O zgodovinskih virih in njihovi interpretaciji
Bralke in bralce Pogledov je sicer treba opozoriti, da so bili številni med njimi na Grdinovo vztrajno težnjo po polemiziranju v določenem trenutku primorani odgovoriti z molkom. Nekateri pa so molčali že na samem začetku in njegovega povabila na debato raje niso sprejeli. Žal je pač tako, da Grdina pogosto že kar a priori zavrača drugačna stališča, tako da sploh ni pripravljen pretehtati teže argumentov svojih sogovornikov. Še več, svoje nasprotnike žal vse prevečkrat dojema kot sovražnike. Zato niti ni pretirano presenetljivo, da se jih rad loteva z nekakšnimi retoričnimi »udarci pod pasom«, namreč s t. i. zmotami pri argumentiranju. V tem smislu so mu zlasti pri srcu zmota sklicevanja na splošno mnenje (ad populum), argument proti človeku (ad hominem) in argument proti »slamnatemu možu«, kjer se, če ga povzamemo na kratko, nasprotnikova trditev zamenja s šibkejšo ali nerelevantno trditvijo, ki je prvotni le na videz podobna, kar v naslednjem koraku olajša zavrnitev nasprotnikovega stališča.
Zato mi je zdravi razum ves čas sugeriral, da bi še najbolje napravil, če bi se tudi sam ravnal po zgledu naslovnikov poprejšnjih Grdinovih verbalnih izbruhov in raje molčal. Po svoje prav gotovo drži, da bi bil molk glede na Grdinov način polemiziranja in izrečene trditve v danem trenutku povsem na mestu. A na koncu sem vseeno sprejel stališče, da je za zainteresirano bralstvo Pogledov vendarle treba sestaviti primeren odgovor. Prepričan sem namreč, da so Grdinova predstavljena stališča na nekaterih točkah zelo slabo argumentirana ter delno celo napačna in zavajajoča.
O metodi in zgodovinopisju
Bralke in bralce Grdinovega prispevka bi njegovo začetno razpredanje navsezadnje res lahko napeljalo na misel, da zgodovinarke in zgodovinarji pri svojem delu ne uporabljamo oziroma ne potrebujemo nikakršne metode. Zgolj branje nam zadošča, tako ddr. Grdina, in zgodovina se bo kar sama od sebe prelila v besede na papirju. O, sveta preproščina!
Gotovo je veliko resnice v tem, da je vire treba znati brati. V nasprotnem primeru se lahko zgodovinarjem v njihova besedila hitro prikradejo drobne napakice in nerodne zmote. Iz ponavljajočih se drobnih napak pri branju virov pa se lahko napiše le slaba zgodovina. A po drugi strani vendarle velja, da bi zgodovinarji brez poprej privzete metode iz golega branja zgodovinskih virov zelo težko oblikovali strukturirano in smiselno zgodovinopisno poročilo o preteklosti. Še več, s primeri bi lahko pokazali, da tako ne bi bilo mogoče sestaviti in ubesediti niti najenostavnejših diahronih vzročno-posledičnih dogodkovnih verig. Zgodovinopisje brez metode je zgolj antikvarno kompiliranje virov.
Prav vsak zgodovinar pri svojem delu uporablja neko metodo. Prav vsak zgodovinar se s preteklostjo, ki mu je posredovana z zgodovinskimi viri, spoprijema s pomočjo vnaprejšnjih podmen in pojasnjevalnih orodij. Na tem mestu se ne morem podrobneje ukvarjati z vprašanjem, kakšna sta vsebina in poimenovanje tovrstnih podmen in orodij (npr. svetovni nazor, zdravi razum, teoretska izhodišča, konceptualni aparat, terminologija, paradigma, razlagalni model ali komparativna analiza). Prav tako tukaj in zdaj ni relevantno razpredanje o tem, ali zgodovinar svojo metodo uporablja zavestno ali pa jo pri svojem raziskovanju uporablja bolj ali manj nereflektirano. Ostaja le splošno in neovrgljivo dejstvo, da je preteklost v zgodovinopisnih raziskavah zmeraj posredovana z ohranjenimi viri na eni strani in z zgodovinarjevo interpretacijo teh virov na drugi. To je navsezadnje prva lekcija prvega predavanja, ki si jo iz leta v leto skrbno zabeleži večina slušateljic in slušateljev prvega letnika študija zgodovine pri predmetu Uvod v študij zgodovine. In da ne bi njihove vedoželjnosti potešila zgolj abstraktna teorija, se prihodnji zgodovinarji in zgodovinarke v nadaljevanju semestra soočijo tudi s precej podrobnim spoznavanjem »zgodovinskih dejstev«: torej zelo raznovrstnih metod, ki so jih zgodovinarji uporabljali oziroma jih še zmeraj uporabljajo pri svojem delu. Že študentje v prvem letniku se torej dodobra seznanijo s teorijo zgodovinopisja oziroma z njenimi metodami na eni strani in z dejansko rabo različnih metod v zgodovinopisni praksi na drugi.
To prvo teoretsko lekcijo o zgodovinopisni metodi sem si na začetku študija zabeležil tudi sam in ne dvomim, da je znana tudi Grdini. Navsezadnje je o tovrstnih vprašanjih svojčas že pisal, pa tudi v svojem prispevku za Poglede se na nekaterih mestih dotika rabe metode v zgodovinopisju. Na primer takrat, ko še enkrat več v resda veliko predolgem nizu svojih javnih oglašanj pouči prof. Štiha o domnevni luknjičavosti Wolframove teorije etnogeneze in opozori na alternativno razumevanje zgodnjesrednjeveškega slovanskega okolja (in pri tem, mimogrede, kot lasten metodološki pripomoček konvencionalno uporabi pridevnik slovanski, brez katerega ne bi bilo mogoče opredeliti obravnavane problematike – pa četudi gre pri tem za anahronistično rabo, saj sam izraz Slovan v virih zasledimo šele veliko pozneje). Ali pa takrat, ko, seveda zgolj ad verecundiam, z argumentom avtoritete, omenja raziskovalce struktur dolgega trajanja.
Je pa Grdina v svojem prispevku opredelil tudi metodo, ki naj bi jo jaz sam uporabil pri pisanju disertacije oziroma knjige. Tako je omenil mojo »dvomljivo metodo ohlapnega branja«, moj raziskovalni pristop pa posredno označil kot »metodološki dogmatizem«. Ne morem zanikati, da se mi ne zdita ti opredelitvi precej posrečeni – prva iz stilističnih ozirov in druga iz vsebinskih. Žal pa sta teoretsko oporišče in konceptualni aparat, ki sem ju uporabil v raziskavi, po vsebini in značaju zelo daleč od teh karakterizacij.
O narodu kot zamišljeni politični skupnosti
Kaj je torej mogoče povedati o metodi, ki sem jo uporabil? Iz katerega teoretskega oporišča sem analiziral oziroma bral razpoložljive zgodovinske vire? Za kakšen konceptualni aparat sem se odločil pri svojem raziskovanju?
Kot sem na dolgo in široko poskusil pojasniti v prvem poglavju knjige, je moje razumevanje nastanka modernih narodov v najširšem smislu pogojeno s tistimi vzorci mišljenja, ki jih na zgodovinopisnem in širšem družboslovnem področju združujeta izraz modernizem ter besedni zvezi paradigma modernizma oziroma modernistični pristop. Osnovna predpostavka tovrstnega oporišča je, z besedami A. D. Smitha, prepričanje, da so kot proces »gradnje naroda« ter kot ideologija in gibanje nacionalizem in njegovi ideali nacionalne avtonomnosti, enotnosti in identitete razmeroma moderni pojavi, ki so v središče političnega prizorišča postavili suveren, združen in edinstven narod ter po svoji podobi preoblikovali svet. Za modernistični pristop je značilno tudi prepričanje, da so v kronološkem smislu vsi narodi v današnjem pomenu precej nedavni pojavi, ne pa zgolj posodobljena verzija nečesa, kar naj bi bilo veliko starejše. Pred tem namreč ni obstajalo nič podobnega. Tako narodi kakor nacionalne države, nacionalizem in vsi ostali »nacionalni pojavi« so proizvodi modernosti. Kronološko gledano so se začeli oblikovati nekako v času francoske revolucije (1789), ko se je v političnem življenju prvič pojavilo in uveljavilo načelo, da je narod po pomenu ne le pred vsem, temveč tudi, da je vir vse in vsakršne suverenosti.
Bralke in bralci Pogledov, ki so si ob prebiranju Grdinove kritike morebiti ustvarili mnenje, da se v moji knjigi nahaja nekaj res nezaslišano novega in neobičajnega, bodo torej precej razočarani. »Metoda«, ki jo uporabljam, namreč ni niti dogmatična niti ohlapna. Še teže bi jo bilo opredeliti kot izvirno. Je zgolj poskus aplikacije pristopov, ki so v drugih raziskovalnih in univerzitetnih okoljih že lep čas sprejeti in uveljavljeni. V zadnjih tridesetih letih je tako izšla prav težko obvladljiva količina monografij, razprav in člankov, v katerih avtorice in avtorji z različnih modernističnih zornih kotov na različne načine, tako komparativno kot na posameznih primerih, obravnavajo vsebinsko zelo raznolike probleme konstituiranja modernih nacionalnih občestev. Nekatera klasična oziroma pregledna dela so bila sicer prevedena tudi v slovenščino (npr. E. J. Hobsbawm, H. Schulze, B. Anderson, A. D. Smith, P. J. Geary), opozoriti pa velja tudi na sicer neprevedeno študijo Joachima Höslerja (Von Krain zu Slowenien, 2006), ki velja za prvi poskus pojasnitve procesa nastanka modernega slovenskega naroda z modernističnega stališča.
V skladu s tako začrtanimi modernističnimi izhodišči se torej beseda »narod« v naslovu in tekstu moje knjige nanaša na tisto obliko človeške skupnosti, ki jo sicer shematično, a vseeno izvrstno opredeljuje izraz Benedicta Andersona »zamišljena politična skupnost« (Zamišljene skupnosti: o izvoru in širjenju nacionalizma, 1998). Izraz »zamišljena skupnost« je opisni koncept, s katerim želi Anderson poudariti, da so moderni narodi kakor vse ostale človeške aglomeracije, ki presegajo običajne vaške skupnosti (na kar pravilno opozarja tudi ddr. Grdina, ko govori o etnosu in razredu), izid procesa predstavljanja tistih, ki se imajo za njegove člane. Kajti, tako Anderson, čeprav kot pripadnice in pripadniki naroda nikoli ne bomo srečali in spoznali vseh ostalih članov našega nacionalnega občestva, vendarle ves čas vsak izmed nas nosi v mislih predstavo o povezanosti v skupnost.
Kako si torej zamišljamo moderne narode? Anderson v splošnem meni, da jih razumemo kot, prvič, omejene entitete, skratka kot entitete, ki imajo meje, drugič, kot nosilce oziroma vir vse suverenosti na nekem ozemlju, pri čemer naj bi se taka suverenost naroda izražala v (zahtevi po) konstituiranju nacionalne države, in nazadnje tudi kot skupnosti, saj se ne glede na dejansko neenakost in izkoriščanje narod vedno poraja kot globoko, horizontalno tovarištvo.
In mar ne drži, da Andersonova koncepcija zelo dobro povzema najznačilnejše primere oblik, ki v splošnem veljajo tudi za zamišljanje slovenskega naroda? Če naredimo miselni preskus in se vprašamo, kaj si pravzaprav predstavljamo, ko govorimo o slovenskem narodu, si bomo zelo verjetno odgovorili, da s tem izrazom merimo bodisi na državljansko skupnost Slovenk in Slovencev z lastno nacionalno državo bodisi na skupnost, ki je določena z jezikom in ki jo kot tako zamejujejo in določajo meje, do koder se govori skupni, tj. slovenski jezik. Nemara pa bo naš odgovor povzel kar obe stališči, češ da je treba med pripadnike slovenskega naroda prištevati vse govorce slovenskega jezika, ki so državljani Slovenije oziroma člani slovenske manjšine »zunaj matice«. In ali nas na primer izrazi navdušenja in ponosa ob uspehih »naših« športnikov, umetnikov ali znanstvenikov ne opominjajo na dejstvo, da »nas«, Slovenke in Slovence, prepleta vez nekakšne imaginarne bratske solidarnosti? Si torej slovenskega naroda ne zamišljamo ravno kot skupnosti? Ali ni bila dandanes sicer proslula ideja »nacionalnega interesa« v gospodarstvu svoj čas tako zelo prepričljiva tudi zato, ker jo je podpirala zamisel »nacionalnega bratstva«, pač nekako v smislu, da so Slovenci, ki bodo privatizirali nekdanje družbeno premoženje, vsaj tako pokvarjeni kot tuje multinacionalke, če ne celo bolj – ampak so vsaj »naše« barabe?
Tudi moderni slovenski narod si potemtakem člani slovenskega naroda v splošnem predstavljamo najprej kot entiteto, ki je omejena z mejami, kjer prevladuje slovenski jezik, nato kot občestvo, ki je prvotni vir suverenosti in oblasti, kar je zapisano tudi v ustavi, čeprav bržkone velja predvsem na deklarativni ravni, in nazadnje kot skupnost, ki jo povezujejo tako rekoč sorodstvene vezi.
O sklepanju na osnovi podmene o obstoju slovenske kontinuitete
Pregled zgodovinskih virov, na katerih temeljijo sklepi moje knjige, je pokazal, da se je zamisel slovenskega naroda v današnjem pomenu in v zgoraj opisanem Andersonovem smislu zamišljene politične skupnosti v virih kronološko prvič pojavila sredi 19. stoletja, natančneje, marca 1848, ko je ob izbruhu marčne revolucije celovški kaplan Matija Majar v svojih besedilih na osnovi predpostavke o (resda delni) suverenosti Slovencev na ozemlju, kjer naj bi ti strnjeno prebivali, prvič javno izrazil zahtevo po združitvi vseh Slovencev v posebno politično telo in teritorialno enoto – Slovenijo. Viri vodijo tudi k sklepu, da se je Majar pri formuliranju političnih zahtev neposredno zgledoval po sočasnih političnih težnjah, ki so jih na vladarje držav, vključenih v Nemško zvezo, naslavljali pripadniki nemškega nacionalnega gibanja. Povsem tako kot so člani nemškega nacionalnega gibanja verjeli, da so pripadniki nemškega naroda vsi tisti, ki govorijo nemški jezik (oziroma, natančneje, različne nemške govore), je tudi Majar predpostavljal, da so Slovenci, torej člani slovenskega naroda, vsi tisti podložniki avstrijskega cesarja, ki govorijo posebno slovansko narečje – slovenski jezik v tistem pomenu in v tistih zemljepisnih mejah, ki jih je temu jeziku na začetku 19. stoletja v grobem zakoličil slavist Jernej Kopitar v Slovnici slovanskega jezika na Kranjskem, Koroškem in Štajerskem (1808/1809). Temu je seveda treba dodati, da se je sredi 19. stoletja, ko je Majar objavil svoje nacionalno-politične programske tekste, med Slovence oziroma pripadnike slovenskega naroda dejansko prišteval le zelo majhen delež tistih, ki jih je sicer sam razumel in opredeljeval kot pripadnike slovenskega naroda. Proces množične nacionalizacije prebivalstva, tj. množičnega sprejemanja moderne slovenske nacionalne zavesti, se je namreč odvil šele v poznejših desetletjih.
Vidimo lahko, da so moji sklepi v pomembnem protislovju z Grdinovo trditvijo, da »ne drži, da pred koncem dobe luči (in) razuma v zgodovinskih virih ni mogoče najti skupnosti z enakimi bistvenimi značilnostmi, kot je samoreflektirajoči se slovenski narod v 19. stoletju«. Vprašati se torej velja, kakšna so Grdinova izhodišča, natančneje, njegova metoda, s pomočjo katere se je dokopal do takšnega sklepa. Analiza, ki sem jo izpeljal v knjigi in ki jo Grdina žal ignorira – očitno zato, ker je bilo veliko enostavneje postaviti slamnatega moža in polemizirati z njim –, me napeljuje k sklepu, da je Grdinovo razumevanje slovenske preteklosti zgolj ena izmed različic sicer institucionalno zelo vplivnega razlagalnega modela, ki se opira na podmeno o obstoju večstoletne slovenske kontinuitete. Gastonu Bachelardu najbrž ne bomo storili prevelike sile ali krivice, če to podmeno razumemo kot to, čemur bi on rekel »epistemološka ovira«.
Uporaba podmene o obstoju slovenske kontinuitete omogoča, da v virih nedvoumno izpričano dejstvo kontinuirane rabe slovenskega jezika – slovenski jezik je sicer pred 19. stoletjem, ko lahko v virih sledimo uvajanju in poznejši prevladi standardnega, tj. slovenskega nacionalnega knjižnega jezika, obstajal v zelo različnih variantah in poimenovanjih ter se na različnih področjih in v različnih obdobjih uporabljal na zelo različne načine in ob zelo različnih priložnostih – že kar takoj prevedemo v sklep o sočasni kontinuiteti posebne slovenske skupnosti, iz katere naj bi se potem na začetku 19. stoletja izoblikoval moderni slovenski narod, kakršnega poznamo danes. Izpričanost rabe slovenskega jezika v preteklosti naj bi potemtakem v stoletjih pred začetkom formiranja modernega slovenskega naroda dokazovala sočasni obstoj nekakšnega slovenstva, slovenskega duha, etnično slovenskega prebivalstva, ki naj bi ga bilo treba razumeti kot razvojno predstopnjo, iz katere naj bi se pozneje prebudil oziroma preporodil moderni slovenski narod.
V knjigi sem na več mestih opozoril, da je temeljna težava tovrstne podmene v tem, da je ni mogoče opreti na vire. Iz njih namreč izhaja, da so bile oblike kolektivnih pripadnosti tistih govorcev slovanskih govorov, ki jih retrospektivno s stališča jezikoslovja prištevamo med slovenske, pred začetkom 19. stoletja v vseh pogledih zelo drugačne od izrazov pripadnosti modernemu slovenskem narodu. O tem navsezadnje lepo govori prav primer Primoža Trubarja, ki se je javno v političnem oziroma identitetnem smislu zmeraj in povsod predstavljal in imenoval kot Kranjec. Resda se je ob tem prišteval tudi med Slovence, a s tem niso bili mišljeni Slovenci kot pripadniki modernega slovenskega naroda. Iz virov je mogoče razbrati, da je z izrazom »Slovenci« meril na zelo različna ljudstva, ki jih je poimensko tudi naštel in za katera je bil prepričan, da govorijo skupen jezik. O tem lepo priča odlomek vira, iz katerega je sicer Grdina navajal zgolj »Mi Sloveinci pravimo« (pa še tu se mu je pripetil lapsus), ne da bi upošteval kontekst. Obenem je Trubar vsaj posredno z izrazom »Slovenci« naslavljal tudi člane občestva verujočih, saj je bil njegov program vendarle program vrnitve k pravi veri. Trubarjevi Slovenci potemtakem niso bili niti pripadniki slovenskega naroda v današnjem pomenu niti nekakšna embrionalna slovenska skupnost, iz katere naj bi se nekaj stoletij pozneje konstituiral moderni slovenski narod.
Prepričanje, da obstoj slovenske jezikovne kontinuitete ali navzočnost izraza Slovenci v zgodovinskih virih iz različnih obdobjih že kar potrjuje obstoj nekakšne kontinuitete med sicer časovno precej oddaljenimi ter idejno, socialno in kulturno zelo različnimi družbenimi konteksti, lahko resno inhibira zmožnost same analize razpoložljivih virov.
O teh zelo zanimivih problemih slovenske zgodovine, ki sem jih v tem prispevku lahko orisal le na grobo, bomo v prihodnje brez dvoma še veliko razpravljali. A čeprav cenim soočenje različnih pogledov in bom pod morebitno težo dejstev rade volje revidiral svoja stališča, močno dvomim, da se bom še kdaj trudil z odgovarjanjem na slabo argumentirane Grdinove umotvore. Prav tako ne mislim polemizirati z njegovimi očitki, da sem pripadnik nekakšne klike, ki se želi okoristiti z javnimi sredstvi, oziroma član (najbrž mafijskega) sindikata, subvencionistične skupnosti in celo historiografskega establishmenta. Če bi bilo kaj od tega res, bi namreč bil moj statusni in s tem materialni položaj neprimerno boljši.
Bi pa vseeno sklenil s pozivom, da naj Grdina slovenskemu zgodovinopisju in širši javnosti končno začne prizanašati s svojimi gostobesednimi obračunavanji. Navsezadnje mu varna zaposlitev v javni raziskovalni instituciji (ter popoldansko delo na zasebnem inštitutu) omogoča, da se v miru posveti resnemu raziskovalnemu delu. Pri tem ga očitno podpira tudi Javna agencija za raziskovalno dejavnost RS, vsaj če sodimo po dejstvih, ki pravijo, da je imel Grdina v zadnjih desetih letih priložnost sodelovati pri kar devetih raziskovalnih projektih, financiranih z javnimi sredstvi. Za ta občudovanja vreden dosežek se mu kot popoln zelenec v teh rečeh lahko le priklonim.
Pogledi, let. 5, št. 13-14, 9. julij 2014