Med oholostjo in pravično usodo
Druga svetovna vojna je dogodkovni vozel: iz kontinentalnih merjenj moči v Aziji (1931/1937), Afriki (1935/1940) in Evropi (1939) je decembra 1941 prerasla v planetarno kataklizmo. Bila je spopad štirih strani, od katerih so se tri – Kitajska, Zahod in Sovjetska zveza (z mednarodnim komunističnim gibanjem; samostojnejše poteze je vlekla le Mao Cetungova partija) – nazadnje znašle v Velikem zavezništvu proti osi Rim–Berlin–Tokio. Vsi deli najrazsežnejše alianse v zgodovini človeštva, ki je 1945 osnovala Organizacijo združenih narodov, nikoli niso bili hkrati zapleteni v boj s celotnim Trojnim paktom. Spopadanje se je v različnih delih sveta precej razlikovalo: junija 1941 je Hitler začel absolutno vojno proti Sovjetski zvezi (prim. študijo Chrisa Bellamyja Absolute War), ki je bila od poletja 1939 njegov partner pri delitvi vzhodne Evrope. (Odkrito zavezništvo v tem družabništvu je J. V. Stalin preko V. M. Molotova zavrnil novembra 1940.) Kitajska republika se je morala na podobno surov način spopadati z japonskimi agresorji, pri čemer so njene oblasti sodelovale z lokalno komunistično partijo, ki je bila do 1943 formalno del svetovne stranke revolucionarnega proletariata – Tretje internacionale. Zahodna Evropa se je soočila z vojno, ki je bila mestoma tako blizu običajnim predstavam o tem pojmu, da so Nemci oboroženi konflikt z demokracijami pretežno doživljali kot vsestransko neizreden. Toda teroristična bombardiranja Rotterdama, Londona in Coventryja niso bila nič manjša »noviteta« kot uničevanje Leningrada in drugih mest na vzhodu, kjer je spopad tudi v splošni percepciji veljal za izjemnega. Vojna v vmesnem prostoru med nacionalsocialistično in komunistično velesilo 1939–1945 po obsegu ni dosegala tiste na fronti za mejniki Sovjetske zveze ali na Zahodu, po sredstvih, ki so bila v njej uporabljena, pa je nanjo vsekakor močno spominjala. To velja tako za uničevanje Varšave in Beograda kot za množične deportacije na Slovenskem.
Čeprav Adolf Hitler ni začel spopadov, ki so se nazadnje zlili v bučeči slap 2. svetovne vojne, ga je mogoče imeti za njeno personalno os. V njej je bil mnogo več kot katalizator. Zmagovito Veliko zavezništvo so njegove poteze ustvarile v vsaj tolikšni meri kot nepopustljivost W. L. S. Churchilla (ki se je razen o njem in o komunizmu motil o praktično vsem drugem), planetarna strategija administracije F. D. Roosevelta (katere ključni politični akterji so bili velikan na invalidskem vozičku, tuberkuloznik, ki ga tedne dolgo ni bilo v State Department, in njegov namestnik s tedaj v javnosti še povsem nesprejemljivimi spolnimi praksami) ter hladnokrvna odločnost J. V. Stalina, ki ni zadrhtel pri žrtvovanju milijonov »stričkov Vanj« – znanih in brezimnih poražencev pri Minsku, Kijevu in Vjazmi ter zmagovalcev v bitkah od moskovskih predmestij na vzhodu do Berlina na zahodu. Hitler je povezal svoje nasprotnike v podobni meri, kot je združil svoje privržence in zaveznike (iz prepričanja, delnega soglasja ali iz strahu). Morda bi tudi brez njega prišlo do 2. svetovne vojne – a v tem primeru bi bil spopad tega imena povsem drugačen, kot je dejansko bil. Vsaj industrializiranega holokavsta si brez avtorja Mein Kampfa in Druge knjige ni mogoče predstavljati. Sovraštvo do Judov, ki je utegnilo koreniniti v trajni potrebi radikalne politike po sovražniku, vendar je pri nacionalsocialističnem vrhu hitro preraslo v obsesijo, bi brez Hitlerja ne moglo postati sprožilec tako daljnosežnih dogajanj, kot so bila tista v Nemčiji in na zasedenih ozemljih 1941/1942–1945. Tretji rajh, katerega prvaki so se že novembra 1941 soočili s spoznanjem, da ne bodo mogli diktirati miru – zastajanje ofenzive proti Moskvi, ki je mesec dni prej celo J. V. Stalina privedla do dvoma o tem, ali bo uspel obraniti prestolnico, je bilo prvo znamenje upehanosti sil osi –, je od začetka 1942 v morilskem antisemitizmu videl edini še povsem uresničljivi politični cilj.
Hitlerjeva biografija Iana Kershawa, angleškega zgodovinarja, ki je kariero začel kot medievalist – strokovnjak za tudorsko obdobje –, je trenutno krona življenjepisnih študij o osiščni osebnosti 2. svetovne vojne. Njen dvozvezkovni izvirnik, ki je izšel pod naslovom Hubris (1998) in Nemesis (2000), je zlasti v skrajšani enodelni verziji (2008) postal svetovna uspešnica.
Kot uvod v Kershawovo monografijo je kritičnemu bralcu priporočiti temeljno študijo Johna Lukacsa The Hitler of History. Nemara najizvrstnejši zgodovinar naše dobe je v njej dodobra pretresel pričevanjsko in znanstveno literaturo o vodji tretjega rajha, zlasti dela Konrada Heidna, Alana Bullocka, Percyja Ernsta Schramma, Wernerja Maserja, Andreasa Hillgruberja, Ernsta Deuerleina, Friedricha Heera, Eberharda Jäckla, Sebastiana Haffnerja, Joachima Festa, Rainerja Zitelmanna, Johna Tolanda, Williama Carra, Ernsta Nolteja in Marlis G. Steinert. Lukacs je kot najvznemirljivejše teme »hitlerologije« detektiral kristalizacijo (se je bodoči firer odločilno formiral na Dunaju ali v Münchnu?), revolucionarnost in reakcionarnost nacionalnega socializma, kompleks ljudstvo–rasa–nacija, državništvo in pristop k strategiji ter odnos do Judov in Nemcev. Poleg tega se v zgodovinopisnih študijah razpira še problem nepristranske historizacije, ki ji nasprotujeta obramba in občudujoča zagledanost v moža iz Braunaua, segajoči od poskusov popolne funkcionalizacije in racionalizacije ideologije ter ravnanj rjavosrajčnikov (češ da gre predvsem za odgovor na vzpon komunizma) do negacionizma v odgovornosti oziroma celo pri dejanjih (pri čemer razvpiti David J. C. Irving sploh ni osamljen). Lukacsevemu seznamu bi bilo mogoče dodati še vprašanja o Hitlerjevi normalnosti oziroma patološkosti, vzporedništvu z drugimi zgodovinskimi osebnostmi (prim. primerjalnohistorične analize A. Bullocka, Richarda Overyja, Roberta Gellatelyja, pa tudi »oduren tekst o zloglasni temi« Russla H. S. Stolfija – Hitler Beyond Evil and Tyranny) ter o razumevanju strukture mednarodnih odnosov. Nacionalni socialisti so se bojevali predvsem za kontinentalno gospostvo, medtem ko o planetarnem niso imeli izdelanih misli; tu gotovo manjka študija, kakršno je za gospodarsko-politične razmere v tretjem rajhu prispeval Franz Neumann s svojim prodornim Behemothom.
Kershaw išče Hitlerjeve korenine predvsem na Dunaju, kar je ob njegovem poudarjanju mladostne lenobnosti bodočega firerja tretjega rajha precej problematično. Postavitev personalne kristalizacije in stabilizacije moža iz Braunaua v bavarsko prestolnico v nobenem primeru ne pomeni popolnega pritrjevanja Davidu Lewisu (The Man Who Invented Hitler), da se je prvak nemških nacionalnih socialistov ob koncu 1. svetovne vojne osebnostno povsem razsul, nakar so ga na novo zlepili zdravniki (prim. tudi roman Ernsta Weißa Ich, der Augenzeuge). A vsekakor drži, da je bil Hitler do 1918 kljub izpričani neustrašnosti vse prej kot voditeljska osebnost: predstojniki v uniformah v njem niso zaznali voditeljskega potenciala.
Hitlerjev vzpon Kershaw deloma interpretira v skladu z vodilno mislijo Alana J. P. Taylorja: vodja nacionalnih socialistov je znal izkoristiti ne le sleherno napako, marveč prav vsako potezo nasprotnikov, pri čemer pa se ni pustil zavesti okoliščinam, ki bi ga odvračale od doslednega uresničevanja zastavljenih ciljev. Zato je njegova vladavina s stališča sistemskih teorij videti precej kaotična: napeljevanje vseh voda na lastni mlin terja dobršno mero improvizacije. A dokler o vsem bistvenem odloča nenadomestljivi vrhovni vodja, ki ima zadnjo besedo tudi glede potez svojih lokalnih/sektorskih izdaj – tem je dopuščena lastna iniciativnost, zaradi česar se nevarnost hierarhizaciji imanentne rigidizacije bistveno zmanjša –, načelo oziroma proces »vistosmerjanja« lahko zagotavlja učinkovito funkcioniranje države, gospodarstva, vojske ... Tretji rajh je tako mogel vleči presenetljive poteze: svoj prvi zunanjepolitični uspeh je zabeležil s sklenitvijo konkordata, čeprav je nacionalsocialistični vrh rimsko cerkev štel za svojega najnevarnejšega in najtežje premagljivega sovražnika (ena osrednjih tarč pobojev v noči dolgih nožev je bil šef Katoliške akcije v Berlinu Erich Klausener; prim. Mario R. Dederichs, Heydrich, the Face of Evil), avgusta 1939 pa se je sporazumel tudi s Sovjetsko zvezo, kar ga je rešilo nevarnosti nenačrtovane vojne na dveh frontah (ta poteza ni bila povsem nepričakovana; prvi poskus zveze med radikalci na desni in komunisti datira že v leto 1923; prim. Warren Lerner, Karl Radek. The Last Internationalist). Toda elastičnost na taktični ravni ni pomenila generalne spremembe kursa oziroma cilja. Če so ministri socialisti le redko socialistični ministri, so bili ministri nacionalsocialisti vedno nacionalsocialistični ministri.
Kershaw se od legendarnega A. J. P. Taylorja seveda tudi razlikuje. Tako se npr. nagiba k mnenju, da je bil Hitler v nemški zgodovini zgolj poglavje, ne pa eden od tipičnih vodilnih politikov, ki bi se od drugih razlikoval zgolj po radikalnosti uporabljenih sredstev. Ljudstvo, ki mu je firer naravnaval kompas – njegov koncept nikakor ni bil čistunsko nacionalističen, saj je sprejemal pridruževanje germanstvu (med stebri tretjega rajha so bili tudi možje s priimki Zelewski, Lewinski, Jeschonnek, Blaskowitz, Globocnik, Valjavec, Rendulic itn.) –, je tekmovalo v zaslužnosti za režim. Hitlerju marsičesa, kar je hotel, ni bilo treba niti ukazati. Toda korenine takšnega ravnanja so vendarle tudi v zastraševanju, ne samo v pritrjevanju oziroma (delnem) soglasju. Mnogi Nemci niso bili Hitlerjevi voljni pomagači zgolj zaradi razlogov, ki jih je razkril Daniel J. Goldhagen (Hitler's Willing Executioners); surove lekcije iz pokornosti (koncentracijska in uničevalna taborišča, noč dolgih nožev, kristalna noč itn.) nikakor niso mogle ostati brez prepričevalnega učinka. Tretji rajh je bil protirazsvetljenski mehanizem, v katerem so tako državljane kot vse ravni oblasti in edino delujočo stranko učinkovito nadzirale varnostne službe. Vsekakor pa je zelo pomembno Kershawovo opozorilo, da se je bliskoviti dvig nacionalnega socializma začel, še preden je weimarska republika začela čutiti posledice svetovne gospodarske krize. Korenine tretjega rajha so potemtakem enako kompleksne, kot je bila vojna, ki je zaradi njega postala svetovna.
Posebnega poudarka je vredna misel, da sta bili najusodnejši samouničevalni odločitvi Adolfa Hitlerja – tj. da napade Sovjetsko zvezo in napove vojno ZDA – povsem premišljeni. Komunistično velesilo je tretji rajh hotel odstraniti z evropske šahovnice, da bi Velika Britanija obupala nad možnostjo pridobitve zaveznika na vzhodu, uradni Washington pa je vodil tako virtuozno politiko, da se je spravil v položaj, ko je lahko sam naznanil začetek sovražnosti Japonskemu cesarstvu – čeprav so sile slednjega sprožile prve strele; ker sta bila Berlin in Tokio povezana s Trojnim paktom, je Nemčija dejansko morala napovedati vojno ZDA, če je hotela ostati verodostojen zaveznik deželi vzhajajočega sonca. V. M. Molotov in njegov – ter Stalinov – prevajalec Valentin M. Brežkov sta nam v svojih pričevanjih, v katerih sta nacionalsocialističnega vodjo (v nasprotju s Churchillom in Rooseveltom) označila za dovolj navadnega človeka, zapustila pomenljivo izhodišče za razumevanje nekdanjih dogajanj ...
Slovenska verzija Kershawove študije o Hitlerju ne razkriva vsega srhljivega leska izvirnika, saj gre za surov, mestoma komaj še razumljiv polizdelek, ki meša Schleswig s Šlezijo, veliko noč z božičem (leta 1932 naj bi bil slednji kar v prvi polovici leta!), siru Ivonu A. Kirkpatricku pa spremeni spol. Da je Vistula Visla, ve samo prevajalka, ne pa tudi njen kolega, ki bi ga najbrž zelo presenetilo spoznanje, da je zgodovina onstran meja naše države resna veda, ne pa »spomeniškovarstveno« ideologiziranje. Prav to pa diha iz tistega dela knjige, ki se najde samo v slovenski izdaji (gre za kar tipičen produkt tekstualiziranja po meri politikantske klike znanstvenih pavlih, ki na Javni agenciji za raziskovalno dejavnost zatira svojega imena vredno zgodovino). Z njim je ravnati tako, kot je Karl Kraus ravnal s »predmetom« Kershawove študije. To je res tako slabo, da ni česa reči. Besede so dragotina, zato jih ne gre gubiti za nemarnosti.
Pogledi, št. 21, 14. november 2012