Male, osebne vojne za vodo
V zgodnjih šestdesetih letih je napisal štiri romane na temo ekoloških katastrof, ki jih povzročijo najprej veter, nato poplava, suša in še kristalizacija. Premogel je dovolj kemijskega znanja, da je lahko izpeljal vsaj približno solidne špekulacije o tem, kako bi se tovrstne katastrofe lahko zakuhale, toda njegovi romani so kljub žanrski dispoziciji vzpostavljali metafizični »več«. V njih ni bilo pošasti ali vesoljcev, ne znanstvenikov, ki bi zakrivili katastrofo, pa tudi superjunakov, ki bi katastrofo preprečili z nadnaravnimi močmi, ne. Zgodbe so bile jasne, njihov slog olupljen odvečnosti; osredotočale so se na medčloveške odnose na podlagi eksistencialnih groženj in na metamorfoze človeških združb, ko jih doleti nekaj večjega od njih, čeprav imajo pri tem lahko tudi same nekaj zaslug.
Tako je vsaj v Suši (1965; leto pred tem je izšla v ZDA pod naslovom The Burning World), kjer se v zadnjem desetletju stopnjuje odsotnost dežja. »Približno tisoč petsto kilometrov širok priobalni pas je pokrival tanek, vendar odporen molekularni sloj nasičenih polimerov, ki je v morju nastal iz velikanskih količin industrijskih odplak, izpuščenih v oceane v zadnjih petdesetih letih. Čvrsta, za kisik sicer prepustna opna na gladini je preprečila praktično vsako izhlapevanje površinske vode v atmosfero.« Danes sicer vemo, da so oceani in še posebej njihova križišča dejansko polni plastike, pa tudi podnebni pasovi se spreminjajo z umetno hitrostjo, toda o takšnem »neizhlapevanju« vendarle ne moremo govoriti. Znanost je v Ballardovi fantastiki zgolj špekulativno orodje (vizionarsko govori tudi o umetnemu ustvarjanju oblakov) in ne glavna preokupacija. Pisec se postavi v čevlje Charlesa Ransoma, zdravnika, ki v enem od začetnih poglavij pojasni svoje nazore mladi sosedi, ko ji pokloni nekaj vode: »… o življenju na splošno sem vedno razmišljal kot o razdejanem svetu.«
Ransom se je v obrečno mestece Hamilton umaknil od civilizacije in tudi stran od žene, s katero sta se odtujila. Toda reka postaja vse bolj zasvinjana in uborna, krajina vse bolj puščava, ljudje se izseljujejo, v bližini pa teče cesta, po kateri se tisoči vsak dan vozijo proti obali in za vedno zapuščajo domove; ob morju namreč stojijo obrati za destilacijo vode, ki postane bistvo vsega. Roman je naphan z liki, z vaškimi posebneži (fanatični duhovnik, fant sirota, ki zna z živalmi, bogataš z bazenom) in z družinskimi ljudmi, iz katerih razmere izvlečejo najslabše. Komunikativni samotar Ransom sprva ostaja neprizadet ali vsaj nepresenečen nad dogajanjem. Del njega je že dlje časa otopel zaradi stanja sveta, umik na podeželje pa mu predstavlja poskus, da bi doživel nekaj osebnega miru, pristnosti, preprostosti. Toda ko ne gre več, mora tudi sam zapustiti Hamilton. Nadaljnjih nekaj let živi s čudaško klapo ob solnih sipinah, kjer življenje postaja vse bolj neznosno, a je še vedno samosvoj in distanciran. Tu se v Ballardovo realistično pisanje v tipanju za smiselnim zaključkom vtihotaplja vse več simbolizma: suša ima namreč, tako kot voda ali veter, očiščevalno moč, navsezadnje pospravi tudi slabe stvari – ne samo dobrih, hkrati pa odvzame pomene predmetom, ljudem in dogodkom, ki so nam še predvčerajšnjim pomenili vse. V zadnjem delu knjige se Ransom torej vrne v Hamilton, »prihodnosti« naproti, z vse večjim razkrojem razuma in pristajanjem na »primitivnost« pa doživi tudi neke vrste razosebljenje.
V nasprotju z McCarthyjevo Cesto (2006), kjer vidimo le (medčloveške) učinke katastrofe, ne vemo pa, kaj konkretno se je zgodilo, se Ballardova Suša odvija med počasnim, večletnim katastrofičnim procesom. Njegovi eksperimentalni ekološki romani se razlikujejo tudi od sodobne distopije, ki je dramsko izbrušena in že kar pretirano prilagojena Hollywoodu; Charles Ransom pač nima akcijskega potenciala, kot ga imata pobesneli Max ali Katniss Everdeen, toda tudi Ballard se na koncu zlomi pod težo upanja. V zadnjem stavku mu nebo le pomežikne …
Pogledi, let. 5, št. 20, 22. oktober 2014