Dragi dnevnik!
Na začetku zbirke si avtor vzame čas, da vpelje svojo poezijo; najprej zapiše citat: »Najbolj pomembno in vredno je golo življenje«, ki mu na naslednji strani sledi izčrpna zahvala. Za tem preberemo zapis o avtorjevi naklonjenosti do knjige kot take, ki svoje vrednosti ne izgubi niti takrat, ko je pobrana s tal odlagališča smeti. Gre za neke vrste minimalistično pesem v prozi s preprostimi podobami, ki pa nosijo pomembno sporočilo. Tu je še posvetilo Tomažu Šalamunu, Branetu Bitencu in Igorju Isakovskemu, ki so se od nas poslovili v preteklem letu. Po tem nostalgičnem in rahlo otožnem začetku pa se ton pisanja popolnoma spremeni – in medias res začnejo s strani kričati oštevilčene pesmi. Poezija Prištinskega dnevnika je odkrito angažirana in nima časa za simbole in skrivnostnost; njen jezik je surov in nepopustljiv, obenem pa nasičen s podobami in podatki.
Branje takih pesmi zahteva od človeka dobršno mero razgledanosti, predvsem s področja geopolitike: »Tam je mafija, ki so jo ustoličili / UNICEF, UN, EU, RDEČI KRIŽ, KFOR, NATO / in kar je še te lopovske / bratovščine, pod pretvezo altruizma.« Zaradi takih in podobnih verzov zbirka na trenutke deluje prav aktivistično. Ubesedovanje je izjemno neposredno, na kar avtor opozarja tudi v verzih: »Pa naj kdo kaj reče, ničesar se nisem / zlagal, nisem manipuliral z leporečenjem / in plastičnimi metaforami.« Ta neposrednost se izrazi tudi na ravni samega registra jezika, ki je mestoma zavestno nizek, poslužuje se vulgarizmov in močnih, zaznamovanih besed: »Svingerji in kvazi liberalci / radi fukajo v parih ali / pa z neznanci in vsevprek; /…/ ko se svingerji in kvazi liberalci / zafukajo in začnejo svojo žensko / obtoževati, da je kurba, je konec.« S tem poudarja svoj prezirljiv odnos do nekaterih tematik, obenem pa ustvarja napeto in srdito vzdušje zbirke.
Zbirka formalno ni razdeljena na dele, a se pesmi vseeno tematsko rahlo spreminjajo. Začetek je povsem osredotočen na širše družbene odnose, pesmi med drugim obsojajo militarizacijo, nacionalizem, zavist in korupcijo, proti koncu zbirke pa prehajajo na bolj osebno raven: »Stanovanje, ki mi ga je nasproti vile / pokojnega doktorja književnosti /…/ najelo gledališče, /…/ je imelo / človeka slabih lastnosti za lastnika: / zjutraj je nadstropje nad mano pretepal hčer, / zvečer pa ženo, vmes je, se mi zdi, spal ali počival.« Sploh zadnja pesem, ki govori o umetnikovi viziji in zbirko zaključi (v nasprotju s splošnim vtisom, ki ga dobimo ob branju) s pozitivno noto: »Pajčevina: da. / Esenca: ne vemo. / Kakorkoli: da, živeti.«
Če Prištinski dnevnik v nekaterih pogledih odstopa od dnevniškega zapisa, ki ga nakazuje v naslovu, mu v drugih pogledih zvesto sledi. »Dnevniško« je predvsem izražanje, ki deluje prvinsko in zapisano neposredno iz glave na papir, misli delujejo nefiltrirane in pisava brez zadržkov, kakor da bi avtor pred nami dejansko odprl pesniški dnevnik. Prav nič »dnevniško« pa ni naslavljanje prejemnika – v dnevnikih se večinoma govori v prvi osebi ednine, Hudolin pa se pogosto drži druge osebe, kar ustvarja vtis, kot bi ta dnevnik pisal nekomu drugemu, tistemu »ti«: »Smisel življenja si v veliki / depresiji sestavljaš iz bižuterije, / čas je, da se zamisliš«, ali: »Sploh se ne zavedaš, da misliš samo nase, / da v vsem vidiš le sebe in da svoj napuh / strežeš kakor odrešitev sveta«, ali celo: »Ljudem si vsiljeval lastna ošabna mnenja, / ki si jih kasneje, ko so te prehiteli, / žagal in brž redizajniral.« Zaradi tega izpade pridigarski in moralističen, saj se venomer zdi, da za vse gorje obsoja nekoga drugega. Iz pesmi ni mogoče razbrati poudarjene ironije, sarkazma, cinizma, vsega tega, kar bi lahko pripomoglo k avtorjevi distanci do zapisanega, s čimer bi se ustvaril učinek pikre in obenem zabavne satire. Nasprotno, predvsem zaradi neposrednosti in kritičnosti daje Prištinski dnevnik vtis jezne poezije, ki hoče biti po vsej sili resna, odrezava in mora imeti zmeraj zadnjo besedo, njena šibka točka pa je prav odsotnost samozazrtja in samorefleksije, ki ju pričakuje od »drugega«. Ne glede na specifičen slog gre za konkreten primer angažirane pesniške zbirke, ki odpira prostor za kritiko pretresanje problemov sodobne družbe.
Pogledi, let. 6, št. 23-24, 9. december 2015