Afriška zgodovina, revizija zgodovine Evrope
Deloma seveda tudi zato, ker je delo prvič izšlo leta 1978. Drugi podatek, naveden na hrbtni strani slovenskega prevoda, pa je že bolj zaskrbljujoč: »/…/ a še danes velja za eno temeljnih del sodobne afrikanistike.« Če je temu res tako, potem pomislimo, da je sodobna afrikanistika v težavah. Pri tem ni toliko moteče, da je afriška zgodovina v pričujoči knjigi obravnavana kot serija etap vzdolž epohalne poti, temveč da so politične, gospodarske, kulturne razlike med posameznimi obravnavanimi afriškimi državami podrejene časovni oddaljenosti od evropskega kolonializma. Kolonializem torej postane določujoč označevalec afriške zgodovine.
Do tovrstnega videnja je, sklepamo, prišlo tudi zaradi zunanjega pogleda britanskega zgodovinarja, ki piše o »drugi zgodovini«. Čeprav je pri J. D. Fageu čutiti določeno fascinacijo z afriškimi srednjeveškimi imperiji, pri čemer je, to je treba priznati, opravljeno izjemno delo, pa ni jasno, kaj je spodbudilo nastanek Zgodovine Afrike. Metodologija v knjigi je namreč nejasna. Razprava se začne in medias res, brez terminoloških, metodoloških razjasnitev. In tudi v nadaljevanju avtor skače iz razprave v razpravo. Bralca torej zmede, čeprav mu, vsaj po kazalu sodeč, obljublja pregleden oris dogodkov na »črni« celini.
Dejstvo, da J. D. Fage, kot recimo Walter Benjamin, ne podvomi v možnost prenosa pomena »tujega jezika« (v tem primeru afriške zgodovine) v novo prakso, torej fokus britanskega avtorja, privede do tega, da delo izpade kot zgodovina stikov Evrope z Afriko. Situacije v posamičnih afriških državah so načeloma faktografsko obdelane, vendar se povzetki ne osredotočajo na lokalne specifike, temveč na podrejen odnos afriških držav do linearnega časa. Čeprav avtor v tretjem poglavju knjige poskuša najti razliko (»razlogi za evropsko ekspanzijo, ki je tako silovito posegla v zgodovino Afrike, sodijo v evropsko zgodovino«), afriško zgodovino razume predvsem kot revizijo zgodovine Evrope.
Ker J. D. Fage očitno ne razdela pomena zgodovinskega zapisa kot tudi vedno že svojevrstnega ideološkega dela, se mu dobronamerna želja po odkrivanju »druge« kulture sprevrže v svoje nasprotje. Slednje se je načeloma zgodilo tudi bolj podkovanim teoretikom postkolonialne teorije in celo v poznejšem času, kot je nastala Fageova knjiga, vendar to vseeno ni opravičilo za sledeče misli: »Vendar pa Afrika /ob prelomu tisočletja/ še nikoli ni bolj potrebovala zunanje pomoči.« Afrika naj bi bila torej zaradi zgodovinskih vzrokov in lokalnih specifik, tudi v današnjem svetu in verjetno še v prihodnje, obsojena na zapostavljenost.
Res je sicer, da J. D. Fage ni avtor te skrajne misli, kot tudi ne četrte izdaje knjige (2002), po kateri je narejen slovenski prevod. William Tordoff, Fageov sodobnik, se je v dopolnitvi knjige odločil za objektiven pristop, vendar zopet le navidezno. Ne glede na to, da gre v posamičnih razdelkih zgolj za povzemanje najvidnejših dogodkov in torej ne za globljo analizo ali pronicljive uvide, si Tordoff privošči špekulativne izjave. Če je J. D. Fage torej špekuliral glede najzgodnejših, neolitskih obdobij afriške zgodovine zaradi pomanjkljivih dokazov, pa njegov sodobnik tvega določene izjave predvsem, ker se mu zdi, da je do teh kot evropski opazovalec upravičen.
Razlog, da se Tordoffu objektivnost izjalovi, je verjetno tudi v tem, da, podobno kot J. D. Fage, vso dinamiko na afriškem kontinentu zreducira na odnos z Evropo. Afriški voditelji so zavrnili ideale volilne demokracije, zapiše Tordoff, »za katere so kolonialne sile upale, da bodo ena njihovih najpomembnejših zapuščin«. Če poznamo kompleksno zgodovino Nigerije, potem vemo, da tovrstnih upov, iz najrazličnejših razlogov, nikoli ni bilo. Povzemajoči podatek, da sta se filozofija in slog vladanja skoraj povsod v postkolonialni Afriki vračala k afriškim vzorcem in da so v mnogih državah pozornost zbujala nerešena etnična vprašanja, se zdi Tordoffu vreden graje.
Tisto, kar je verjetno najbolj problematično, je, da se Tordoff izogiba pokazati na negativno vpletenost evropskih multinacionalk v Afriki. Medtem ko J. D. Fage v prejšnjih poglavjih še okrca na primer postopanje Portugalske ali Belgije v kolonijah, njegov sodobnik nekdanje kolonizatorske države –zlasti v razdelku, kjer se posveti razdeljevanju humanitarne pomoči – abstrahira. Namesto poudarjanja, da je Danska »najradodarnejša država darovalka na svetu«, bi bilo verjetno bolj smiselno reči, da ima najbolje razvit sistem humanitarne pomoči ...
Zgodovina Afrike očitno šele pripravlja podlago za dela, ki so trdila, da so dežele »tretjega « sveta determinirane s kulturnim imperializmom »prvega« sveta. Pa vseeno so morala biti ta pomembna za preboj postkolonialne teorije. Verjetno se je tudi zato založbi zdelo smiselno prevesti delo, ki na enem mestu povzema neko specifično zgodovino afriškega kontinenta. Izbirali bi lahko med neštetimi drugimi deli, pa so se odločili ravno za to knjigo. Če gesto po eni strani razumemo kot poskus zapolnjevanja praznine v Afriki nenaklonjenem slovenskem prostoru, pa bi po drugi strani tovrstno delo v kakšnem drugem okolju veljalo za preveč zaprašeno.
Pogledi, št. 18, 26. september 2012