Kulturna politika
Večno vračanje enakega
Rok za oddajo pripomb in predlogov na tri dokumente s področja kulturne politike: Osnutek Nacionalnega programa za kulturo (NPK) 2013–16, Osnutek predloga Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o uresničevanju javnega interesa za kulturo (ZUJIK) in Osnutek Nacionalnega programa za jezikovno politiko 2012–16, je bil pretekli teden že drugič podaljšan, zdaj na 25. marec. Ne glede na konec januarja predstavljene dokumente je skupina poslank in poslancev s prvopodpisanim Jankom Vebrom 19. februarja 2013 vložila interpelacijo zoper za kulturo pristojnega ministra dr. Žigo Turka (interpelacija je z izglasovano nezaupnico vladi 27. februarja sicer postala brezpredmetna). Vlada, ki opravlja zgolj tekoče posle, teh Osnutkov najverjetneje ne bo poslala v nadaljnji zakonodajni postopek, tudi zato ne, ker se je nanje že precej pred iztekom roka usulo veliko pritožb in bi zato zahtevali intenzivno usklajevanje, ki ga bosta minister Turk (ta je na tiskovni konferenci dan pred nezaupnico zelo odločno zavrnil interpelacijo) in državni sekretar Aleksander Zorn predvidoma prepustila svojim naslednikom.
Res pravo vprašanje pa je, ali nista tega naredila že kar med samim mandatom, saj kaže, da sta se hitro odpovedala radikalnejšim potezam, ki sta jih napovedovala v prvih mesecih. O tem pričajo številni odzivi na predlagane dokumente, zlasti tiskovna konferenca v Kinu Šiška 26. februarja letos, na kateri sta predvsem vodja oddelka za kulturo Mestne občine Ljubljana (MOL) dr. Uroš Grilc in nekdanji visoki uradnik ministrstva za kulturo, zdaj pa direktor Kina Šiška Simon Kardum poudarila, da med idejami prejšnje ministrice za kulturo Majde Širca in njenega državnega sekretarja dr. Stojana Pelka ter predstavljenimi predlogi ni večjih razlik: predloge sprememb ZUJIK je pripravila (malce zožena) strokovna skupina, ki jo je vzpostavila že Širca, Osnutek NPK pa je »zgolj skrčena različica prejšnjega osnutka«, kot so zapisali v uradnem Mnenju MOL k Osnutku NPK.
Sicer ne kaže, da bi bila kultura v rokah nastajajoče nove koalicije (navkljub predvidoma ponovno samostojnemu ministrstvu) deležna kaj večje pozornosti. Po poročanju Financ je med 15 programskimi področji izhodišč nove koalicijske pogodbe kultura omenjena v dveh alinejah področja »ustvarjalni preboji« (skupaj z raziskavami, razvojem, štipendijsko politiko, debirokratizacijo habilitacij in razvojem turizma kot strateškega sektorja gospodarstva): prva govori o podpori razvoja »kreativnih industrij«, za katere »bomo ustvarjali novo podobo kulture kot odprte in komunikativne«, druga o povečanju obsega »kakovostnih kulturnih vsebin v osnovnih in srednjih šolah«. To področno sorodstvo nemalo spominja na utemeljevanje smiselnosti dosedanjega »superministrstva«.
Kako je prišlo do tega, da sta Turk in Zorn po vseh kritikah prejšnje ekipe prišla na dan s predlogi, ki so bili večinoma oblikovani v prejšnjem mandatu, je gotovo zanimivo vprašanje, a glede na to, da smo v obdobju sestavljanja nove vlade ali celo predčasnih volitev, ne preveč produktivno. Dejstvo pa je, da vsi problemi, o katerih sta govorila in ki se jih zaveda ne le politika, temveč tudi marsikateri kulturnik, iz leta v leto ostajajo na mizi in zahtevajo ukrepanje tako iz političnih in finančnih razlogov kot tudi zato, da bi boljši organizacijski okvir omogočil produktivnejšo atmosfero za ustvarjalce ter njihov aktivnejši dialog z javnostmi.
Ker je kulturna politika zlasti v zadnjem letu zbujala veliko pozornosti, zgodilo pa se je le malo, smo tokrat pripravili pregled izjav in predlogov ne le odhajajočih ministra in državnega sekretarja, temveč tudi njunih kritikov (Uroš Grilc in predsednik Nacionalnega sveta za kulturo Miran Zupanič), sodelavcev (direktorica direktorata za ustvarjalnost na matičnem ministrstvu Barbara Koželj Podlogar in do neke mere Luka Novak) ter soavtorja predlaganih sprememb ZUJIK (generalni direktor Cankarjevega doma Mitja Rotovnik). Njihova mnenja so bila v zadnjem letu predstavljena v pogovorih za Poglede.
Odgovorni so vsi, realno pa nihče
Intervju s prvim ministrom, ki je imel pristavek »pristojni za kulturo«, dr. Žigo Turkom, smo imeli v prvem tednu Janševe vlade, kar do neke mere pojasnjuje optimistični ton, navkljub neprijaznemu sprejemu pred Cankarjevim domom na predvečer lanskega kulturnega paznika – po drugi plati pa žal podčrtava redke uresničene načrte. Ministra smo med drugim povprašali o načrtih za spodbujanje zasebnega vlaganja v kulturo in znanost z davčnimi spodbudami, za kar je bila doslej po trditvah tako kulturnikov kot znanstvenikov največja ovira na ministrstvu za finance. Minister je bil ideji zelo naklonjen: »V marsikateri državi se številni projekti (so)financirajo tudi z davčno spodbujenimi vlaganji. Zavzemal se bom za to, da bi te stvari smotrneje uredili tudi v Sloveniji, in se bom o tem čim prej pogovoril s finančnim ministrom. Moramo pa se zavedati, da bo vrsta tistih, ki bodo finančnega ministra prepričevali o tem, da so oni izjema in zato upravičeni do posebnih olajšav, zelo dolga. Mislim, da bi bilo najbolje, če bi v en sam paket združili razne fundacije, donacije in podobno na vseh področjih, z dobrodelnostjo vred. Pri nas je v danih razmerah paradoksalna situacija, ko nevladne organizacije v pretežni meri financira država, torej vlada, s čimer se tako rekoč zanika njihovo ime.«
Ministra smo opozorili tudi na sistem vrste komisij in svetov, ki bolj razpršijo odgovornost kot zagotavljajo avtonomijo. Minister se je kar strinjal: »V Sloveniji smo uspeli oblikovati sistem, v katerem se je država poskušala odpovedati možnosti, da bi o čemerkoli odločala. Odločanje smo prenesli na naštete organe, na razne agencije in podobno, ki pa jih spet imenuje država, tako da se lahko sklicujejo drug na drugega. Hkrati so odgovorni vsi, realno pa ni nihče. Prepričan sem, da ni prav, če država delegira odločanje nekam drugam, češ da naj bi se s tem izognila političnemu vplivu.« Poleg tega je bil Turk prepričan, da je naloga države »v ustvarjanju okolja, ki bi zagotavljalo uravnoteženje in nadzor, checks and balances, kot rečejo v anglosaškem svetu. V praksi to pomeni, da mora imeti vsaka institucija protiutež v nekem organu, ki jo nadzoruje in ima, če je le mogoče, nasprotne interese. Tako sistemsko vgrajeno nasprotje nato skrbi za to, da ne prihaja do anomalij.«
V kulturni javnosti je pogost očitek o strokovnem klientelizmu, tj. o veliki medsebojni prepletenosti posameznikov, ki izmenično sedijo v številnih strokovnih komisijah ministrstva in različnih ustanov. Ministra smo vprašali, kako gleda na pogosto dilemo med stroko in politiko? Odgovor je bil duhovit, a že skoraj malce resigniran: »Drži, stroko se pogosto uporablja kot pozitiven argument zoper skorumpirano politiko. Kot alibi zveni zelo prepričljivo, ima pa lepotno napako: le redko boste našli problem, o katerem so vsa strokovna mnenja enoznačna. Vedno boste našli strokovnjake, ki bodo o določeni stvari trdili eno, in enako ali vsaj zelo podobno kompetentne strokovnjake, ki bodo trdili nekaj drugega. Tako je celo v tehniki in v gradbeništvu, čeprav je v tehniki določene stvari lažje kvantificirati, kar debatam daje bolj oprijemljiv kontekst. Dejstvo je, da so stroke po korenu lastnega imena ozke, se pravi specializirane. Problem politike je, da se pogosto srečuje s pravilnimi mnenji različnih strok, ki pa se v večji ali manjši meri izključujejo. Politika mora npr. ob gradnji cest uskladiti pravilno mnenje prometnikov s pravilnim mnenjem okoljevarstvenikov, oboje pa z interesi varovanja kulturne dediščine in še posameznikov, ki so lastniki zemlje. Seveda je treba upoštevati strokovna mnenja, obenem pa se moramo tudi zavedati, do kod sega njihov domet. Stroke so dobronamerne, a zgodi se, da ne vidijo celotne slike. Naloga politike je, da na osnovi mozaika različnih strokovnih ocen sprejema odločitve in v pretežni meri tudi prevzame odgovornost zanje.«
Ministrstvo kot birokratski fevd
Z državnim sekretarjem za kulturo Aleksandrom Zornom smo se pogovarjali po približno sto dneh vladanja. Do tedaj so bila kopja že dokončno izdrta, državni sekretar ni varčeval s sočnimi izrazi in tudi reakcije na intervju so bile precej burne. Najprej smo ga vprašali, kaj meni o tezi direktorja Cankarjevega doma Mitje Rotovnika, da je ključ za prenovo kulture v prenovi ministrstva. Zorn je takoj postregel z vrsto argumentov v podporo tej trditvi: »Se strinjam, in to v več pogledih. Najprej zato, ker je to ministrstvo, ki je po načinu mišljenja in po večini struktur, predvsem pa po birokratskem pristopu, ostalo po družbeni spremembi in novi državi nedotaknjeno. To je sčasoma postalo vedno večja ovira, predvsem zato, ker je tudi na področju kulture prišlo do vrste podzakonov, ki urejajo vsako podrobnost – a ravno zaradi njih se ne da nič novega narediti, saj je vse potrebno že v zabetoniranih zakonih in predpisih. Kultura pa seveda se spreminja, spreminja se način subvencioniranja, spreminjajo se mediji kulture, zaradi digitalizacije se spreminja svet in še marsikaj, kar se je še pred kratkim zdelo nepredstavljivo – ministrstvo pa se ni spreminjalo. Notranji razlog pa je, da je nekdanje ministrstvo za kulturo postalo birokratski fevd. Tukaj sicer kultura ni nobena izjema, vsa ministrstva so se kot kompas prej ali slej obrnila v prevladujočo smer področnega birokratskega fevdalizma, saj vemo, da je v naravi institucij, da proizvajajo birokracijo zaradi nje same. V praksi to pomeni, da srednji birokrati tako odlično vodijo celoten sistem, da ta postaja vedno bolj nespremenljiv.«
Seveda nas je po dobrih treh mesecih seznanjanja s položajem na ministrstvu zanimalo predvsem, kje namerava najvišji politik, pristojen izključno za kulturo, potegniti ključne poteze svojega mandata? Zorn je bil zelo neposreden: »Priti mora do modernizacije. Dejstvo je, da se slovenska kultura v pretežni meri financira iz proračuna. Številni predlogi, da bi k vlaganjem v kulturi spodbudili zasebne vlagatelje ali donatorje, se niso uresničili, rezultat pa je, da so se kulturniki navadili biti odvisni od jasli davkoplačevalcev, saj jim je tako zelo udobno. Na to se je navadilo tudi ministrstvo in oboji so postali izvedenci za birokratsko izvajanje kulture. Posledica v zadnjem času je, da se kultura skrajno ideologizira in tako brani svoj birokratski fevd. Nastopanje na trgu je seveda mnogo bolj tvegano. A da ne bo nesporazuma: nikakor ne trdim, da je nastopanje na trgu enako za vsa področja kulture! Določena področja, denimo kulturna dediščina, lahko odlično sodelujejo z gospodarstvom in turizmom, zato je za to področje treba zakon ustrezno prirediti. V državah, ki imajo zgodovino, je to preizkušeno, in mi zgodovino imamo, saj smo del Evrope. Na drugi strani pa so področja, kjer trg ne more biti merilo, na primer poezija. Čisto nič narobe ni, če se proda samo dvesto izvodov tudi vrhunske pesniške zbirke. Tukaj ni Slovenija nobena izjema – tudi v Nemčiji večina pesniških zbirk, razen če gre za najbolj znane avtorje, komaj preseže petsto prodanih izvodov. To pa pomeni, da moramo v založbah ponovno vzpostaviti močne urednike, ki bodo znali vztrajati pri tem, da je ta-in-ta knjiga tako pomembna, da jo morajo objaviti, ne glede na pričakovan tržni uspeh. Odlična poezija si to zasluži, pomembni literarni tokovi si to zaslužijo, o tem, kaj to je, pa morajo odločati uredniki, ne direktor.«
Državnega sekretarja smo povprašali tudi o mnenju glede tega, da je bilo v času ministrovanja Majde Širca v smislu modernizacije kulturne politike storjenega zelo malo. Zorn se je docela strinjal: »V prejšnjem mandatu je bilo storjenega ne zelo malo, pač pa nič. To zelo dobro vem zato, ker sem bil državnozborski poslanec in član odbora za kulturo. Oziroma če sem čisto natančen: kar je bilo narejenega, je bilo ideološko, razpaslo se je cel kup novih komisij in vseh mogočih drobnih institucij, v katere je odtekal denar. Birokratizacija se je samo nadaljevala.« Ob tem pa je Zorn poudaril, da ni nobene dileme glede tega, da javni interes za kulturo obstaja in mora obstajati: »Ključno pri tem je, da se finančno podpira tiste segmente kulture, ki so resnično ranljivi, pomenijo pa nekaj, kar je za kulturno življenje naroda nujno potrebno in je pogosto povezano z jezikom in literaturo. Hkrati pa je v javnem interesu tudi to, da tisti del kulture, ki na trgu ima določen potencial, ustrezno podpremo tako, da se ta potencial lahko uresniči. Vedeti moramo, da zasebni vlagatelji nimajo nobenega interesa, da bi vlagali v kulturo, ki se ukvarja predvsem s poglabljanjem ideoloških sporov, saj od tega nihče nima nič, v primernih okoliščinah pa bi gotovo obstajal interes za vlaganje v kulturno dediščino, pa v gledališče, morda glasbo in še kaj. Kultura, ki se ukvarja sama s seboj, preverja pa se z birokratskimi modeli in se jih tudi oklepa, saj je iz njih obilno črpala z najmanjšim možnim naporom, si bo težko našla tako mecene kot druge vire denarja.«
Z drugimi besedami, tako minister, še bolj pa državni sekretar sta kazala veliko razumevanja za področje kulturnega sektorja in sta podpirala njegovo modernizacijo. Pri tem so bile njune deklarativne izjave v prvih mesecih zelo blizu tezam strokovnjakov in kulturnih politikov tudi drugih političnih opcij.
Nujnost posodabljanja z vizijo
V Pogledih smo namreč v času med pogovoroma s Turkom in Zornom o kulturni politiki spregovorili tudi z dvema bolj strokovnjakoma kot politikoma, ki pa sta v predvolilnem obdobju 2011 veljala za nosilca kulturnega področja pri dveh strankah: dr. Uroš Grilc je že na Mestni občini Ljubljana kot načelnik oddelka za kulturo več let sodeloval z Zoranom Jankovićem, tedaj vodjem Pozitivne Slovenije, založnik Luka Novak pa je bil zunanji svetovalec za kulturo tedanjega predsednika Slovenske ljudske stranke Radovana Žerjava (Novak je nekaj mesecev pozneje postal direktor Urada Republike Slovenije za intelektualno lastnino, ki deluje v okviru ministrstva za gospodarstvo in tehnologijo). Na okrogli mizi Pogledov se jima je pridružil najbolj izkušen kulturni menedžer v Sloveniji, direktor Cankarjevega doma Mitja Rotovnik. Pogovor je bil iskriv in poln ne le dobrih, tudi konkretnih idej in vsaj na začetku mandata bi se verjetno pod marsikatero podpisala tudi minister in državni sekretar.
Mitja Rotovnik je bil zelo neposreden: »Če Žiga Turk in Aleksander Zorn ne bosta realizirala posodobitve javnega sektorja, bo to še ena izgubljena priložnost, tako kot to zdaj velja za Majdo Širca in Stojana Pelka, ki v zvezi s tem nista naredila absolutno ničesar. To je predpogoj, če hočemo karkoli spremeniti. Zdaj bom rekel nekaj zelo ostrega: kulturno-umetniška elita je hudo soodgovorna za sedanje stanje, ker ji to stanje maksimalno ustreza. Je pa to stanje socializma, ki ustreza tako eliti kot sindikatom, očitno pa tudi Širci in Pelku ni bilo do sprememb – ker te pač zahtevajo spopad na vseh frontah. Druga plat problema pa je zakonodaja. Če se lotim kakšnega projekta, se hitro zaletim v beton skupnih zakonov za ves javni sektor: zakon o financah, zakon o javnih uslužbencih, zakon o plačilnih razredih; torej množico skupnih zakonov, zaradi katerih se v javnem sektorju nekaterih stvari kratko malo ne da premakniti. Umetniške institucije namreč moramo delovati po istih zakonih kot vsa javna uprava in celo vojska. Zakonodajo moramo prilagoditi posameznim področjem, drugače ne bomo prišli nikamor.«
Uroš Grilc je prav tako opozarjal na to, da gre za proces, ki presega le kulturni resor: »Zdaj je kriza končno nujen povod za racionalizacijo, ki pa bi jo morali izpeljati že zdavnaj, rezultat pa bi bila boljša vsebina. Ampak Turk in Zorn sta bistveno premalo za modernizacijo javnega sektorja, tu so ključni resorji javne uprave, dela in na koncu financ. Prva dva sta še najmanj pomembna, treba bi bilo takoj začeti delati in imeti jasne cilje. V Pozitivni Sloveniji smo imeli zelo jasno vizijo glede teh potez. Bistveno se nam je zdelo, da bi z vizijo kulturne politike prišli do ključnega preobrata: slovenska kultura se namreč vseskozi oblikuje izključno skozi oči kulturne produkcije. Pri nas velja, da so kulturni producenti (v najširšem smislu) tisti, ki vedo, kaj kultura je, za koga je dobra ter kaj in kako je treba producirati. A takoj ko kulturo pogledamo malo bolj konkretno, ugotovimo, da je prepletena z vrsto drugih interesov in deležnikov. V prvi vrsti uporabnikov kulture, kar se neposredno odraža v delovanju kulturnega trga. Nadalje v kontekstu drugih javnih politik, tako kot šolstvo, sociala, turizem in gospodarstvo. Ključen preobrat je razmišljanje o kulturi in kulturni politiki v soodvisnosti od vseh deležnikov in ne le glede na želje kulturnih producentov.«
Po prepričanju Luka Novaka pa je »največji problem kulturne politike, tako leve kot desne, da se zanaša na razdeljevanje po uravnilovki. Povsem se strinjam, da je bilo to prirejeno potrebam producentov, državljani pa imajo od tega bolj malo. Seveda je ponudba široka, diapazon je ogromen, država subvencionira mnogo projektov in kultura na določen način mnogo daje, morda celo preveč. V zvezi s tem menim, da bi se pri programih dalo kaj prihraniti in kaj drugače obrniti – seveda pa se to da le, če imaš vizijo. Žal pa so vse dosedanje vlade ta resor uporabile predvsem za plačevanje minulih uslug in posege v medijsko zakonodajo.«
Vse tri sogovornike smo vprašali tudi, katera bi bila njihova prva poteza, če bi postali minister za kulturo? Novak bi ukinil veliko večino strokovnih komisij z zunanjimi člani in odločanje predal strokovnim kadrom na ministrstvu. Grilc bi začel »pri vsebini, ne formi in retoriki, bog ne daj pri kaki ideologiji, ki se nevarno zarisuje na primeru multipliciranih Janezov Janš in Zlatega šusa iz Lutkovnega gledališča Ljubljana. Vpeljal bi timsko delo na ministrstvu, s čimer bi poskrbel za optimiziranje strokovnih odločitev, kajti službe na ministrstvu delujejo zelo nepovezano. Nato pa bi odprl kar najširšo javno razpravo, katere cilj bi bil novi nacionalni program za kulturo kot ključni strateški dokument na področju kulture. Vedeti moramo, kam hočemo priti, potem je šele mogoče načrtovati kakovostne ukrepe.«
Rotovnik pa je posebno izpostavil, da »posodobitev kulture ni možna brez radikalne posodobitve dela ministrstva, ki je pristojen za kulturo. To pomeni novo raven strokovnega dela, podporo kanalom za raziskave kulture, vzpostavitev celovitega informacijskega centra, saj je danes praktično nemogoče priti do kakršnihkoli podatkov, pomeni pa seveda tudi začetek vsaj srednjeročne kadrovske politike za mesta direktorjev in umetniških vodij, da bo na te najodgovornejše položaje prišlo več ljudi po strokovni kot po politični liniji. Dejstvo je, da tranzicija ni dosegla javnega kulturnega sektorja in da je cel kup stvari takšnih, kot so bile v rajnkem socializmu. Potrebne so tudi radikalne spremembe glede ustanoviteljskih razmerij, ukiniti je treba preživelo kolektivno pogodbo za kulturne dejavnosti, ki je popolna ostalina socializma, in se ozreti po modelih z zahoda, kjer ima praviloma vsako področje zaradi svojih specifik svojo kolektivno pogodbo.«
Politične opcije enotne glede kulture
Poleg politikov in kulturnih menedžerjev smo se pogovarjali s številnimi kulturniki, tudi s predsednikom Nacionalnega sveta za kulturo, filmskim režiserjem Miranom Zupaničem, ki je potrdil tezo številnih sogovornikov, da dobri dve desetletji samostojne Slovenije nista prinesli kakšne temeljitejše spremembe zakonodaje na področju kulture: »Dejstvo je, da sedanja (tj. donedavna Janševa; op. p.) vlada s kulturo ni vzpostavila odkritega dialoga, ampak odkrit molk. Prejšnje so ravnale drugače, saj so do kulture gojile dvoumen, pravzaprav dvoličen odnos, ki je praviloma vodil v navidezen dialog. Vzemimo dosedanje nacionalne programe za kulturo: koliko je v njih dvoumnosti, namernih nejasnosti, ki naj ustvarijo videz, da bo država kulturi zagotovila pogoje za razvoj, obenem pa naj to isto državo čim manj zavežejo. Ena in druga stran sta se delali, da temu videzu verjameta, hkrati pa sta obe vedeli, da iz vsega skupaj ne bo kaj prida. Edino Šeligov program, ki pa ni bil nikoli sprejet, je zmogel jasno in odločno besedo. Zadnjih dvajset let je politika s kulturo komunicirala predvsem vljudnostno, a hkrati brez celostne razvojne naravnanosti. Saj fragmenti so bili, na filmskem področju, pri knjigi, nevladnem sektorju, spodbujanju medijev ... Ampak premalo, da bi se namesto etatističnega, socialističnega kulturnopolitičnega modela vzpostavil nov okvir, primeren za sodobno, demokratično in pluralno družbo. Zdaj, po več kot dvajsetih letih, smo prvič dobili jasno, iskreno sporočilo o resničnem odnosu oblasti do kulture.«
Svojevrstna potrditev vseh gornjih tez je bil januarski pogovor Pogledov z Barbaro Koželj Podlogar, dolgoletno direktorico direktorata za ustvarjalnost v okviru pristojnega ministrstva. Pogovor je potekal tik pred javno razgrnitvijo treh dokumentov, torej tudi tik pred vloženo interpelacijo zoper ministra Turka in padcem vlade. Koželjeva je s številkami potrdila, kako obsežna je kulturna produkcija, ki nastaja s podporo javnih sredstev: »Sedanja produkcija je izjemno velika: v letu 2012 se je na področju uprizoritvenih umetnosti izvedlo 807 projektov, na področju intermedijske umetnosti 294 projektov, na področju vizualne umetnosti 215 projektov, na področju glasbe 1.304 projekti. Skupaj torej 2.617 projektov, ki so jih izvajali javni zavodi, nevladne organizacije in posamezniki. Hkrati so se vrstili številni dogodki v okviru Evropske prestolnice kulture.« (Pri tem niso navedeni knjižni in revijalni naslovi, ki so izhajali s sredstvi Javne agencije za knjigo, in dejavnost, ki jo sofinancira Slovenski filmski center; op. p.) Problem obsežne produkcije in s tem povezanega prenizkega sofinanciranja pa se po mnenju Barbare Koželj Podlogar vse bolj kaže v izjemno nizkih honorarjih, kar marsikaterega umetnika potiska na rob preživetja, »mnogi izjemno zanimivi in sodobni projekti pa so ravno zaradi prenizkih sredstev javno dostopni prekratek čas. Pri tem bi morala del odgovornosti prevzeti tudi scena sama. Kadar je v fazi obveščanja o sofinanciranih projektih oziroma programih kateri od prijavljenih subjektov zavrnjen, so pogosto kljub jasni strokovni argumentaciji uporabljena vsa sredstva, tudi politična, da se projekt ali program znova uvrsti v sofinanciranje. Kulturna politika mora biti zavezana spodbujanju najkvalitetnejše produkcije. Tudi med različnimi političnimi opcijami glede tega vprašanja ni bistveno različnih stališč.«
Epilog?
To, da med strankami ni večjih razhajanj v kulturni politiki, se je konec januarja potrdilo z omenjenimi tremi Osnutki, ki so v dobršnem delu nastali v času Pahorjeve vlade, zdaj pa jih bo prevzel kulturni minister (omenjajo se le moška imena) v vladi Bratuškove oziroma po morebitnih predčasnih volitvah. Dejstvo je, da je čas za spremembe več kot dozorel, razlogi so tako strokovni (več avtonomije) kot politični (kultura si sama ne bi smela dovoliti tolikšne odvisnosti od politike), žal pa vedno bolj tudi finančni – seveda kultura bo ostala del javnega sektorja, veliko vprašanje pa je, ali je smiselno, da so redno zaposleni kulturniki tako rekoč državni uradniki. V zvezi s tem morda velja omeniti nastop Andreja Srakarja, predsednika Asociacije, društva nevladnih organizacij in samostojnih ustvarjalcev na področju kulture in umetnosti, na omenjeni tiskovni konferenci v Kinu Šiška: temelj prizadevanj Asociacije je po njegovih besedah »izenačitev pogojev zaposlenih v javnem sektorju na eni strani in samostojnih ter tistih v nevladnih organizacijah na drugi«. Nedvomno je imel v mislih izenačevanje pogojev v smeri takšnih, kakršne imajo redno zaposleni: eden bistvenih momentov za presojo uspešnosti snovalcev in izvajalcev prihodnje kulturne politike bo gotovo, kako bo ta lovila ravnotežje med interesi (tudi sindikalno zelo zaščitenega) javnega sektorja in (sila negotovim) položajem samostojnih ustvarjalcev, ki jih je vedno več, kvalitativno pa je prispevek obojih povsem primerljiv. Drugi pa bo odpiranje kulturne produkcije v smeri javnosti, tako z iskanjem drugih virov financiranja kot njene relevantnosti pri občinstvu; to dvoje je kajpak pogosto smiselno povezano.
Seveda pa bo v tem okviru še kako pomembno iskati produktivnejše ravnovesje med potrebami in interesi javnosti na eni strani ter eksistencialnimi in umetniškimi ambicijami ustvarjalcev na drugi. Javni interes se namreč uresničuje predvsem takrat, ko med obojimi pride do dialoga, ne pa, ko so zadovoljeni predvsem interesi producentov, kot so izpostavili gornji sogovorniki. Seveda velja tudi obratno – zadovoljevanje izključno potreb trga je kratko malo komercialna dejavnost, ki ne potrebuje pomoči javne blagajne.
Pri nastavkih za prihodnjo kulturno politiko pa bo že v pomladnih mesecih zanimivo spremljati, kako se bodo bolj izpostavljeni kulturniki znašli v vedno manj oprijemljivem vstajniškem okolju. Javni interes je kompleksna stvar.
Pogledi, let. 4, št. 5, 13. marec 2013