Slovanska vzajemnost
Slavljeni Plečnik in zatajeni Talich
Zanimivo je, da sta si bili njuni usodi sprva precej podobni: Talich je leta 1912 po štirih letih razočaran zapustil Ljubljano, Plečnik pa med vojnama Prago, zagrenjen zaradi napadov v slogu »ta tujec nam bo popolnoma pokvaril naše Hradčane«.
Dvakrat izgnani Talich
Kdo je torej bil Václav Talich (1883–1961)? Zakaj je tako pomemben tudi za Slovence, ne le za vso »preostalo« Evropo? Nanizal bom zgolj nekaj izbranih dejstev o glasbeniku, čigar 130-letnico rojstva smo lani v Sloveniji komaj opazili.
Za glasbeno podobo Ljubljane na začetku prejšnjega stoletja je bilo njegovo delovanje prelomno. Od jeseni leta 1908 pa do pomladi 1912 je Talich vodil Ljubljanski koncertni orkester, ki se je šele pod njegovo taktirko preimenoval v Slovensko filharmonijo (to je t. i. Prva Slovenska filharmonija, po Talichovem odhodu razpuščena). Ljubljana je bila zanj pomembna tudi zato, ker se je, sicer violinist, po lastnem pričevanju tukaj odločil za dirigentsko pot. Ne nazadnje je Slovenija odločilno zaznamovala tudi njegovo zasebno življenje, saj je bila njegova soproga, pianistka Vida Prelesnik, Ljubljančanka.
Talich je edini pomembni tuji glasbenik, ki je v Ljubljani zdržal tako dolgo, skoraj štiri leta, saj so zaradi razmer v takratni provincialni Ljubljani večinoma vsi odšli že po enem letu, če ne že prej. Gustav Mahler je v Ljubljani, mestu svoje prve službe, zdržal le slabo leto, samo v sezoni 1881–82. Talich je bil eden prvih, ki so spoznali vrednost Mahlerjeve glasbe in je v svoji karieri z različnimi orkestri izvedel skoraj ves njegov opus.
Talicha je v Slovenijo povabila Glasbena matica Ljubljana in se ga potem leta 1912 na ne preveč prijazen način odkrižala. Viri pravijo, da tudi zato, ker je zavrnil vodenje pevskega zbora GML, nekateri vplivni glasbeniki pa so ga doživljali predvsem kot tujca, ki jim jemlje delo in slovenske glasbe »ne razume«, kot piše Milan Kuna v monografiji Václav Talich, ki je izšla leta 2009 pri praški založbi Academia. Talich je zaradi velike delovne zahtevnosti postal moteč; vodil je orkester, dirigiral opere, z glasbeniki nastopal celo na mestnih zabavah. Kako obremenjen je bil, pove podatek, da je v sezoni 1909-10 imel kar dvesto sedeminšestdeset (267!) nastopov samo z glasbeniki Slovenske filharmonije (v različnih sestavih, seveda)! Skladatelj Anton Lajovic (1878–1960), eden redkih, ki je Talicha zagovarjal, je ob njegovem odhodu zapisal, da odhaja največji glasbeni talent, kar jih je Ljubljana kdaj imela.
Talichova človeška in glasbena usoda je bila po odhodu iz Ljubljane polna velikih uspehov, saj je med obema vojnama dirigiral vsem velikim evropskim filharmoničnim orkestrom, njegove nastope pa so pogoste prenašale tudi radijske postaje. Tako je npr. deset let vodil Švedsko filharmonijo, s katero je imel prek dvesto petdeset nastopov.
Kratka vrnitev
Glasbena matica Ljubljana nam je Talicha po dolgih desetletjih znova vsaj nekoliko ozavestila, pa čeprav le z nekaj stavki in fotografijami na predlanski razstavi ob 140-letnici svojega delovanja.
Zamujenih priložnosti v zvezi s Talichom je bilo več. Ob 50-letnici Talichove smrti leta 2011 je SF na svoji spletni strani sicer zapisala, da je to tudi Talichovo (ne le Mahlerjevo) leto. Drugje ničesar – razen zapisa v Delu. Lani, ob 130-letnici rojstva, spet brez ustreznega obeleženja, razen v nekaj medijih (npr. v televizijski oddaji Opus) in razstave o Češkem krasu in mestu Beroun pri Pragi, kjer je Talich nazadnje živel in je z družino pokopan; razstava je prišla s Češke, govorila je tudi o Talichu med Slovenci, obiskala je pet slovenskih mest, njen kurator pa je bil podpisani.
Talichovega imena ne najdete napisanega nikjer na spominski deski med zaslužnimi umetniki, ki so delovali v Slovenski filharmoniji. Prav tako ne v ljubljanski Operi, kjer so pod njegovim vodstvom uprizorili kar nekaj oper. Spominsko obeležje bi nemara lahko bilo celo na hotelu Union, kjer je Talich, sicer zelo nerad, z različnimi zasedbami igral za razvedrilo mestni gospodi.
Slovensko glasbeno življenje je bilo v 19. in na začetku 20. stoletja močno pod vplivom delovanja čeških oziroma iz Češke izhajajočih glasbenikov (češke in nemške narodnosti) na naših tleh, kar izjemno izčrpno popisuje Jernej Weiss v svoji monografiji Češki glasbeniki v 19. in na začetku 20. stoletja na Slovenskem (Litera, Maribor 2012). Med drugim Weiss zapiše celo, »da nikakor ne moremo govoriti o prevladujoči slovenski, temveč kvečjemu o prevladujoči češki glasbeni poustvarjalnosti na Slovenskem«. O glasbenem življenju tistega časa ter o čeških glasbenikih pri nas, torej tudi o Talichu, je v slovenskem jeziku možno vendarle zvedeti marsikaj zlasti izpod peresa Primoža Kureta, Jerneja Weissa, Darje Koter in drugih raziskovalcev.
Drugi izgon
Po drugi vojni je nova češkoslovaška oblast Talicha izgnala ne le iz Češke filharmonije, ampak iz glasbenega življenja sploh. Za nekaj časa so ga celo zaprli, ker je med okupacijo Češkoslovaške sprejel vodenje Opere Narodnega gledališča in Filharmonije, sicer bi ju nacisti ukinili. Talich je pred nacisti veliko tvegal, saj je vztrajno izvajal predvsem dela čeških skladateljev. V okupirani Pragi je leta 1939 pred najvišjimi nacističnimi veljaki dirigiral Smetanovo izrazito domoljubno simfonično pesnitev Moja domovina. Izvedli so jo v celoti, tudi prepovedani del s češko himno Kje je moja domovina, ki jo je češko občinstvo nato spontano zapelo. Nekaj dni pozneje je Češka filharmonija izvedla Dvořákove Slovanske plese, koncert pa je takrat prenašal tudi Radio Ljubljana. Omenjena koncerta so v živo prenašali še Radio Praga, Brno in Ostrava, Radio Pariz in Radio Oslo, kjer so prenos tudi posneli in posnetek po sedemdesetih letih izdali na zgoščenki.
Talichov največji nasprotnik med novimi oblastniki je bil stalinist Zdeněk Nejedlý, sicer komunistični minister za kulturo, zgodovinar in muzikolog, ki pa je priznaval le Smetano (oba sta se rodila v Litomyšlu), drugi skladatelji, celo imena, kot so Dvořák, Janáček, Mahler in Martinů, pa zanj niso bili nič vredni. Anatema ministra Nejedlýja se je Talicha držala še dolgo po smrti, morda je segala celo v Slovenijo. Zavetje je našel v Bratislavi, kjer velja za soustanovitelja Slovaške filharmonije – danes jo umetniško vodi Emmanuel Villaume, šef dirigent Orkestra Slovenske filharmonije v letih 2009–13.
Češka republika počasi spoznava Talichovo veličino predvsem tako, da izhajajo zgoščenke z radijskimi programi in prireditvami, ki jih je glasbeno vodil. Tako bodo v Berounu, kjer je nazadnje živel in je pokopan, letos pripravili že 32. festival Talichov Beroun, s slovesnim koncertom v praškem Rudolfinu pa ga bo spet počastila tudi Češka filharmonija, pri kateri je bil šef dirigent od 1919 do 1941.
Raper Plečnik
Če na Češkem rečeš, da si iz Slovenije, sogovornik skoraj praviloma najprej omeni arhitekta »Josipa« Plečnika. Arhitekt in pomembni skrbnik Plečnikove dediščine Damjan Prelovšek pogosto poudarja: »Če želimo Čehom predstaviti slovensko kulturo, slišijo predvsem na ime Jože Plečnik, saj je v Pragi obnovil Hradčane in zgradil cerkev.« Gre za cerkev Najsvetejšega Srca Jezusovega – najznamenitejši češki sakralni objekt moderne dobe, ki naj bi bil kmalu vpisan na seznam svetovne kulturne dediščine UNESCO.
Plečnik je na Češkem uvrščen med tri največje tam delujoče arhitekte, razstave o njem so na Češkem pogoste, o njem izhajajo knjige (v češčini, slovenščini, angleščini). Že samo Prelovšek je v nekaj letih imel na Češkem več tematskih razstav, ena od njih – o Plečnikovi sakralni arhitekturi – je v zadnjih dveh, treh letih obredla vse pomembnejše galerije v državi. Sredi februarja so v Domu umetnosti v Ostravi, tretjem največjem mestu v državi, zaprli razstavo originalnih skic in predmetov, ki se nanašajo na Ljubljano; eksponati so večinoma iz zasebne zbirke Damjana Prelovška, nekaj skic in predmetov pa je bilo pridobljenih iz zapuščine dveh čeških Plečnikovih učencev, Václava Ložka in Karla Řepe. Razstava je bila sprejeta z veliko pozornostjo in s številnimi odmevi v medijih.
Inspiracija za ples in muzikal
V zadnjem času je Plečnik postal navdih za gledališko delo in sodobni ples. Skupina mladih avtorjev in plesalcev namreč Plečnikovo arhitekturo interpretira skozi sodobni plesni izraz, predstavo z naslovom Materia pa je uspešno izvedla v mojstrovi praški cerkvi Najsvetejšega Srca Jezusovega. Z gibom-plesom, glasbo-zvokom, svetlobo-lučjo, s kostumi-dekorjem ustvarjalci raziskujejo Plečnikove arhitekturne rešitve in se odzivajo na liturgični pomen prostora, gledalca pa vodijo vse od zvonika prek glavne cerkvene ladje do kripte.
»Centralna kurjava je moderna svinjarija in ne sodi v cerkev!« pa bo konec marca v raperskem slogu zapel Jože Plečnik na odru slovitega praškega gledališča Divadlo Na Zábradlí (po slovensko Gledališče Na ograji). Citirane Plečnikove besede je avtor libreta in glasbe Miloš Orson Štědroň položil v usta glavnemu igralcu v predstavi z naslovom Divadlo Gočár (Gledališče Gočár).
Muzikal je mešanica jazza, bluesa, rocka, rapa, kabareta in operete, glasbo pa izvaja orkester v živo, z avtorjem glasbe za klavirjem. Predstava tematizira »zlate čase« med obema vojnama. To je doba t. i. prve republike, ki na Češkem še danes skorajda mitično velja za neprekosljivo merilo demokracije, kakovosti, etike in napredka. Takrat je Plečnik Hradčane obnavljal na povabilo predsednika Tomáša Garriguea Masaryka, o čemer so ohranjena mnoga pričevanja in razširjeni tudi številni miti. Libreto predstave nasploh uporablja resnične ali domnevne citate treh vélikih arhitektov in nekako anekdotično podpira njihov sloves. Izmišljeno središče njihovih sporov je, kdo med njimi bi znal zgraditi lepšo cerkev: Pavel Janák (1881–1956) zagovarja beton, steklo, šamot in druge »moderne« materiale, Josef Gočár (1880–1945) brani lahkotnost, udobnost, medtem ko naj bi se Plečnik (1872–1957) histerično razburjal, da centralna kurjava pač ne sodi v cerkev. Plečnik namreč zastopa teorijo, da je sakralni prostor nezdružljiv s profanim.
Vsak protagonist je stiliziran tako, kot naj bi v realnosti bil. Gočár je eleganten dandi, ki uživa v življenju in se rad širokousti, v ravnilo kakor v mikrofon pa zapoje – češ, »raje vama ne povem, kaj vse zgraditi vem«. Janák, bolj bluesovsko razpoložen, oblečen v povaljano obleko, na kateri je videti madeže ometa, poje – »zapletene forme so nekaj elementarnega«. Plečnik pa je na odru razburljiv, južnjaško temperamenten ekscentrik, ki na magnetni tabli nenehno nekaj skicira in nasprotuje kolegoma.
Zanimiva je četrta, ženska postava, ki simbolizira predvojno republiko. Nepričakovano vstopa v dogajanje, razkošna in zapeljiva, tudi nekoliko frfotava, nosi hlače in poskuša moške prepire speljati na neko pravo mero.
V enem pa so vsi trije soglasni: največji je njihov učitelj, arhitekt Jan Kotěra (1871–1923), ki se je tako kot Plečnik šolal na Dunaju pri Ottu Wagnerju. Zato na koncu v en glas zarapajo: Kotě..., kotě... – Kotěra! Seveda, kotě v češčini pomeni maček, in tako obvelja, kdo je edini in pravi maček: Kotěra!
Plečnik se vrača, Talich ne
Plečnik je v Pragi deloval skoraj dve desetletji – od 1911 do 1920 je bil profesor na umetniško-obrtni šoli, danes bi rekli visoki šoli za oblikovanje, naslednjih petnajst let pa je bil glavni arhitekt obnove praškega gradu, večstoletnega sedeža čeških knezov in kraljev, kjer je bil vse od konca prve vojne sedež predsednika države in praške nadškofije. Kot je znano, je Plečnik moral iz Prage še pred koncem obnove Hradčanov, pa tudi končane cerkve Srca Jezusovega ni nikoli videl.
Prva velika razstava o Plečniku po žametni revoluciji je bila leta 1996 (projekt Jože Plečnik – arhitektura za novo demokracijo; na svečani otvoritvi v prisotnosti predsednikov obeh držav je nastopil Orkester Slovenske filharmonije, vodil ga je nedavno preminuli hrvaški dirigent Milan Horvat). Na južnem obzidju praškega gradu pa pozoren obiskovalec opazi tudi majhno Plečnikovo glavo, ki so jo slovesno odkrili leta 2006. V Sloveniji je Plečnik zlasti po znameniti razstavi v pariškem Centru Georges Pompidou leta 1985 postavljen na pravo mesto, tudi v Pragi pa so glasovi o tujcu, ki da je pokvaril Hradčane, že davno potihnili, njegovo delo je bilo pri obnovah vedno upoštevano.
Znameniti dirigent Václav Talich pa je za slovenski spomin skoraj zgubljen – razen za ozek krog strokovnjakov in poznavalcev glasbene zgodovine.
Pogledi, let. 5, št. 7, 9. april 2014