O slovenski narodni identiteti
O koreninah naše upogljive hrbtenice
Slovenci smo bili torej množično in kapilarno prisotni na teritoriju sedanjega zamejstva, pa tudi gospodarska moč, ki ti daje dodatno samozavest, ni bila zanemarljiva. To je približno tisti čas, ko je Ivan Cankar na znamenitem predavanju v Trstu dejal, da je Ljubljana srce slovenstva, Trst pa njena pljuča.
Potem so prišli Italija, goreči Narodni dom v Trstu, fašizem, tigrovski odpor, medvojna slovenska prisotnost v Trstu, ko so se nekateri potuhnili, drugi pa skušali organizirati upor, in naposled epopeja narodnoosvobodilne vojne in povojno stanje počasnega, a vztrajnega drsenja navzdol brez prave perspektive.
Edino, kar mora biti pri tem jasno, je, da ne sme biti fašizem (ali pač katera koli druga naravna, politična in socialna ... katastrofa) pretveza za potuhnjenost in posledično izgubo identitete, saj prav pri zatiranju pokažeš raven svojega dostojanstva in svojo duhovno vrednost. Fašizem bi moral po vsaki logiki Camusevega Upornega človeka tržaške in goriške Slovence poveličati, ne pa jim zdrobiti hrbtenice, kot se je žal zgodilo v večini primerov. A ne pri vseh. Spomnimo naj se le bazoviških junakov. Niso bili nikakršni nadljudje: bili so trgovci, bančni uradniki, študentje in se niso skrivali po temnih kleteh, temveč živeli vsakdanje življenje mladih ljudi. A imeli so dostojanstvo, iz katerega se je razvilo kritično razmišljanje, ki se je nato razplamenelo v očiščujoč upor. Končali so pod svinčenkami, a brez tistih svinčenk bi bil moralni nivo slovenstva precej nižji kot sicer. In zakaj vztrajam pri natanko določenem zgodovinskem trenutku? Ker menim, da je bilo prav tisto obdobje odločilno za graditev zamejske in širše primorske in vseslovenske identitete, iz katere se je potem razvila državnost. V tistem ključnem obdobju smo zamejski Slovenci preveč upognili hrbet, da nam ga ni zravnala niti množična udeležba v boju proti nacifašizmu.
Kako si namreč lahko drugače razlagamo tako vrtoglav padec števila Slovencev na Tržaškem in Goriškem od omenjenega ljudskega štetja tja do konca druge svetovne vojne, mimo množičnih deportacij širom po Italiji, a deportiranci so se nato tudi vrnili domov.
Sicer pa lahko citiram zamejskega Slovenca od Svetega Ivana pri Trstu, pisatelja Vladimirja Bartola, ki piše v drugi knjigi spominov Mladost pri Svetem Ivanu z naslovom Pot do učenosti, kaj mu je leta 1946 zaupal neki v Trst priseljen Italijan: »Po zlomu fašizma so vaši Slovenci prilezli na plan kakor ščurki. Občeval sem deset in več let s familijami, imel sem z njimi poslovne in osebne stike in nikoli se mi še sanjalo ni, da so to kaj drugega kakor Italijani. Na, pa ti pade Mussolini in naenkrat je vsa moja okolica začela med seboj govoriti slovenski. Kar strah me je bilo pred ljudmi, ki so se znali tako dobro in tako dolgo prikrivati«. Te ljudi je Bartol imenoval renegate – ščurke, in ni jih bilo malo.
Protislovja neke manjšine pod udarom
V kakšnem stanju smo torej bili manjšinci po koncu vojne, ko smo se leta 1954 dokončno znašli pod Italijo? Zmagovalci v drugi svetovni vojni z moralno zapuščino odporniškega gibanja, vendar razkosani na dva tabora, pač »rdeče« in »bele«, od katerih so mnogi pribežali iz domovine, katoličane in levičarje, klerikalce in komuniste, nekje v ideološki nazivni zmešnjavi pa imajo prostor še liberalci, stalinisti ipd.
Poustvarili smo podobno stanje izpred vojne, a z dvojno nadgraditvijo: po eni strani je zamejstvo (širše vzeto tudi Primorska, ki se z zamejstvom delno krije) v nekaterih značilnostih postalo nekakšna Slovenija v malem, iz zemljepisnih in ne nazadnje družbenih razlogov pa delno Italija v malem. Od Slovenije smo žal pobrali najslabše, ali pa najslabše le najbolj bode v oči.
Tu govorim predvsem o pomanjkanju samozavesti in samospoštovanja, saj je ponos nad dobro opravljeno nalogo med drugo svetovno vojno hitro splahnel predvsem zaradi neizprosnega političnega sistema, ki prvi ni znal ceniti svojih najboljših ljudi, upornikov – partizanov, ki so jih povzpetniki in oportunisti potisnili na rob stvarnega dogajanja in predvsem oblasti.
Zato bi se tu pomudil pri slovenskem naravnost patološkem odnosu do svojih narodnih junakov: mimo tega, da so to nekakšni ne-junaki ali izmišljeni liki (Martin Krpan, Peter Klepec, kralj Matjaž, idealiziran, a realen, toda ... Madžar), resnične junake enostavno skrijemo, kot bi se jih sramovali. Tako je resnični heroj dolgoletni novinar pri tržaškem Primorskem dnevniku Franc Kavs iz Čezsoče pri Bovcu, ki je s skupino tigrovcev 20. septembra leta 1938 v Kobaridu pripravil atentat na Mussolinija, Slovenci pa komaj vemo za ta dogodek. In vendar, ko je bil v konfinaciji, so vsi, tudi kasnejši vidni italijanski politiki, hoteli spoznati »moža z dinamitnim pasom«, ki bi moral z bombo pognati v zrak sebe in diktatorja. Sam nekdanji italijanski predsednik Pertini je izjavil, da bi rad ubil Mussolinija, a mu to ni uspelo, mi pa smo tigrovce dolgo (in nekateri jih še danes) imenovali za teroriste. Že res, da jih niso hoteli vključiti med ustanovitelje Osvobodilne fronte, češ da so preveč ‘radikalni’, a jasno je bilo to storjeno iz politične računice, da bi komunisti imeli primat v uporu in pri kasnejšem naskoku na oblast. Če je to tako, bodimo vsaj danes ponosni na naše »teroriste«!
Spomeniki, ulice in filmi
Kot znano, je pred kakim letom italijanska državna televizija v času največje večerne gledanosti predvajala sramotno »zgodovinsko« nadaljevanko z naslovom Srce v breznu, s katero smo bili pred milijoni gledalcev prikazani kot krvoločni in morilski barbari, ki smo s fojbami – kraškimi brezni opravljali sistematično etnično čiščenje, ob tem pa nedolžne ljudi mučili, posiljevali, pohabljali ipd. Naša reakcija, ko bi morali sprožiti dokumentirano mednarodno afero, je bila smešno ponižna. Zdaj po pomislimo, kako je Italija divje reagirala do roba lastne osramotitve (na to je sicer navajena po zaslugi premiera Berlusconija), ko je njen zunanji minister Frattini (!) protestiral zaradi drobnega študentskega filmiča Trst je naš!, ki jasno ni imel z izzivanjem in ekspanzionističnimi težnjami nič skupnega.
Drugi primer: pred kakim letom je urbanistična komisija na tržaški občini poimenovala po slovenskih osebnostih vrsto novih ulic predvsem v predmestjih in pretežno slovenskih vaseh. Novica je šla mimo precej neopazno, kot bi bila nekakšen moteči element, ko pa je potem ta izjemno pomembna pobuda ob spremembi mestne oblasti propadla, nismo niti ... nejevoljno zagodrnjali. Pa je ulica s slovenskim imenom in priimkom trajen spomenik naše neizpodbitne prisotnosti v teh krajih. In teh ulic je bilo triindvajset, in vse je šlo v nič. Zato pa so kmalu zatem v Barkovljah posvetili ulico neofašističnemu veljaku Almerigu Grilzu, ki je organiziral pretepaške pohode po slovenskih vaseh v osemdesetih letih, in tudi takrat je bila naša reakcija, milo rečeno, mlačna.
Tretji primer: nikoli se nismo resnično naprezali za to, kar bi bilo na Tržaškem in Goriškem nadvse logično in naravno in bi tudi mnogi italijanski sodržavljani odobravali: sistematično uvedbo slovenščine v italijanske šole kot učni predmet. Nihče se ni tega resno lotil na uradni ravni (institucije, politika, šolsko skrbništvo ipd.), pa bi se moral, in to že takoj po vojni, pa vse do danes. Kdor potuje po svetu, ve, da vsi, tudi najrevnejši ljudje na mejnih območjih v pragozdu ali močvirju, pa najsi bo v Afriki, Aziji ali Ameriki, po malem žvečijo jezik sosednje države, le v Trstu obstaja ta anomalija, ki je nismo sposobni odpraviti. Po drugi strani je toliko italijanskih državljanov, ki poznajo pomen znanja obeh jezikov in so torej tudi sami pri tej pomanjkljivosti hudo prizadeti. Saj je odbornica Dežele Furlanije-Julijske krajine Federica Seganti vpisala svoje otroke v slovensko šolo, in je na izrecno vprašanje skoraj začudeno odgovorila, da je to na narodnostno mešanem ozemlju edino pravilno.
Četrti primer: ko smo končno dosegli, da v Ljudskem vrtu v strogem središču Trsta stoji Kosovelov kip, smo potem skoraj pozabili nanj. Namesto da bi zahtevali nove pomnike slovenske prisotnosti (od Bartola naprej, ki ga z Alamutom poznajo vsi italijanski bralci) in prirejali letne Kosovelove proslave pred spomenikom, smo že zadovoljni, da ga sploh imamo.
Peti primer: ko nam kdo očita, kaj bi zdaj nemara hoteli nekakšno vzporednost z italijansko manjšino v slovenski Istri, kjer je na vsaki tabli poleg Ulice Pinka Tomažiča zapisano tudi Via Pinko Tomažič in na vsaki šoli piše tudi scuola, takoj hitimo razlagati, ne, ne tega pa res nočemo, mi smo lojalni državljani, to je provokacija ipd. Jaz pa vztrajam: zakaj ne bi ob velikem odmerku zdrave pameti postopno res zahtevali te vzporednosti?
Lahko bi še govoril o marsičem: recimo, kako ne znamo glasno poudarjati, da je bila še do včeraj prav vsa tržaška obala slovenska, Kraševci pa njeni varuhi in uporabniki, da so prav Kraševci vsekakor bolj zavedni od mestnih Slovencev, ki se v svojih trgovskih in uradniških poslih radi potuhnejo (beri Bartol), a naj bo zdaj dovolj o tem.
Od zavesti prek dostojanstva do identitete
Ob začetku tega sestavka sem omenil, da tudi zamejski Slovenci v nekaterih danostih predstavljamo Italijo v malem, kot v mnogih drugih Slovenijo. Italija je v krizi, tako moralni kot gospodarski, z njo pa smo vanjo zabredli tudi zamejci. Tako so se tudi pri nas izgubile mnoge moralne trdnosti, sam pa pogrešam neizprosne stare partizane, ki so dobro vedeli, kaj hočejo.
Kot nekoč Italija je imelo tudi zamejstvo svoj čas jasno linijo in močno strukturo. Kot se je to poplitvilo v vsedržavni italijanski levici, tako se je, sicer po razpadu Jugoslavije in po družbeni inerciji, razvodenelo tudi v manjšini. Imeli smo naše zbirne točke, celo gostilne in bare, a tudi to se počasi izgublja. Še dobro, da imamo Narodno in študijsko knjižnico, pa Tržaško knjigarno in podobne ustanove, predvsem športne, začenši s Stadionom 1. maj pri Svetem Ivanu, za katere upamo, da bodo večno živele. In predvsem, da imamo naše zavedne kraške vasi, pa gledališče in, jasno, šole.
Prav zato moramo vztrajati pri naših trdnih vrednotah, ki nas edine lahko rešijo, jasno, če si želimo obstajati v taki obliki. Morda pa je narodnost iluzija in se bodo filozofi in sociologi recimo štiriindvajsetega stoletja prizanesljivo nasmihali naši sedanji naivnosti.
Zato pa nam mora biti jasno, katere so te naše trdne vrednote. Menim, da edino orožje majhnega naroda oziroma majhne skupnosti, ni kultura, ki je le posledica nekega danega in že zgrajenega stanja, temveč dostojanstvo. Veliki slovenski alpinist Tomaž Humar je v svoji knjigi Ni nemogočih poti zapisal: »Na ta svet smo prišli z eno stvarjo – človeškim dostojanstvom. Če poklekneš, zapraviš vse, kar si imel rad. S tega sveta ne bomo odnesli ničesar, ostala pa bodo naša dejanja.«
Pogledi, 14. julij 2010