Na socialno terapijo v Cerkno
Minilo je prvo leto, ko festival ni bil v rokah njegovega kreatorja, pokojnega Boštjana Cveka. Njegov zadnji, lanski festival, ki se mu ga ni bilo dano udeležiti, je bil prelomen; bil je jubilejni in temu primeren tudi program, ki je privabil največ obiskovalcev v vseh letih. Zato je Simon Kenda stopil v velike čevlje, ko je popolnoma prevzel vodenje festivala. Pravi, da bo nadaljeval Boštjanovo vizijo predstavljati odprto in svobodno glasbo in da ga bo pri snovanju programa tudi v prihodnje vodila misel »vedno v iskanju novosti, svežine in raznolikosti«. Letos sta mu pomagala sestaviti program Mario Batelić in Miha Zadnikar, a končne odločitve je sprejemal sam.
V preteklih treh dneh se je na odru pod šotorom na glavnem trgu predstavilo devet skupin. Morda tokrat resda ni bilo »zvenečih« imen, kot kakšno leto poprej, toda »kaj pa je zveneče ime v tej glasbeni zvrsti? Kje lahko danes publika sploh dobi informacijo o tovrstnih umetnikih?« je ob omenjenem »očitku« dejal glasbeni novinar Ičo Vidmar. »Tudi če rečem Keith Jarrett, nisem prepričan, da bo večina Slovencev vedela, kdo je to. Bi prišlo v Cerkno več ljudi, če bi na programu pisalo Vijay Iyer? Dvomim.«
Razgledanost slovenskih glasbenikov
Tako je bil letos še najbolj znano ime Joe McPhee, ameriški saksofonist in trobilec, ki v naših logih ni tujec. A večinski premoči mednarodnih zasedb v programu navkljub si je občinstvo v pogovorih po koncertih vedno bolj priklicevalo v spomin nastope slovenskih izvajalcev. Nastopili so trije, ki pretežno ustvarjajo v tujini.
Presenečenje prvega dne je bila po mnenju pričujočih Maja Osojnik s projektom All.The.Terms.We.Are. Iz bolj eksperimentalno naravnanega programa je drugi večer izstopal trio pianista Marka Črnčeca. S portoriškim basistom Rickyjem Rodriguezom in mladim ameriškim bobnarjem Jonathanom Barberjem, ki veljata, tako kot Črnčec, za stilistična kameleona, so se zapletli v ritmično, s spevnimi frazami in duhovitimi dovtipi pospremljeno troigro. Za njimi so presenetili Francozi Pourtant Les Cimes (saksofonist Daunik Lazro, basist Benjamin Duboc, bobnar Didier Lasserre), ki se sicer navdihujejo pri poetični formi haikuja, a so tokrat ustvarili nič kaj lapidarno, temveč precej ambientalno, mogočno zvočno kuliso, ki je objela prisotne v nekakšen sonorični balon.
Zadnji dan se je na evropski turneji v Cerknem ustavil tudi v New Yorku živeči bobnar Dre Hočevar. Z danskim pianistom Christianom Balvigom in češkim saksofonistom Michalom Wróblewskim so se pred časom našli na križišču skupnega glasbenega raziskovanja. Kar je nastalo, je mogoče opisati kot eksperimentalno frekvenčenje, visoko strukturirano večdimenzionalno igro, ki nastaja v preseku glasbe in fizike oziroma je bilo slišati kot enourna site specific improvizacija, ki je živ in vselej spreminjajoč se performans.
Od kolektivne improvizacije do kolektivne akcije
Da obiskovalcev ni povsem posrkal čutni svet glasbe in so vsaj malo morali vključiti racio, je poskrbela okrogla miza, na kateri so glasbeniki, organizatorji koncertov in novinarji razmišljali o novih produkcijskih načinih na glasbeni sceni, izhajajoč iz analogije, da je narava kolektivne improvizacije sama vzor za delovanje v duhu kolektivne akcije.
V zadnjih letih se je namreč predvsem v prestolnici izoblikovalo več koncertnih prizorišč, ki ponujajo podoben program za ne prav številno občinstvo. Debata je šla v smeri iniciative za vzpostavitev terminske koordinacije med javnimi zavodi, institucijami in neodvisnimi organizatorji. »Biti odgovoren ne samo za svoj program, ampak tudi za ostalo ponudbo, ki se dogaja v mestu,« je pristavil Bogdan Benigar. »Lažje bi bilo,« je pripomnil Igor Bašin, »če bi bili, enako kot so na področju popularne glasbe, povezani tudi jazzovski improvizatorji, saj bi organizatorji tako imeli ustreznega sogovornika, da se ne bi zgodilo, da bi občinstvo razcepila dva sorodna dogodka na isti dan.«
Na koncu se je porodilo še vprašanje, zakaj sploh vztrajati za tisto peščico ljubiteljev te glasbe. Odgovor je ponudil Mitja Hlupič, organizator koncertov v Bistrici ob Sotli in Mariboru. »V manjših krajih, kjer je eksistencialna situacija včasih težja od tiste v mestih, je koncert oblika socialne terapije. Skrbi za vzdrževanje duhovnega zdravja skupnosti.« Tako je spomnil na prastaro človeško potrebo po druženju ob glasbi, na socialno funkcijo, ki naj bi jo imeli festivali.
V Cerknem jim je to uspelo. Pa ne le za jazzu naklonjeno lokalno skupnost, pač pa tudi (če že ne predvsem) za ljubljansko, ki se zbere v Cerknem »na terapiji«. Ujeti v zeleno dolino se ne morejo nikamor umakniti in skriti. Tu so poze odveč. Glasba stopi v srce, pozabi se na zdrahe in zamere, naenkrat oblijejo skupnost sočutje, iskrenost in povezanost. Ali kot je ta fenomen povzel neki obiskovalec: »Zanimivo, koliko Ljubljančanov se zbere v Cerknem, potem pa tu nehajo biti Ljubljančani.«