E-volucija knjige in založništva
Kakšna bo e-knjiga prihodnosti?
Bo – kot se je to zgodilo v digitalni glasbi – e-knjižni trg poenotil in standardiziral formate ali pa bomo še naprej priča celi paleti najrazličnejših knjižnih datotek? Bodo te datoteke lahko končno prosto prehajale med različnimi programi in operacijskimi sistemi ali pa bodo še naprej (večinoma) vezane na posamezne digitalne ekosisteme? Kdaj in na kakšen način bo e-knjiga vstopila v naš izobraževalni sistem? Kakšne so podobnosti med digitalno spletno glasbeno, filmsko in knjižno industrijo? Je pri e-knjigah mogoče govoriti o približevanju paradigmi streaminga, ki je postal eden od osrednjih načinov trženja filmskih in glasbenih vsebin? Bo v prihodnosti razvedrilno branje na eni strani in študijsko podčrtovanje na drugi mogoče izvesti na oblikovno enakih nosilcih – kot je to mogoče pri fizičnih knjigah – ali pa bodo za raznolike pristope k branju potrebni tudi raznoliki e-knjižni formati, naprave in aplikacije? Bodo e-knjige shranjene le v oblakih velikih korporacij ali tudi na trdih diskih naših naprav?
EPUB in PDF
Trenutno vodilna formata e-knjig, ki na nek način označujeta tudi osrednji viziji e-knjižne distribucije, sta PDF in pa EPUB. Zdi se, da v zadnjih letih v komercialnem smislu prevladuje EPUB, v piratskih vodah pa PDF. Pojasnimo najprej osnovno razlikovanje med formatoma.
PDF bralcu ponuja identično preslikavo strani, kakršne bi bile – in danes praviloma tudi še so – v tiskani podobi knjige, vključno z vsemi vizualnimi elementi: prelomom, tipografijo, oblikovanjem, postavitvijo strani (vključno s praznimi stranmi) ipd. Za takšen način digitalnega branja seveda potrebujemo naprave, ki vsaj približno ustrezajo fizičnim dimenzijam klasičnega knjižnega formata. Takšna naprava je npr. iPad (in podobni tablični računalniki) na eni strani in večji formati Amazonovega Kindla (ter podobni elektronski bralniki) na drugi. PDF je standardni digitalni format knjige, preden gre ta v tisk, lahko pa seveda tudi ne gre v tisk in imamo tako le digitalno (komercialno ali prosto dostopno) kopijo knjige. PDF pa je tudi tisti format, ki se praviloma ustvari ob skeniranju knjig in njihovemu deljenju na spletu. Takšno deljenje je seveda pogosto piratsko. Trženja PDF-jev je – morda prav zaradi lahkotnega deljenja, ki ga ta format omogoča – na spletu zelo malo. Obstajajo sicer nekatere manjše, a vplivne spletne knjigarne, kakršna je na primer knjigarna O’Reilly Media, katere e-knjižne police polnijo predvsem tehnično obarvani naslovi, ki vse svoje naslove ponuja tako v EPUB- kot v PDF-formatu. Ampak to je vseeno precejšnja redkost.
Velika večina spletnih knjigarn svoje knjige ponuja v drugih formatih, praviloma v eni od različic EPUB-formata. Razlogov za to je poleg že naštetega še veliko: PDF je format, ki si ga lasti podjetje Adobe, znano po tem, da tistim, ki želijo komercialno uporabljati njegove formate, povzroča kar precej preglavic. Tudi pri Flashu, ki je še vedno standard za prikazovanje številnih multimedijskih vsebin na spletu, je prišlo do nekaterih odmevnih konfliktov pri njegovi implementaciji v računalniške in spletne izdelke drugih velikih podjetij; še posebej vroče je bilo nekaj časa na fronti Apple : Adobe, zato lahko tudi s tega vidika razumemo, zakaj Apple svojih knjig ne ponuja v Adobovem formatu.
Kaj pa je EPUB? Gre za format, ki v nasprotju s PDF-jem ni tako striktno vezan na klasične knjižne mere. Prav lepo se ga da brati tudi na pametnih telefonih in manjših tablicah, kjer lahko uporabnik izbira med različnimi nastavitvami prikaza dokumenta: od velikosti in vrste tipografije do širine strani. Čeprav večina EPUB-aplikacij privzeto omogoča listanje strani, ki oponaša fizično listanje knjige, pa je pri EPUB-datotekah mogoče tekst prikazati in ga brati tudi tako, da ni več zajet v posamezne strani, temveč funkcionira bolj kot tekst na spletnih straneh. Prav s spletnimi stranmi EPUB povezuje tudi glavni oblikovalski pojem, ki ga moramo poznati v povezavi z njim: »responsive design«, odzivno oblikovanje. Gre za princip digitalnega oblikovanja, ob katerem se vsebine oblikovno prilagajajo napravi, na kateri so odprte. V spletnem dizajnu se je ta metodologija razvila že do zelo kompleksnih stopenj, ki jih e-knjige generalno gledano še niso ujele, je pa moč čutiti tendenco novega knjižnega oblikovanja, da bi se približalo tej prevladujoči logiki spletnega oblikovanja.
Z novimi verzijami EPUB-formata, ki omogočajo selektivno izbiranje med fiksnim in fleksibilnim dizajnom, ter obenem revolucionarno prisotnost multimedijskih vsebin, EPUB-knjige vse bolj in bolj postajajo nekakšne zapakirane spletne strani, namenjene prodaji. V zadnjem času smo tako lahko – predvsem v tehnoloških žanrih – videli nekaj odmevnih primerov, ko je spletna stran postala knjiga. Računalniški bloger Federico Viticci je npr. na svoji spletni strani macstories.net najprej brezplačno ponudil izčrpno predstavitev iOS aplikacije Editorial, ki jo je pozneje s pomočjo iBooks Author (Applove aplikacije za izdelavo e-knjig) predelal v e-knjigo in jo precej uspešno prodajal v Applovi knjigarni.
E-učbeniki?
Po mnenju Billa Kasdorfa iz revije Book Business se glavna priložnost za poenotenje formata e-knjige skriva v njenem vstopu v ameriški izobraževalni sistem. Naslednji veliki cikel priprave ameriških šolskih učbenikov naj bi tako že v celoti temeljil na e-knjigah, ki za izobraževanje predstavljajo zanimivo posodobitev. Knjigam v elektronski obliki je namreč mogoče dodati najrazličnejše multimedijske datoteke – filmske posnetke, zvočni material, kvize ipd. –, obenem pa so omogočene tudi povezave s spletnimi bazami podatkov. Zamislimo si številne primere, v katerih bi to lahko prineslo pravo renesanso tega žanra: ob primerih iz literature bi npr. učenci lahko predvajali branje pesnika ali pisatelja, v matematične in fizikalne učbenike bi lahko vključili interaktivne grafe, ob učenju jezikov bi lahko uporabljali spletne slovarje, vsem učbenikom pa bi lahko na koncu dodali tudi teste, ki bi jih učenci reševali in se ob tem pripravljali na prihajajoče šolske teste. Enotnemu formatu, v katerem bodo nastajali bodoči ameriški elektronski učbeniki, so njegovi snovalci nadeli ime EDUPUB. Gre za predhodnika širšega enotnega formata, e-knjižnega odgovora na »odzivno oblikovanje«, ki nosi ime EPUB 3. Ta format bo poleg poenotenja poskusil rešiti tudi težave, ki nastanejo ob prilagajanju oblikovnih razsežnostih knjig oblikovno zahtevnejšim žanrom – poeziji, grafičnim knjigam, strokovni literaturi ipd.
Knjižnice in e-knjige
Kot pojasnjuje tehnični direktor Založbe Beletrina Marko Hercog, ki vodi e-projekt Biblos, je glavno vprašanje knjižnične izposoje e-knjig v tem, ali naj se uporablja zaščita datotek in kakšna naj bo ta zaščita. Knjižnični sistemi so zaradi predhodno uveljavljenih pravil o izposojanju in zaradi varovanja avtorskih pravic prisiljeni iti v digitalizacijo na precej konservativen način.
Hercog pravi, da so le nekatere avstralske knjižnice eksperimentirale s tem, da bi izposojale povsem nezaščitene knjige, a še tam to v zadnjem času ukinjajo. Globalni standard je torej zaščita. Kakšna? Obstajata dve možnosti: prva je t. i. »trdi DRM« (DRM je kratica za Digital Rights Management, tj. upravljanje digitalnih pravic), druga pa »mehki DRM«. Razlika je v tem, da trdi DRM posamezno knjigo po nakupu ali izposoji zaklene tako, da je branje omogočeno le njenemu lastniku, medtem ko mehki DRM knjigi doda le žig, s katerim je posamezno datoteko mogoče izslediti do njenega kupca, četudi je knjiga pristala v rokah kakšnega drugega bralca. Teoretično bi torej knjige, ki so zaščitene z mehkim DRM, lahko izsledili nazaj do njihovih kupcev, če bi se znašle na kakšni piratski strani ali če bi bile na kakršenkoli drug način kršene avtorske in bralčeve pravice. Po Hercogovem mnenju je prihodnost vsekakor v mehkem DRM, čeprav je na Biblosu trenutno v uporabi trdi. Hercog to pojasnjuje z dejstvom, da slovenska publika za zdaj še ni dovolj zrela za tovrstni fair play. Po njegovi oceni bo ta čas nastopil v roku petih let.
Pri knjižnični izposoji elektronskih knjig je pomembna tudi časovna komponenta; knjiga ne more biti izposojena v nedogled, temveč se po končanem obdobju izposoje zaklene, oziroma sama izbriše iz naprave. Pri tem se Biblos in drugi knjižnični sistemi seveda zgledujejo po izposoji fizičnih knjig; to bi bilo težko izvesti drugače, saj moramo do novih posodobitev zakonodaje upoštevati avtorske pravice, kakor so bile sprejete za uveljavljen sistem knjižne distribucije. Biblos, ki je trenutno vodilna e-knjižna platforma v Sloveniji – tako za izposojo kot za prodajo –, po mnenju Hercoga pravzaprav nima resne konkurence, saj je na področju izposoje pravzaprav edina delujoča platforma v Sloveniji. Na področju prodaje je še najbližje spletna knjigarna založbe Mladinska knjiga, ki pa se po Hercogovih besedah v zadnjem času že dogovarja za prodajo svojih elektronskih knjig tudi na Biblosu. Slovenski bralci e-knjige še niso sprejeli povsem za svojo. Tudi Biblos tako za zdaj še ni zares profiten: iz prodaje pokrijejo tehnične stroške, medtem ko plače zaposlenih pri projektu še vedno pokriva matična založba.
Odkleniti ali zakleniti?
Čeprav tudi PDF omogoča zaklepanje – kot lahko opazimo tudi na Biblosu –, pa v velikih e-knjigarnah še pogosteje opazimo zaklenjene EPUB-knjige.
Zaščiten EPUB vseeno še zdaleč ni enoten format, temveč pravzaprav vsaka od velikih spletnih knjigarn, ki trenutno obvladujejo ta posel, ponuja svojo različico EPUB-knjige. Vse te različice so zaklenjene tako, da nam ob nakupu knjige omogočajo branje le v aplikaciji ali na napravi tiste knjigarne, v kateri smo knjigo kupili. Piratska – in s tem odklenjena – različica PDF-ja ali EPUB-a pa nam omogoča, da e-knjige beremo na večini prevladujočih naprav za elektronsko branje. Prav zaradi tega piratstvo marsikateremu sodobnemu bralcu bolj diši od nakupa knjige, tudi če ima za to voljo in denar. Tega se mnogi v založniški branži seveda zavedajo, zato si prizadevajo za vzpostavitev enotnega formata, predvsem na področju oblikovno prilagodljive e-knjige, torej EPUB- in sorodnih formatov.
Ozaveščen sodobni bralec e-knjig si želi enoten digitalni format, ki se ga da odpreti na vseh napravah in aplikacijah, shraniti na lokalnem disku in deliti s prijatelji ter posledično tudi s celotnim spletom. Knjižna industrija bi v prihodnje preprosto morala razviti takšen model – kot se je to zgodilo v glasbeni industriji, ko je na neki točki postalo glasbo bolj enostavno plačati kot pa potegniti s piratskih strani. Je pa res, da je z novim fenomenom streaminga uporabnik kar naenkrat pripravljen lokalno kopijo glasbe zamenjati za udobnost, ki jo omogoča glasba v oblaku. To je vsem kulturnim industrijam dalo jasno sporočilo, da je za potrošnika na prvem mestu udobje in ne lastniške pravice ali celo nepripravljenost na plačevanje vsebin.
Oglejmo si ta razvoj še malo pobližje. Glasbena industrija je v zadnjih letih vsekakor ujela piratstvo in ga do neke mere celo obrnila v svoj prid. V tem trenutku lahko z gotovostjo trdimo, da glasbeno piratstvo in glasbena industrija živita v sožitju; ne gre za izpodbijajoči, nasprotujoči si sili, temveč piratstvo med poslušalci spodbuja poznavanje širokega spektra glasbe in s tem tudi interes potrošnikov za dosti bolj raznoliko glasbo kot pred pojavom piratstva. Da pa je pirat sploh lahko postal (oz. bolje rečeno – ostal) potrošnik, je morala glasbena industrija ponuditi uporabniško izkušnjo, ki se je zoperstavila piratski; uporabniku je morala postati bolj prijazna ter na novo cenovno ovrednotena. Demokratični glas, ki ga je s piratstvom izrazil povprečni poslušalec, je obelodanil, da so glasbeni posnetki predragi; četudi so bili v času vznika Napsterja in podobnih pionirskih platform glasbenega piratstva poslušalci pripravljeni glasbi nameniti določen denar, niti približno niso bili pripravljen več zapravljati takšnih količin denarja, ki jih je glasbena industrija od njih terjala za zmerno posodabljanje domače glasbene zbirke.
Poslušalec je torej izrazil preprosto dejstvo, da bi rad poslušal bistveno več glasbe, kot si jo je lahko privoščil po nekdanjih cenah. To je pokazal odločilni val spletnega piratstva, po katerem sta se reformirali glasbena in filmska industrija. Kaj pa založništvo?
Naročnina ali nakup?
Ko se oziramo v prihodnost e-knjige, se moramo torej nujno ozreti (tudi) v sedanjost in preteklost industrij, ki sta jo v svoji digitalizaciji bistveno prehiteli: najprej glasbeno in nato filmsko. V treh najpomembnejših masovnih kreativnih industrijah – glasbeni, filmski in knjižni – po »razvitosti« prav gotovo vodi glasbena, četudi jo filmska s svojim unikatnim pristopom k streamingu v nekaterih pogledih že prehiteva, knjižna pa je v takšni percepciji pravzaprav na zadnjem mestu, kar bi lahko pripisali tudi temu, da gre v številnih elementih za najbolj kompleksno izmed treh industrij. Čeprav nikakor ni rečeno, da se bo elektronski knjižni trg razvijal na podoben način kot glasbeni in filmski, si vseeno poglejmo potencialne sorodnosti.
V glasbeni in filmski industriji se je v zadnjem času močno razbohotil t. i. streaming, o katerem smo v Pogledih že pisali. Uporabnik plača določeno mesečno naročnino, za katero lahko gleda katerikoli film oz. posluša katerokoli ploščo, kadarkoli si zaželi. Vse to se odvija prek strežnikov v oblaku. V filmski industriji je bleščeč primer tovrstnega posla Netflix, v glasbeni pa Spotify. Zanimivo je, da Applov iTunes – še vedno najbolj uspešna platforma za prodajo digitalne glasbe – ohranja star poslovni model, kjer kupec dejansko kupi posamezno pesem oz. posamezen album – se pa z Applovim nedavnim prevzemom podjetja Beats, ki se ukvarja tudi s streamingom, stvari v kratkem utegnejo zasukati v drugo smer. Streaming je do neke mere pravzaprav digitalizacija osnovne ideje knjižničnega sistema, četudi so knjižnične članarine v grobem bistveno manjše od tistih na streaming platformah. Gre torej za idejo, da ljudje plačajo neko osnovno članarino in v zameno lahko gledajo in poslušajo karkoli in v kakršnihkoli količinah želijo. Takšno svobodo ima uporabnik izredno rad; udobje, ki ga prinaša – in je bistveno večje od piratske izkušnje –, odtehta ceno 5 do 15 evrov na mesec, kolikor te storitve v povprečju stanejo. Gre za način mišljenja, ki ljudem ustreza: glasbi nameniti 10 evrov na mesec in vedeti, da lahko za ta denar poslušaš karkoli, kadarkoli. Tudi na filmskem področju je z Netflixom, ki se v zadnjem času širi tudi po Evropi, ta paradigma postala vodilna. Kako pa je s knjigami? Je streaming model mogoče smiselno vpeti v bralne navade sodobnega sveta?
V knjižni industriji je o streamingu seveda neumno govoriti, ker so podatki v knjižnih datotekah (za zdaj) tako majhni, da ni ničesar, kar bi lahko streamali (drugače bo, ko bodo knjigam začeli bolj množično dodajati videoposnetke in zvočne posnetke). Je pa privlačna možnost sam model naročnine, ki se za zdaj sicer še ni pojavil v kakšnih zelo uspešnih oblikah (najbrž temu botrujejo tudi že obstoječi knjižnični sistemi). Najbolj prepoznavna v tem pogledu je spletna stran Oyster, ki se oglašuje kot nekakšen »Spotify za knjige«: plačaš deset dolarjev na mesec in lahko kadarkoli bereš vse knjige iz njihovega kataloga. Njihov katalog pa je žal precej luknjičast in še zdaleč ne ponuja toliko literature, kot jo lahko kupimo v Amazonovi in Applovi knjigarni.
E-črnilo in tablični računalnik
Opazimo lahko še eno pomembno razliko v tehnoloških vizijah e-branja: razliko med bralniki z e-črnilom (E-ink)in tabličnimi računalniki. Prve je populariziral Amazonov Kindle, druge pa Applov iPad. E-črnilo je tehnologija, ki omogoča izdelavo zaslona, na las podobnega papirju. Takšen bralnik lahko zato uporabljamo na sončni svetlobi, kar je pri tabličnih računalnikih skoraj nemogoče oz. precej manj prijetno. Imajo pa slednji zato tudi številne lastne unikatne prednosti. Hvalevredna je predvsem odzivnost na dotik, ki omogoča enostavnejše podčrtavanje in vnos beležk pa tudi ekspresno iskanje po besedilu. V zadnjem času sicer tudi bralniki z e-črnilom dobivajo funcionalnost na dotik, ampak vseeno je ta bistveno počasnejša in nerodnejša. Če na sončni svetlobi suvereno zmaga e-črnilo, pa je povsem nasprotno v situacijah, ko svetlobe primanjkuje. Tu tablični računalniki ponujajo nove načine branja, npr. branje v popolni temi.
Katera izmed obeh tehnologij bo na koncu prevladala? Ali pa bosta živeli in se razvijali še naprej druga ob drugi? Sprva se je zdelo, da bo z lahkoto prevladalo e-črnilo, predvsem zato, ker je Amazonov Kindle pač daleč najbolj uspešen e-bralnik – namenjen izključno e-branju – na svetu. Res je, da so iPadi komercialno izjemno uspešne naprave, vendar predvsem zaradi številnih drugih funkcij, kot so brskanje po spletu, igranje videoigric, gledanje filmov in poslušanje glasbe. Izključno kot bralnik (in nakupovalnik) knjig se iPad ne bi približal Kindlu. Je pa Amazon presenetil s tem, da je tudi sam razširil svojo ponudbo naprav s tabličnimi računalniki, in tako na nek način nakazal, da to ni več boj na izločanje, temveč gre preprosto za dva različna pristopa k tablični bralni napravi, ki bosta vsaj še nekaj časa soobstajala, morda celo v simbiozi.
Oblak in lokalna kopija
Bralci elektronskih knjig v večini želimo in pričakujemo, da e-knjige, ki smo jih kupili, ostanejo v stanju, v kakršnem smo jih kupili, ne glede na spremembe, ki sledijo v naslednjih izdajah. Pri tiskanih knjigah imamo seveda jasen sistem posodobljenih izdaj knjig, ki prinašajo nove predgovore, popravke očitnih napak, določene vsebinske revizije itn. Pri e-knjigah bi lahko to pomembno zapuščino tiskanih knjig izpustili: knjige bi se lahko preprosto »updatale«, podobno kot se danes računalniške in mobilne aplikacije. Glede na to, da večina bralcev na to ni posebej občutljiva, bi se lahko knjige začele na takšen način posodabljati tudi brez vednosti bralcev in brez jasnega beleženja sprememb, kar pa za zahtevnejše bralce – npr. tiste, ki prebrana dela navajajo v svojih besedilih – predstavlja velik problem. Morda bi se lahko celo začelo dogajati tisto, kar se že danes pri navajanju spletnih strani, se pravi, da bi moral tisti, ki navaja, vedno opredeliti, kdaj je do knjige dostopal. Takšna fleksibilnost bi pomenila tudi zmanjšanje tistega pozitivnega pritiska na založbe, zaradi katerega pred izidi praviloma opravijo temeljito uredniško in lektorsko delo.
V spremembah knjižnih izdajateljskih mehanizmov v e-knjižne bi se torej utegnilo pripetiti, da bi založbe (še posebej, ko so pod takšnim ali drugačnim finančnim pritiskom) začele knjige izdajati bistveno bolj nepremišljeno in po hitrem postopku, ker bi vedele, da bo priložnosti za popravke še veliko. Knjige bi v takšnem razvoju dogodkov začeli razumevati bolj kot nekakšne mobilne aplikacije: kot nekaj, kar sicer mora imeti »stabilno« prvo verzijo, bodo pa njenih »razvijalci« imeli še veliko možnosti za posodobitev.
Če smo orisali slabe plati tovrstne transformacije tega pomembnega dela založniškega postopka, je pošteno, da se dotaknemo še potencialnih pozitivnih plati. V primeru, da bi se ohranila že obstoječa zavest in se lektorsko in uredniško delo ne bi poenostavilo, bi takšen mehanizem lahko omogočil, da bi bil tisti, ki je kupil »prvo izdajo« e-knjige, upravičen tudi do prostega in enostavnega dostopa do »druge izdaje«. Posodobitve bi lahko – podobno kot pri računalniških in mobilnih aplikacijah – navedle vse spremembe, ki so se v knjigi v tem času zgodile, uporabnik pa bi bil lahko tudi obveščen, ko bi knjiga, ki jo ima v lasti, doživela spremembe. S tem bi sistem posodobljenih izdaj v nekaterih pogledih morda dvignili celo na bistveno višjo (in smiselnejšo) raven, kot je to rešeno v klasičnem založništvu.
Tudi na tej točki se lahko ozremo k razvoju glasbene industrije, ki ponuja privlačne paralele. Prva stopnja v razvoju spletne digitalne glasbene prodaje je bil trg, ki se je obnašal pretirano zaščitniško. Če je lahko človek s piratske strani potegnil MP3, ki je bil osvobojen vseh digitalnih spon, pripravljen na poslušanje v kateremkoli predvajalniku ali sistemu, pa je sama glasbena industrija v teh prvih letih digitalnih formatov brez fizičnih nosilcev pravzaprav ponujala skoraj izključno zaščitene formate. Skratka, če sem takrat kupil MP3 ali kakšno drugo datoteko, je bila to zaščitena glasbena datoteka, ki je delovala samo znotraj sistema tistega programa, v katerem sem ga kupil. Trgovci so kmalu ugotovili, da so ljudje pripravljeni dosti več denarja nameniti nezaščitenim kopijam. Nepričakovan zasuk te zgodbe pa se je zgodil z vznikom streaminga. Potrošnik, ki si je v razvoju te industrije že »izboril« odklenjeno datoteko – tipičen primer je iTunes, ki je najprej ponujal zaklenjeno glasbo, zdaj pa že nekaj let odklenjeno, in celo ponuja tistim, ki so prej kupili zaklenjene glasbene datoteke, da si ponovno naložijo njihove odklenjene različice –, je zdaj zaradi udobja, ki ga ponuja glasba v oblaku, pripravljen sprejeti tržni model, v katerem si pravzaprav trajno ne lasti nobene glasbe. Čim je en mesec brez denarja, izgubi vso svojo glasbeno zbirko, in čim ima denar, pridobi nazaj vso glasbo, ki jo njegov dobavitelj oblačne glasbe ponuja.
Superiornost piratske izkušnje
Žalostno dejstvo je, da je bralec strokovnih e-knjig, ki z njimi želi »obračunati« na enak način, kot to lahko stori s fizičnimi različicami knjige, danes prisiljen poseči po piratskih e-knjižnih verzijah. Zaprti formati Amazonove in Applove knjigarne ter njunih konkurentov mu preprosto ne omogočajo obdelave teksta, kakršno so mu že pred vznikom e-knjižnega trga omogočala orodja v PDF-programih, npr. v Adobovem Acrobatu. Tudi na področju EPUB-a imamo številne računalniške aplikacije, ki omogočajo sorodno označevanje (odklenjenih) datotek EPUB-formata.
V tem smislu je trenutni trg e-knjig preračunljiv na podoben način, kot je bil zgodnji trg spletne glasbe; industrija elektronskih knjig je na podobni stopnji, kot je bila glasbena industrija v času vznika spletnega glasbenega piratstva: ne računa na vse uporabnike, ampak samo na množico najbolj prilagodljivih bralcev. Ne računa na resnega bralca, vsaj ne v polnosti njegovih zahtev in dosedanjih bralskih izkušenj. Upa, da se bo resni bralec prilagodil in da bo okrnil svojo izkušnjo poseganja v knjigo. Zato lahko po eni strani razumemo ljudi, ki imajo po prvih izkušnjah z (legalnimi) e-knjigami do njih velik odpor. Preprosto jim ne ponujajo tistega, kar že imajo (kaj šele, da bi to presegle). E-knjige torej vidijo kot tehnologijo, ki pravzaprav prinaša okrnjenje pred-digitalne bralne izkušnje. Po drugi strani pa so tisti – tudi najbolj zahtevni bralci –, ki poznajo piratske pristope k e-branju (govorimo torej o povsem nezaščitenih PDF-jih knjig, ki se jih lahko odpre v mobilnih PDF-bralnikih za tablične računalnike) nad njo ponavadi navdušeni. Trenutno jim takšno branje v večini primerov omogoča samo izbira piratskih verzij e-knjig.
Tudi ta vidik nam lahko pomaga odgovarjati na prej zastavljeno vprašanje, ali bi se model streaminga lahko preslikal na knjige. Sporoča nam namreč, da bodo vedno obstajali ljudje, ki bi radi tako pri filmu in glasbi kot pri knjigah svojo zalogo priljubljenih kulturnih izdelkov posedovali – fizično ali digitalno. Ne bi si je radi v nedogled »izposojali«. Kljub izpopolnjenju in prevladi streaminga, ki se nakazuje v zadnjih letih, bodo torej vedno obstajale specifične potrebe določenega kroga zahtevnejših poslušalcev, gledalcev in bralcev digitalnih vsebin, ki bodo potrebovali in zahtevali posedovanje posameznih nezaščitenih datotek.
Cenzura in razpršenost
Trenutno se velika večina knjig proda iz peščice spletnih knjigarn, ki imajo skoraj popolno oblast nad tem, kaj se v njihovih knjigarnah prodaja in kaj ne. Tudi to potencialno predstavlja velike težave. Že na klasičnem knjižnem trgu se je v zadnjih desetletjih dogajala vse večja in večja monopolizacija in centralizacija. Manjše knjigarne propadajo, velike se širijo. Tržni monopoli pa lahko hitro preidejo tudi v vsebinske. Če Amazon in Apple ohranita svoji poziciji na tržišču e-knjig v enaki meri, kot jih imata danes, to za njiju pomeni neznansko moč, ki bi lahko pripeljala tudi do hudih tovrstnih zlorab. Te bi lahko povzročili najrazličnejši interesi – od političnih do ekonomskih in širših kulturnih manipulacij. Omogočena bi bila tudi edinstvena cenzura, ki na klasičnem, bolj razpršenem trgu knjig ne more priti do takega izraza.
Orodja, kakršno je iBooks Author, nam lahko dajo slutiti, da prihodnost e-knjižnega založništva vseeno ne bo tako distopična. Gre za računalniško aplikacijo, ki piscu omogoča, da sam – dokaj spodobno – oblikuje svojo knjigo, jo izvozi v primerni obliki za Applov iBook Store in jo tam tudi prodaja. Skratka, vsak avtor lahko popolnoma zaobide uveljavljeni sistem založništva. Če ga zavrnejo čisto vse založbe na tem svetu, ima še vedno možnost, da svojo knjigo ponudi potencialnim bralcem na enotnem tržišču. Opisani Applov sistem ima seveda predhodnike že v industriji tiskanih knjig; številne spletne strani so svojim uporabnikom omogočale poceni tiskanje in celo predhodno oblikovanje knjig, ki pa jih do pred kratkim niso mogli ali želeli objaviti po standardni poti. Po drugi strani pa gre pri digitalizaciji tega procesa vseeno za nekaj prelomnega. Knjigo lahko praktično čez noč objavim v eni največjih spletnih knjigarn, in vsem, ki bodo v enotno iskalno polje vpisovali ujemajoča se gesla, bo moje delo prikazano skupaj z naslovi največjih založniških hiš na svetu. Tiskana knjiga, ki mi je ne bi uspelo spraviti v utečeno knjižno distribucijo, nikdar ne bi prejela tovrstne pozornosti.
Slovenska e-zadržanost
V Sloveniji se e-knjižni trg za zdaj še ni zares vzpostavil. Marsikdo slovenskim založnikom očita pretirano konservativnost in celo strahopetnost pri vpeljevanju elektronskih tehnologij, a če upoštevamo vse probleme, ki so našteti v tem članku, to ni povsem pravična ocena. Dejstvo je, da e-knjižni trg na globalni ravni še ni začrtal svojih osrednjih smernic. Majhen trg, kakršen je slovenski, ima seveda še toliko bolj specifične zakonitosti in težje eksperimentira z inovacijami, ki bi se lahko pozneje izkazale za zmotne. Na nek način je prav, da slovenske založbe počakajo na standardizacijo e-knjižne prodaje po svetu, preden jo velikopotezno zastavijo doma. Upajmo, da bomo takšno standardizacijo čim prej dočakali. Ob tem je treba omeniti, da zelo podobne težave pestijo tudi naše tiskane medije, ki prav tako še niso zares prešli v digitalno dobo – tudi zato, ker čakajo, kaj bodo pokazali številni inovativni projekti velikih svetovnih medijskih hiš, ki preizkušajo najrazličnejše modele novega spletnega trženja vsebin. Na celovito digitalizacijo slovenskega knjižnega trga bo torej treba počakati še vsaj nekaj let.
Pogledi, let. 5, št. 13-14, 9. julij 2014