Ka' si radio!
Ob obletnicah Študenta se veliko pripoveduje o njegovih slavnih in junaških trenutkih. Vsaka generacija jih ima na pretek in nobena ni izjema. Rdeča nit vseh teh osebnih in skupinskih zgodb, spominov, anekdot in fragmentov je boj za neodvisnost, avtonomnost in sam obstoj radia, ki se od nekdaj kopa v rdečih številkah.
Že oddajati je začel s štirimi milijoni starih jugoslovanskih dinarjev dolga in je bil že uvodoma primoran zanesti se na svojo iznajdljivost. Ena od rešitev je bilo pionirsko snemanje reklam. V času desete obletnice oddajanja, ko ni bilo denarja za proslavljanje jubileja, si je kar 75 odstotkov potrebnih sredstev zagotovil sam »z reklamami, s posojanjem aparatur, z ozvočenji in drugimi dejavnostmi«, kot je za Delo povedala tedanja urednica ekonomskopropagandnih oddaj Dušanka Kotnik. V letih 1981–83 je bil na tem položaju Boštjan Perovšek, ki se je ob štirideseti obletnici RŠ v Mladini spominjal: »Marketing je bil dokaj pomemben vir dohodkov, vendar to ne pomeni, da smo se mu v celoti podrejali. Odgovorni urednik Iztok Saksida je recimo za Coca-Colo izdelal imeniten scenarij: za podlago reklamnega spota smo vzeli prepevanje črncev ob kopanju s krampi, čez to pa je špiker prebral: 'Imejte kapitalizem v želodcu, pijte kokakolo!' Seveda smo od tega podjetja izgubili vir dohodkov za nekaj mesecev, ampak smo si to upali privoščiti in smo si to tudi želeli privoščiti.«
OO ZKS RŠ
Damoklejev meč (ob)lastniške politike vedno visi nad glavo RŠ. Ena najbolj prefriganih potez uredništva je bila zagotovo ustanovitev Osnovne organizacije Zveze komunistov Slovenije RŠ konec sedemdesetih let, kar ni bilo dobrikanje in podrejanje tedanjemu redu, kot bi kdo sklepal z današnje distance, ampak zvit komplot in pragmatičen branik programske avtonomije. Ob političnih ukrepih se (ob)lastniki pač poslužujejo pripiranja pipice, kar je (ne prvič ne zadnjič) leta 1986 grozilo s prekinitvijo oddajanja in ukinitvijo RŠ. Še bolj zahrbtne pa so politikantske igrice s figo v žepu, prikritim nameščanjem in vsiljevanjem svojih kadrov, kar se je dogajalo tako v jugoslovanskih socialističnih kot današnjih, poosamosvojitvenih časih. A ni vsak iz pravega testa za biti eReŠovec.
Njegovo usodo pišejo prav njegovi predani, iznajdljivi, prodorni, trdoglavi, uporni, diletantski, kritični, nepokorni, naivni, neprilagojeni ustvarjalci in ustvarjalke. Zato je in ostaja trn v peti. »Tovariš, ki mu novinarji niso pri srcu, je sodelavcem Radia Študent očital tudi zaslužkarstvo. (...) Tako naj bi novinarji po njegovem služili velike denarje za malo dela, ne ve pa, da so na Radiu Študent honorarji sramotno nizki in da delajo tu le resnični entuziasti,« sta se odzvala Borči in Branko v Tribuni konec novembra 1976 na očitke mladinskega funkcionarja, da so novinarji RŠ nestrokovni, oholi, leni zaslužkarji. Prav entuziazem drži Študenta pokonci.
Ko se je leta 1971 odvijala zasedba Filozofske fakultete, so novinarji z velikimi magnetofoni snemali proteste ter hiteli nazaj na radio predvajat te posnetke. Medtem ko so ostali mediji spregledali tamkajšnje vrenje, je RŠ postal glasnik študentskih zahtev. Blagoslov Staneta Dolanca, ki je prižgal zeleno luč prvi študentski radijski postaji v Evropi, je imel daljnosežnejše posledice, kot si je domišljala politična vrhuška ob njegovi ustanovitvi. Namesto da bi se vroče študentske glave ohladile, je že leta 1970 prerasel v punkt dogajanja okoli študentskega kulturnega festivala Literarni maraton na Filozofski fakulteti. Če se je pobuda za Radio Študent porodila leta 1968 na Forumu v Študentskem naselju, se je le slabo leto po njegovi ustanovitvi v kleti osmega bloka z omenjeno idejo za maraton porodil zametek Študentskega kulturnega centra (ŠKUC), ki je ob uradni ustanovitvi leta 1972 imel svoje prve prostore v istem bloku kot RŠ. Tako se bili postavljeni temelji za alternativno, neodvisno in urbano kulturo v Ljubljani in tudi širše.
Kako se je kalila neodvisnost?
Listam po mapi s članki iz štiridesetletne zgodovine RŠ. Ob vseh hvalospevih o »enkratnem medijskem laboratoriju, ki živi od lastne pameti in tuje neumnosti«, ne morem prezreti dveh obnavljajočih se karakteristik skozi vse njegove dozdajšnje epohe. Vsi opisi utripa radijskega kolektiva so si v marsičem podobni. Ne skrivajo navdušenja in presenečenja nad zagonom pri pripravi oddaj, glasbenih oprem, komentarjev, lepljenju prispevkov in novih jinglov, popravljanju in rokovanju z aparaturami, pripravljanju javnih akcij. Drugo skupino zapisov in člankov pa tvori kontinuiteta pritiskov in zapletov s političnimi instancami in ustanoviteljem, zapletov s financiranjem, pravnim statusom, upravljanjem in samim programom RŠ, ki je (bil) vedno glavni krivec za vse. Vse generacije RŠ smo naletele na očitke in kritike o neposlušljivosti in nepriljudnosti programa. Ali kot je letos spomladi, ob zapiranju kluba K4, v Dnevniku zapisal Ičo Vidmar, vodja izvedbe programa RŠ sredi osemdesetih: »Te (zdrahe v ljubljanski študentski organizaciji, op. p.) niso nič novega. Tudi način, kako se študentske oblasti lotevajo ustanov in področij družbenega in kulturnega delovanja, ki jih imajo 'pod seboj’, ni. Živo se spomnim mukotrpnih pogajanj o programskih vsebinah in financiranju Radia Študent v osemdesetih letih, ko je bilo vsakič znova treba založiti predstavnike tedanje Univerzitetne konference ZSMS, se pravi kraka socialistične mladinske organizacije na univerzi, z argumenti o tem, kaj je obči interes študentskega, izobraženskega in mladega občinstva. Vendar je brez vsakršne nostalgije videti, da so bili tedanji poklicni mladinski in študentski funkcionarji bolj razsvetljeni od današnjih, čeprav so na dan zmerom prihajali s trdimi shemami.«
RŠ ni samo medij, ki (rad) spravlja ob pamet. Ni samo laboratorij idej in inkubator novinarjev, kritikov, tonskih tehnikov, špikerjev, marketingarjev, umetnikov, organizatorjev, producentov, teoretikov. Ni samo odskočna deska v svet. Je prevodnik kulturnega in družbenega življenja (mladih), pogostokrat tudi iniciator, podpornik in pokrovitelj kulturnega in družbenega živžava. Njegovi kadri so furali poslušalnico v Disku Študent, pozneje FV, prirejali koncerte v Unionski dvorani, bili zraven RIO (Rock In Opposition) festivala, iz katerega se je rodila Druga godba. Po snemanjih akustičnih izvajalcev in bruhanju Buldožerjev za prvenec Pljuni istini u oči so na prelomu sedemdesetih v osemdeseta na RŠ snemali in predvajali domače pankovske, elektrificirane bande. Po festivalu Lublana je zaspana leta 1979, s katerim je reagiral na brbot na domači rockovski sceni, je leta 1982 priredil odmeven politični rock koncert Solidarnosti s poljskim ljudstvom in angažirano nastopil kot institucija (prebujajoče se) civilne družbe, kar je svoj vrhunec doseglo z Roško in nadaljevanjem v samostojni Sloveniji z medijsko podporo zasedbi Metelkove, zaradi česar mu je tedanji ljubljanski župan odtegnil dotacije. Z »velikim« Radiem Ljubljana (danes Slovenija) je spočel Novi rock (1981–2000), katerega poslanstvo danes nadaljuje Klubski maraton. Še preden je v besednjak glasbene kritike prišla ponesrečena skovanka »world music«, je imel tedensko oddajo Zvok sveta, Zoran Pistotnik pa je filozofsko uveljavil termin »svobodna improvizirana godba« kot najboljši prevod za free jazz. Igor Vidmar je z oddajama Bodi tukaj zdaj in Rock fronta postal ideolog punka, medtem ko je Marjan Ogrinc z Underground International v devetdesetih prišel do »pravega rokenrola«. Brez muzik ne bi bilo RŠ, brez njega pa ne bi bilo ne jugo punka ne še marsičesa drugega v Sloveniji, ugotavlja Jože Vogrinc. Pravzaprav RŠ nikoli ni bil za železno zaveso. Njegovo vzneseno širjenje kulturno-glasbenih obzorij in podpora domači sceni se danes nadaljujeta s projekti, kot so Tresk, Založba RŠ, spletni portal Indie-grad.
RŠ je družbeni in zvočni eksperiment. Večina nepozabnih in legendarnih oddaj (Butnskala, Jonasov Shakespeare, Bombola, Oldies Goldies, Nisam ja odavde, Izštekani, Stekleno oko, Crossradio, Za dva groša fantazije ...) je bila zmeraj na robu zmožnosti, polna improvizacije in iznajdljivosti, iz česar izvira njegova inventivnost, prodornost in bojevitost. Ne more spati na lovorikah in živeti od zgodovine, se pa iz nje bodočniki lahko marsikaj naučijo in še prej vzamejo. Skozi mozaik RŠ namreč beremo malo zgodovino moderne Slovenije.
_
Igor Bašin je bivši urednik Glasbene redakcije Radia Študent, s katero sodeluje že od leta 1992.
Pogledi, let. 4, št. 15-16, 7. avgust 2013