Evropski sel
Če nato na tem zemljevidu za vsako vojno, ki je kdajkoli doletela Evropo, z rdečim pisalom potegnemo črto med vojskujočimi se stranmi, označimo bojišča in poteke front, potem mreža mejá pod rdečo obarvanim poljem povsem izgine.
2.
Neki prijatelj s facebooka iz Hannovra, načitan, politično zainteresiran in angažiran mož, mi je danes »postal«, s tem pa dal vzgib za pisanjem tega eseja: »EU je naš propad!« Nemudoma so številni »prijatelji« reagirali z »všečkanjem«.
Ja! EU je naš propad! In to je dobro!
Tole bom poskušal utemeljiti.
Še preden začnemo kritizirati EU (in zagotovo je precej vprašljivega in kritike vrednega), si pred oči prikličimo zgoraj skicirani zemljevid Evrope, to krvavo rdečo površino, pod katero so vedno znova izginjale vladavine, države in mesta. In le spomnimo se, kakšen je bil zgodovinsko racionalni vzrok za to, da je sploh prišlo do izpeljave projekta, ki je pripeljal do današnje EU.
Sredi preteklega stoletja je Evropa, kot je znano, spet ležala v ruševinah. Štiri vojne v času ene življenjske dobe, nemška vojna (1866), francosko-pruska vojna (1870/71), obe tako imenovani nacionalni združitveni vojni in predvsem obe evropski vojni, ki sta prerasli v svetovni in ki sta bili pravzaprav »druga tridesetletna vojna« na potenco (1914 do 1945), so celino opustošile v neizmerljivih razsežnostih. Ideologija samoodločevalne, samozadostne, samopašne nacije, dinamika nacionalizma, »dedna sovražnost« med narodi, poskus z vso silo nasproti drugim narodom uveljavljati »nacionalne interese«, vse to je stalo življenj na milijone ljudi, nad preživele pa prineslo neskončno trpljenje in v kulminaciji nebrzdanega nacionalizma vodilo v grozljivi zločin nad človeštvom, ki ga poznamo pod šifro »Auschwitz«.
Skoraj ničesar več ni bilo: infrastruktura je bila v glavnem uničena, industrija močno prizadeta ali zasežena, s sredstvi za pomoč in s surovinami je šlo na tesno. Denar je manjkal na vseh koncih in krajih. Vladala je situacija, v kateri je bilo starim staršem, tudi tistim, še danes neuvidevnim, jasno: to se ne sme nikoli več zgoditi! Če naj bi se nam torej uspelo iz te bede izkopati, potem se mora to zgoditi tako, da se katastrofe, ki so jih povzročili nacionalizem in konflikti interesov posameznih narodov, ne bodo mogle več ponoviti.
Mirovne pogodbe med narodi, takšna je bila izkušnja, niso vredne niti papirja, na katerem so zapisane in zapečatene. Nacije – v skladu z idejo ustanovnih očetov evropskega mirovnega projekta – bi se morale institucionalno in ekonomsko tako povezati in biti odvisne druga od druge, da zasledovanje vsakršnega lastnega interesa na drugačen način kot v skupnem delovanju sploh ne bi bilo več mogoče. Samo tako bi lahko vzpostavili solidarnost namesto sovraštva do različnih narodnosti, trajen mir in skupno blaginjo.
Zgodovinsko racionalni vzrok za oblikovanje poznejše EU tiči torej v težnji, nasičeni s krvavo izkušnjo, da se nacionalizem preseže s postnacionalnim razvojem, ki se mora organizirati in pospeševati na ravni nadnacionalnih institucij. Z OEEC, Organizacijo za evropsko gospodarsko sodelovanje, je bila leta 1948 ustanovljena prva nadnacionalna institucija v Evropi pod nadzorom ZDA. Razdeljevala je sredstva Marshallovega načrta in že koordinirala gospodarske in finančne načrte držav, ki so bile vključene vanj. Danes radi pozabimo, da takrat ni šlo zgolj za podporo in pomoč temu in onemu uničenemu, gospodarsko in finančno zlomljenemu narodu, temveč da je obnovo in gospodarski čudež evropskih držav omogočila predvsem usklajena, nadnacionalna gospodarska politika. Kmalu zatem je bila ustvarjena prva samostojna nadnacionalna institucija: z Evropsko skupnostjo za premog in jeklo (1951) se je vršil skupni nadzor nad obema surovinama. Ustanovilo jo je šest evropskih držav (Nemčija, Francija, Belgija, Italija, Luksemburg in Nizozemska), ki so si bile tik pred tem še sovražnice, druga drugi agresorke ali žrtve. Zdaj so skupaj ustanovile »višji urad«, ki je lahko na področju industrije premoga in jekla odrejal skupne predpise za vse članice. Zakaj ravno premog in jeklo? To sta bili namreč za vojno pomembni surovini in hkrati odločilnega pomena v povojni obnovi. Prenesti njuno proizvodnjo in razdelitev v skupne roke in ju podvreči skupnemu nadzoru je zadovoljevalo tako željo po zagotovitvi miru kakor tudi po gospodarskem razcvetu.
S tem se je vsekakor pospešil postnacionalni razvoj Evrope, ki je vodil enkrat v velikih in drznih korakih, drugič spet v drobencljanju preko Rimskih pogodb ter Maastrichtske in Lizbonske pogodbe do današnje Evropske unije.
Po mojih izkušnjah večino ljudi dolgočasi, če človek, četudi v najkrajši obliki, razlaga zgodovino Evropske unije. Sam sem prijatelj tega dolgčasa. Kajti niti sebi niti komu drugemu ne želim brez dvoma izjemno napete zgodovine, ki bi ji sledil zlom EU in ponovni zdrs v Evropo konkurenčnih nacij.
Komur se sedanja kriza EU, tako imenovana finančna kriza, ki jo je sprožila proračunska luknja v Grčiji, zdi solidarnostno nerešljiva in nujni, konsekventni koraki združitve Evrope z ozirom na javno mnenje nemogoči, ta mora pomisliti na začetek razvoja in si poskusiti predstavljati naslednje: da se je lahko uveljavil nadnacionalni višji urad skupnosti za premog in jeklo, je bilo nujno, da je Francija Nemčiji odstopila pravico do suverenosti. Le kakšno je bilo takrat vzdušje v Franciji? Francija, ki jo je Nemčija še pred kratkim zasedala in ponižala, je nenadoma postala svobodna in zmagovalka, Nemčija pa je veljala v skladu z javnim mnenjem Francozov za poraženo bando kriminalcev.
Bilo je drzno, bilo je tvegano, na koncu je šlo zelo na tesno, vendar je uspelo francoskemu parlamentu v nasprotju z javnim mnenjem pridobiti večino, lastne ekonomske interese povezati z nemškimi in francosko gospodarsko politiko podvreči med drugim tudi nemškemu nadzoru. Prav v Nemčiji bi se morali danes tega spominjati z veliko hvaležnostjo.
Takrat so to speljali ljudje, ki so premogli politično veličino. In težnja »nikoli več vojne, nikoli več Auschwitza« zanje ni bila dolgočasna floskula ali moteča mantra, temveč, na podlagi njihovih izkušenj, njihovih travm, dobesedno življenjski postulat njihovih političnih prizadevanj.
Pa stopimo še za korak nazaj, čisto na začetek. Kakšno pa je bilo vzdušje v Zvezni republiki Nemčiji, ko se je ustanovila OEEC? Jasno je bilo, da je ZRN nujno potrebovala kapital, ki je dotekal iz ZDA. Vendar pa javno mnenje nikakor ni kazalo navdušenja in hvaležnega pritrjevanja. Vojna je bila izgubljena, iluzija z bobnanjem o narodu gospodarjev razblinjena – zdaj pa je bilo treba sprejemati še darila zmagovalcev (ki vendarle niso bila nesebična), kar je med širšimi množicami nemškega prebivalstva sprožilo kolektivni občutek ponižanja, ki je vzbujal kljubovalnost in ne nazadnje tudi strah, da bi po vojaškem porazu utegnili izgubiti poleg politične suverenosti tudi nacionalno kulturno identiteto. Pomembni nemški filozofi, ki nikakor niso bili osumljeni simpatiziranja z nacionalsocializmom, so se poistovetili z »ljudskim razpoloženjem«, ko so nergali zoper džez, »ameriško črnsko glasbo«, pošteni nemški očetje so svojim otrokom prepovedali kokakolo, ob vrčkih piva za stalnimi omizji so širili moderne legende o kvarnih lastnostih ameriške pijače, ki da razjeda jetra, najboljši nemški pedagogi so z neznansko pronicljivostjo preko medijev, starševskih združenj, vse do dnevnih sob nemških družinic vodili kampanje proti šundu, kot je ameriški strip Miki Miška. Pritekanje kapitala so ljudje pričakali tako z burnim kot z muhastim odzivom.
Konrad Adenauer in takratne politične elite so, po nedavni izkušnji komaj zatrtega nemškega navdušenja nad nacionalsocializmom, z globokim razočaranjem spoznali, da vox populi nikakor ne pomeni vox Dei, in so se hitreje kot njihovi volivci naučili, da institucionalizirani procesi demokracije vodijo v politično odgovornost, ki jo potemtakem morajo nositi ne glede na cenjeno voljo ljudstva. Če bi se ZRN v vladnih odločitvah ozirala na mnenje, pridobljeno na podlagi demoskopske metode, bi postala agrarna dežela, po možnosti svetovni prvak v izvozu krompirja. ¾
© Paul Zsolnay Verlag Dunaj 2012. Objavljeno z dovoljenjem avtorja.
_
Esej Der Europäische Landbote. Die Wut der Bürger und der Friede Europas (Evropski sel. Jeza državljanov in svoboda Evrope) je prejel nagrado nemške fundacije Friedrich-Ebert-Stiftung za politično knjigo leta 2013.
Odlomek iz eseja je iz nemščine prevedla Tanja Petrič.
Pogledi, let. 5, št. 2, 22. januar 2014