Demokracija kot glagol
Ko smo sredi devetdesetih let prejšnjega stoletja opazovali družbeni razvoj (razkroj?) v republikah bivše Jugoslavije, smo z zaskrbljenostjo – nekateri celo s privoščljivostjo – opazovali trend, ki je namesto v demokracijo vodil v partitokracijo in tajkunizacijo. Verjetno smo si bili tedaj vsi enotni, da je protidemokratični cunami Slovenijo k sreči zaobšel, vendar lahko dobro desetletje kasneje ugotavljamo, da nas je val dosegel z zamudo.
Šele danes v popolnosti razumemo, zakaj je Samuel Huntington v svojem delu Tretji val demokratizacije (The Third Wave of Democratization, 1991) pri opredelitvi valov demokratizacije – kot skupin prehodov iz nedemokratičnih v demokratične režime, ki se dogodijo v določenem časovnem obdobju in ki so bistveno številčnejši od prehodov (zdrsov) v drugo smer – vedno znova izpostavljal tudi pomen povratne zanke. Detajl, ki smo ga v knjigi (ne)namenoma prezrli, je bil ravno demokratični zdrs, ki se s krepitvijo političnega nihilizma in cinizma znotraj slovenske politične skupnosti znova kaže kot moment, potreben resne obravnave.
Nova družbena pogodba ali rehabilitacija demokracije?
V takšnih razmerah so povsem razumljive vse glasnejše pobude po oblikovanju nove družbene pogodbe znotraj slovenskega demosa, ki naj bi spet konsolidirala demokratični projekt. Toda odpira se vprašanje: Ali je v Sloveniji res potrebna nova družbena pogodba? Ali bi nova družbena pogodba zdravila vzroke za anomalije, ki smo jim priča, ali pa bi zgolj lajšala njihove simptome? Kot bomo videli, je treba rešitev prej iskati v rehabilitaciji demokracije, v njenem pravem in popolnem razumevanju. Družbena pogodba bi namreč res homogenizirala družbo, a se to kmalu izkaže za del problema in ne rešitve. Če vzamemo na primer medsebojno približevanje političnih strank, potem lahko kmalu uvidimo, da je bastardizacija strank, ki s pomikanjem po političnem spektru izgubljajo kredibilnost, hkrati pa svojo lastno identiteto (vsaj po njihovih ekonomskih politikah jih že nekaj časa ni več mogoče ločiti!), problematična, saj ne odslikava politične heterogenosti znotraj slovenske civilne družbe. Kljub delnemu prekrivanju na ravni političnih elit vseeno ni mogoče govoriti o stabilni demokraciji, to je seveda razumljivo, saj demokracije ne smemo vezati na strankarsko areno, temveč predvsem na civilno družbo. Znotraj civilne družbe pa spet v številnih segmentih pripravljenost na demokratičen dialog z drugimi in drugačnimi še vedno ostaja nekaj nepojmljivega. Potrebna torej ni nova družbena pogodba, ampak predvsem novo razumevanje demokracije.
Čeprav je Slovenija v marsikateri študiji obravnavana kot »zgodba o uspehu«, so pretekli in tudi aktualni politični dogodki primeren opomin, da je treba knjige brati v celoti oziroma da lahko mlade, pa tudi že konsolidirane demokracije površno razumevanje demokracije hitro pahne v brezno avtoritarnega populizma. Žal so politične elite v Sloveniji demokracijo razumele zgolj kot novo ustavo, določeno konstelacijo centrov politične moči v družbi ter ločitev oblasti na posamezne veje. A kot opozarja Cornel West, profesor filozofije na univerzi Princeton, je treba demokracijo vedno razumeti kot glagol in ne kot samostalnik, saj nas lahko sicer njeno reduciranje vodi do nenadne izgube demokratičnih prispevkov zgodovinskih ljudskih bojev. Demokracija je torej krhka stvar.
Nedemokratičnost v slovenski politiki
Pred leti je analiza nedemokratičnih inklinacij v slovenski politični skupnosti vodila do presenetljivih sklepov. Z lahkoto je namreč bilo mogoče povezati nadvse popularno idealnotipsko opredelitev fašizma, kot jo je razvil ameriški družbeni kritik Laurence Britt, s konturami tedanje politične realnosti na Slovenskem. Sprva se je številnim kolegom zdel tak sklep pretiran, vendar so natančnejši premisleki in poglobljeni pogovori vedno znova vodili do potrditve izhodiščne teze. Seveda ta ni postulirala, da je Slovenija že doživela zdrs, temveč zgolj to, da lahko tudi v nekaterih delih slovenske politične skupnosti opažamo nedemokratične, še več, protidemokratične aspiracije. Začudenje in celo ogorčenje nad to analizo in konstatacijo sta bili zgolj materializacija pesmi v prozi Radodarni kockar (Le Joueur généreux, 1864), v kateri Charles Baudelaire ugotavlja, da je največji hudičev trik ravno to, da nas je prepričal, da sploh ne obstaja. V tem pogledu je Sloveniji v resnici vladal »radodarni kockar«, ki nam je dopovedoval, da ga v naši deželi ni. Trik mu je uspeval z razglasi, da naša ladja naposled pluje v mirnih vodah, da prihajajo nove priložnosti, da je Slovenija v dobri kondiciji, da ima dobro posadko, veter v jadrih in krmilo obrnjeno v pravo smer, da je obzorje narodove prihodnosti jasno kot še nikoli doslej, da je pred sedanjo in prihodnjimi generacijami srečna plovba. A če poslušamo aktualne razprave nekaterih politikov, pa tudi nekaterih »neodvisnih« analitikov, katerih čevlji so vedno bolj izrabljeni na eni strani, potem se lahko upravičeno vprašamo: »Ali je ladja načeta? Je zašla? Jo je doseglo neurje? Kje je sploh posadka?« Kako je torej mogoče, da nam samo nekaj let kasneje grozi potop?
Situacija jeskrb zbujajoča, še bolj pa ironična, saj ravno taka dejanja klicanja kataklizme potrjujejo sklepe študij, ki govorijo, da poglavitne nevarnosti za ladjo Slovenska demokracija že nekaj časa ne pomenijo ostanki »totalitarnega sistema komunističnega enoumja«, ampak čeri cinizma in nihilizma političnih strank ter predvsem njihovih Vodij, ki so res publica že pred časom zamenjali z res privata. V raziskavi fundacije Bertelsmann Stiftung, sicer znane po širjenju neoliberalnih idej, tako beremo, da pomenijo v Sloveniji največjo nevarnost za demokracijo politične stranke desne provenience s širjenjem ksenofobije, homofobije, romofobije, verske nestrpnosti in seksizma, pa tudi s poskusi odprave ustavno določene ločitve Cerkve od države.
Današnje razmere v Sloveniji pravzaprav še najbolje povzema knjiga Novi razred, ki jo je sredi petdesetih let prejšnjega stoletja napisal črnogorski politični disident Milovan Đilas. V njej razvija teorijo o povsem novem pojavu, ki ga do tedaj zgodovina še ni poznala – o novem družbenem razredu, ki ga ustanovi politična stranka in ne nasprotno. Novum tega družbenega razreda je, da svojo hegemonijo gradi zgolj na politični moči, saj sploh ni lastnik produkcijskih sredstev oziroma je njegovo produkcijsko sredstvo politična oblast sama. Ta »novi razred« ima po Đilasu slabo razvito razredno zavest, vendar koherentnost črpa iz kolektivnega strahu pred izgubo lahko in hitro pridobljenih privilegijev, zato temu cilju podreja vse druge interese in razrede. Lahko mogoče v tej luči bolje razumemo obsedenost nekaterih z oblastjo?
Agora in circus
Znotraj boja za obrambo centrov moči in tako lastnih privilegijev je poglavitna karakteristika slovenskega »novega razreda« že nekaj časa ravno moralizirajoča politika, ki po mnenju Igorja Lukšiča namesto opravljanja svojega poslanstva »ponuja črno-belo retoriko, ki zakriva politično nemoč in neusposobljenost«. Takšna politika se »zapleta v svoje mreže, za samoujetost pa krivi druge, ki so politično zrelejši in učinkovitejši ter hkrati prav tako etični, kot bi si želeli biti njihovi kritiki. Moraliziranje je odlika tistih akterjev, ki ne znajo naprej, ki ne vedo, kako in kam.«
Da bi le znali naprej, da bi vedeli, kako in kam, ni potrebna nova družbena pogodba. Zadostovala bo rehabilitacija besede demokracija, da ta ne bo več stvar »politične agorafobije« (kot temu pravi kanadski politolog Francis Dupuis - Deri) in izključevanja (denimo Romov, izbrisanih, istospolno usmerjenih, samskih žensk, migrantov, muslimanske skupnosti), ampak vključevanja in vzajemne pomoči znotraj transkulturnih skupnosti. Na tej podlagi bomo prišli do spoznanja, da je zdaj hegemonska koncepcija demokracije zgolj prevzela besedo, a hkrati zavrnila njeno vsebino. Prišli bomo do sklepa, ki ga lahko sicer beremo že v delih ameriškega antropologa Davida Graeberja, da so nujni rezultat takšnega (ne)razumevanja demokracije sodobne politične skupnosti (tudi naša!), znotraj katerih ne najdemo ničesar podobnega atenski agori, jim pa zagotovo ne umanjkajo preštevilne paralele z rimskim circusom. Ne nazadnje bomo prišli do spoznanja, zakaj arhitektura ni bila edina stvar, ki jo je imel Graeber v mislih.
Na nas je torej, da presežemo poenostavljeno in hkrati nevarno niveliranje demokracije na pravni koncept, ki ga je mogoče doseči in nato ohranjati zgolj z ustrezno institucionalno arhitekturo. Demokracija ni »nekaj«, kar smo že dosegli in jo zato imamo za vedno. Ne pomeni zgolj (pasivno) glasovanje oziroma izbiro med že ponujenimi opcijami, temveč pomeni aktivno (so) oblikovanje opcij in realizacijo ciljev. Demokracija je namreč proces, tendenca v našem vsakdanjem življenju, kjer spoštovanje drugih in drugačnih ni zgolj možnost v času obilja, ampak je to – tudi v obdobju ekonomske krize – njen temeljni prvi pogoj. Da demokracije ne bomo več iskali na mestih, kjer je najmanjša možnost, da jo tudi najdemo, dodajmo še enkrat: demokracija je glagol.
Pogledi, 5. maj 2010