Dejstva, ki govorijo drugače
1. Nikjer nisem zapisala, da JAK ne bi smela spreminjati sistema sofinanciranja, sem pa s pomočjo primerjave s prejšnjimi razpisi ministrstva za kulturo analizirala, kako ga je.
2. Strinjam se z vami, da je treba sofinancirati manj naslovov z več denarja, in menim, da je takšno moje stališče razvidno iz vsega doslej napisanega, vendar je vprašanje, ali JAK to v resnici počne. Točni podatki o tem, ali je JAK kaj zmanjšala število sofinanciranih naslovov, mi niso dostopni, lahko pa iz podatkov o sofinanciranju naše založbe dokažem, da so se subvencije objektivno znižale, ne pa zvišale. Knjižni program Založbe Aristej je v letih 2007 in 2008 dobil kvalitetno oceno strokovne komisije ministrstva za kulturo 82, subvencije pa so pokrivale leta 2007 43% vseh stroškov produkcije, v letu 2008 pa 52 %. V letu 2010 – torej že pod JAK – so bile naše knjige ocenjene s povprečno oceno dobrih 86 točk, subvencije pa so kljub višji oceni pokrile samo še slabih 34 % vseh produkcijskih stroškov. Če se delež subvencij niža, se posledično višajo prodajne cene subvencioniranih knjig, s tem so te knjige kupcem težje dostopne in javni interes, kot ga opisuje zakonodaja, se s tem slabše uresničuje. In to je povsem konkretno dejstvo, ki dokazuje, kako se s politiko JAK javni interes izgublja.
3. Vaša trditev, da lahko prijavitelji kandidiramo na vseh programskih področjih, je laž. Pogoji programskega razpisa JR7-Program 2010–2012 so objavljeni na spletni strani JAK in o tem se lahko vsak prepriča. Dejstvo je, da Založba Aristej v programskem razpisu ni mogla kandidirati ne na področju knjižne produkcije, ker ni izpolnjevala kvantitativne zahteve po 24 izdanih knjigah v obdobju 2007–2009, ne na mednarodnem sodelovanju, ker v letih 2007–2009 nismo organizirali vsaj ene tovrstne prireditve na leto, ne na drugih področjih. Na projektnem razpisu, ki nam je načeloma preostal, pa ni mogla kandidirati z več kot tremi naslovi s področja književnosti, umetnosti in humanistike, in samo z dvema deloma za najstnike. S petimi knjigami, kot ste zapisali, smo kandidirali zato, ker z več preprosto nismo smeli, čeprav smo imeli pripravljen vsaj še enkrat obsežnejši program. Kandidirati tako nismo mogli s preostalimi naslovi s področja humanistike in z nobeno otroško knjigo, ki ni bila namenjena najstnikom od 11 do 15 let, ker razpis takšnih knjig sploh ni predvideval. Prav tako seveda nismo mogli kandidirati s slikanico, ker nismo izpolnjevali pogoja o 6 izdanih slikanicah v obdobju 2008–2010. In to se dogaja nam, ki smo »stara« založba oz. smo v sistemu sofinanciranja tako ali drugače že 17 let, kot sami ugotavljate. Kaj naj potem porečejo novinci?
4. Povsem se strinjam z ugotovitvami Centra za mladinsko književnost o hiperprodukciji in slabi kvaliteti knjig za otroke. Sama se tega zavedam že vseh 18 let svojega urednikovanja, zato sem tudi oblikovala po obsegu majhen in po vsebini alternativen program na tem področju. Vse naše knjige za otroke in mladino so v priporočilnih seznamih omenjenega Centra oz. Pionirske knjižnice zmeraj dobivale pozitivne ocene, številne pa še t.i. anotacije, kar pomeni, da so bile ocenjene kot najboljše. Uredniško selekcijo smo v naši založbi tako zaostrili, da v letu 2010 sploh nismo izdali nobene izvirne leposlovne knjige za otroke, ker nismo bili zadovoljni s kvaliteto besedil, ki so nam bila na razpolago. Da to ni bil samo nek subjektiven občutek, potrjuje tudi nedavna izjava predsednika žirije za nagrado večernica Vlada Žabota, objavljena v Večeru 1. 9. 2011, da je bera izvirnih knjig za otroke v letu 2010 »precej vprašljive kakovosti«. In kako so razpisna merila JAK »nagradila« dosledno vztrajanje naše založbe pri določenem kvalitetnem nivoju? Izločeni smo, ker nismo izdajali dovolj in tako nismo prispevali k omenjeni hiperprodukciji in slabi kvaliteti. JAK se lahko z razpisi usmerja na področja knjig za najstnike in slikanice, toda s samo usmeritvijo se kvalitetne produkcije ne da izsiliti, medtem pa druge kvalitetne knjige za otroke ostajajo brez možnosti dostopa do vaših sredstev.
5. Ja, res, v programskem sofinanciranju so nekatere nekomercialne založbe, vendar so hkrati tam tudi velike komercialne in to pod povsem enakimi pogoji. In to dokazuje, da JAK ne razlikuje med njimi. V svojem celotnem pisanju se vseskozi zavzemam za male založnike in ni mi potrebno podtikati omalovažujočega omenjanja društev. Druga manipulacija, ki ste si jo privoščili v svojem odgovoru, je dejansko argument "k batinam", češ: ker ste stara založba, se pa tako vehementno zavzemate proti starim za mlade in manjšega zaupanja vredne, vas bi bilo najbolje več ne financirati. Čemu se sploh pritožujete, raje molčite! Molčati ne nameravam in ravno moje izkušnje in doseženo mi dajejo dodatno pravico do ugovorov. In tudi podtikanje, kako je pri nas lahko vsak založnik in kako si domišljamo, da mora država sofinancirati naše zasebne odločitve, lahko s tem argumentom zavrnem. Zelo dobro veste, da je naš program v celoti nekomercialen in da statusa programa v javnem interesu v preteklosti ni dobil zaradi nekih poljubnih zasebnih odločitev. Založba Aristej je izdala številna izvirna dela, s katerimi je odpirala nova založniška področja v Sloveniji (npr.: prvi slovenski pravorečni priročnik, prve knjige o lutkovnih tehnologijah, prve poljudnoznanstvene knjige za mladino o gledališču, filmu, logiki, etiki, prvo zgodovinsko slovnico slovenskega glasoslovja, prvo družboslovno obravnavo športa itd. itd.). Z nekaterimi od njih na takšnih razpisih, kot jih ima JAK danes, sploh ne bi več mogli kandidirati.
Lahko vam zagotovim, da imamo v programu še veliko novih »svežih in nekonvencionalnih idej« in naslovov, vendar žal z njimi nimamo dostopa do vaših sredstev, ker nam z vsakim novim razpisom in z vsako novo omejitvijo zaloputnete vrata pred nosom.
6. Vaši podatki o številu sofinanciranih knjig naše založbe v okviru programskega razpisa ministrstva za kulturo 2007–2009 so prav tako netočni. V letu 2007 smo imeli 4 sofinancirane knjige, v letu 2008 5, le v letu 2009, ko je bil naš program šibkejši, pa samo 3. Dejstvo pa je, da se pri JAK nad to številko ne uspemo več premakniti.
Naštela sem samo nekaj praktičnih posledic, ki jih čuti naša založba zaradi uvedenih sprememb, in to še zdaleč niso vse. Ta dejstva podpirajo to, kar sem v odprtem pismu zapisala na načelni ravni. Ne dvomim, da gospa Vičič in JAK želita delovati v dobro slovenske knjige, problem je le, da imajo spremembe, ki jih uvajata, v praksi povsem druge učinke od tega, kar JAK zapisuje v svojih načelih. In to so dejstva!
Emica Antončič
direktorica in urednica Založbe Aristej
22. 9. 2011