Odziv Založbe Rokus Klett

Odziv Založbe Rokus Klett (ZRK) na navedbe, ki jih je dr. Kristijan Musek Lešnik podal v svoji reakciji na naš odgovor, objavljen 25. januarja 2012.

Na dolgo in široko, kot to počne dr. Musek Lešnik, se z odgovarjanjem na njegova ponovna zlonamerna in namenoma dolgovezna izvajanja, napačne interpretacije in manično užaljenost (nov termin v googlu ...) nima smisla odzivati. Dejstvo, da sta z novinarko 11. januarja pripravila/zasnovala škodoželjen intervju, je pač jasno celo površnemu bralcu. Gotovo pa vsem, tudi strokovnjakom, ki terjajo opravičila, in tistim, ki se jim sploh ljubi spremljati Muskova Lešnikova ukvarjanja z drobnjakarskimi blodnjami nad očitnimi mednarodno priznanimi dejstvi. A to vse seveda ne (z)moti namene samooklicanih mesij in njihovih veličin. Že obstoj drugih subjektov na poti do zveličavne resnice (pa četudi o oslovi senci) je za take preroke seveda ena sama grozna žalitev, kot tudi naše pojasnjevanje, kje in kako je z nagradami in kakovostjo Založbe Rokus Klett v slovenskem in mednarodnem založniškem prostoru. Velika uporaba naših učbenikov doma in v tujini avtorja nove revolucije tako sploh ne gane. Zato je vsako jadikovanje nad našimi domnevnimi manipulacijami, ki ga izvaja dr. Musek Lešnik, pač ne prav učinkovito in močno dolgočasno. Edino, kar mu še preostane, je, da z denarjem od zbranih srebrnih ali zlatih izdaj svojih knjižnih mojstrovin sam financira oglasno kampanjo v zaščito svojega strokovnega ugleda, torej ekspozeja o tem, ali je na kakšnem mednarodnem natečaju sodelovalo 30 ali 20 založb, kot trdi sam. In podobne neumnosti. Za ceno svete resnice in brez omenjanja dejstva, da je ZRK pač tam zmagala, oz. dobila enkrat srebrno medaljo. In tako dalje, in tako dalje ... Dovolj bo te patetike.
Poveličevanje sebe in marginaliziranje drugih, sploh če so mednarodno uveljavljeni, je sicer najbolj priljubljen slovenski nacionalni šport. Praviloma to velja za ljudi, ki svojega nosu niso kaj dosti pomolil iz svoje vasice v dolini šentflorjanski. Če bi ga, bi morda ugotovili, da se v primeru držav, ki imajo v skladih dotrajane in pošvedrane učbenike, kot v Sloveniji (jih pa menjajo vseeno najmanj na tri leta), vsaj delovni zvezki množično uporabljajo (Nemčija npr. 70–80 odstotkov). V Sloveniji pa je uporabljanost delovnih zvezkov nekje med 20–30 odstotki, torej tretjinska, in tu dr. Musek Lešnik sploh ne dojame moje poante ali ponovno namerno zavaja. Povprečen učenec zadnje triade v devetletki v Sloveniji ima namreč tako ob približno 10–12 predmetih le 3–4 delovne zvezke, vse ostalo se uči iz dotrajanih 5–6 let starih učbenikov in prepisuje po nareku v navadne zvezke! Verjetno niti dr. Musek Lešnik ni mogel nelogično razumeti, da jih ima 1/3 prav vse delovne zvezke pri vseh predmetih in 2/3 prav nobenega. To je idealen primer za razlago njegovih izvajanj v odgovoru na moj podatek in manifestacija resnične kredibilnost njegovih očitkov.
Pametneje je seveda zaključiti to polemiko, ki je na ravni kozlovske sodbe v Višnji gori. Vseeno pa ne smemo pozabiti, da jo je z določenim namenom kanil zanetiti prav dr. Musek Lešnik. Podobne marginalizacije in svetovne invencije slovenskih šamanov smo že slišali v identičnih primerih v preteklosti; večinoma je tudi takrat šlo za samopromocije medijske pozornosti željnih posameznikov. Ko slednji dosežejo svoj cilj, da so široko vabljeni na vaške debate o domnevno zmotnih globinah šolskih reform, ali celo ko postanejo hromeči sodniki resničnostih televizijskih šovov, so želje uresničene in ukvarjanje s šolstvom je prepuščeno novim nadobudnežem. Ob pohodu na šentflorjanski medijski Olimp lahko za konec tako želim dr. Musku Lešniku le veliko sreče in osebnega zadovoljstva.

Rok Kvaternik
ustanovitelj in nekdanji direktor
Založbe Rokus Klett, d.o.o.