Ste januarja oddali prevod in pričakujete plačilo že konec decembra?
Pred kratkim me je znanka prosila, naj napišem nekaj malega o tem, kako je bilo živeti od prevajanja. Res je, da je prevajanje za opazovalca skrajno dolgočasno početje, zato pa je preživljanje s honorarji nepričakovano razburljiv življenjski slog, ki vključuje socialno interakcijo na najrazličnejših ravneh – od prosjačenja založnikov, naj končno že nakažejo davno zasluženi denar, do prosjačenja inkasantov, naj še ne odklopijo elektrike, ker bo nakazilo zdaj zdaj prišlo in bo končno mogoče plačati vseh pet opominov. No, ne gre samo za prosjačenje, z leti postajajo čedalje pogostejše tudi grožnje in opomini pred tožbami. Z vseh strani.
Za začetek je poklic samozaposlenega prevajalca priložnost za spoznavanje različnih urednikov in njihovih še bolj različnih prijemov. Tipično mnenje slovenskega urednika o prevajalcu je očitno, da gre za človeka, ki si želi dobiti čim slabše in čim pozneje plačano, a čim bolj zahtevno delo, ki ga je po možnosti treba opraviti v nečloveško kratkem času. Kar niti ni nenavadno, saj gre za honorar, in vsi vemo, da so honorarni zaslužki dodatni zaslužki za ljudi, ki v (tako ali tako dobro plačani) službi nimajo dovolj dela in se lahko ukvarjajo še s postranskimi dejavnostmi. Zato so honorarji tudi tako veličastno obdavčeni, ko pa vendar sodijo med luksuzne dodatke.
Poseben je tudi odnos založb kot institucij do zunanjih prevajalcev; na prvi pogled je videti, da večinoma pričakujejo, da bodo imele opraviti s prevaranti, ki bodo besedilo oddali prepozno, polno napak in v napačnem formatu, in potem za nekaj, kar v resnici sploh ni delo, pričakovali še mastno nagrado. Sama sem imela vendarle občutek, da opravljam delo, ki ga kljub vsemu ne more opraviti kar kdorkoli, in to z levo roko, in da si za to zaslužim tudi pravočasno plačilo. Kar pa je nemara tako ali tako isto, vsaj kar zadeva založbo.
O tem, na katero mesto prevajalci sploh sodijo med večceličnimi organizmi, zgovorno pričajo tudi pogodbe, ki jih z njimi sklepajo založbe. V njih so dolžnosti prevajalcev mnogotere, pravice založb pa prav tako. Večinoma se prevajalci s podpisom zavežemo, da bomo stvar izdelali, ko bo želel urednik, v obliki, kakršno bo želel urednik, in v jeziku, ki ne bo zahteval večjih lektorskih posegov. In seveda, za honorar, o katerem se formalno strinjata oba, v resnici pa ga v veliki večini primerov določa založba. Vse lepo in prav, če so roki in honorarji razmeroma razumni. Poleg avtorskih pravic za vse večne čase (in ne vselej za določen čas in za določeno naklado, kakor bi bilo pričakovati) založbi prepustimo tudi par litrov krvi in nesmrtno dušo prvega pranečaka po sestrini strani. Večino pogodb lahko prekine založba zaradi kateregakoli iz množice razlogov, ki pričajo o prevajalčevi nesposobnosti, neresnosti ali zgolj premajhnem spoštovanju do delodajalca, in človek bi pričakoval, da tudi prevajalec, glede na to, da je domnevno razumno bitje, lahko prekine pogodbo, če iz utemeljenih razlogov ni zadovoljen z založbo. Večinoma tako tudi je, se mi je pa že zgodilo, da so me zaradi bogatih izkušenj obšli utemeljeni dvomi, da bom honorar sploh dočakala v tem življenju, in ker prevajanje zame ne tedaj ne kdaj drugič ni bilo prijetna prostočasna dejavnost, sem hotela pogodbo prekiniti in se izogniti delu brez plačila. Pa se je izkazalo, da to ni mogoče, saj na založbi sploh niso predvideli možnosti, da kdo ne bi več hotel sodelovati z njimi, vsaj ne sredi projekta. Idej, kako lahko sami kadarkoli prekinejo sodelovanje, jim seveda ni manjkalo.
O tem, koliko naj bi bilo tako delo vredno, sploh ne gre izgubljati besed; sem pa opazila, da je višina honorarja skoraj zmeraj obratno sorazmerna s časom, ki si ga založniki vzamejo, preden se vendarle odločijo, da je prevod treba tudi plačati. Moram priznati, da se mi je to ves čas zdelo malce nenavadno, saj bi človek rekel, da je manjše denarje laže izpljuniti kakor večje, vendar gre očitno za logiko, ki presega moje skromne računske sposobnosti. Ste januarja oddali prevod in pričakujete, da vas bodo do konca decembra istega leta že počastili s plačilom? Ni rečeno, ko pa v pogodbi piše, da mora knjiga iziti v treh letih po oddaji besedila, honorar pa mora založba plačati v treh letih po izidu (ali kaj podobno prijaznega). Skratka, zanesete se lahko samo na to, da bo denar najverjetneje nakazan enkrat v tem življenju, če imate srečo in je to v pogodbi sploh omenjeno.
Nekatere založbe (večinoma kar tiste z najnižjimi honorarji) so, vsaj v mojih časih, tudi z veseljem zaokroževale količino oddanega besedila malce navzdol; seveda, če so številke bolj okrogle, je laže računati, in če je honorar zato kakšnih dvajset do petdeset evrov nižji, nič ne de, kaj pa se sploh še dobi za ta denar. Tega seveda nikakor nisem doživela pri vseh založbah, s katerimi sem sodelovala; nekatere so zgledno poštene, so pa tudi take, ki so honorar pripravljene zaokrožiti tudi za tisoč ali več evrov navzdol, tako na oko, kdo pa sploh še šteje znake.
Tudi država ni ravno najbolj prijazna in spodbudna do ljudi, ki so na kakršenkoli način samozaposleni. Moram priznati, da me visoka dohodnina na honorarje niti ni tako motila, med drugim nedvomno zato, ker sem imela to neverjetno srečo in posebno čast, da je breme mojih prispevkov za zdravstveno in socialno varstvo prevzela država, kar prinaša tudi dodatne davčne olajšave (zakaj teh olajšav niso deležni vsi, ki se preživljajo izključno s honorarji, tudi če ne izpolnjujejo kriterijev ministrstva za kulturo, je zame skrivnost). Vsekakor pa bi lahko davke porabili za kaj bolj koristnega – recimo za višje prispevke za prav te honorarne sodelavce, socialno pomoč za odpuščene delavce v industriji, zavetišče za pse, bolniško nadomestilo za samozaposlene, humanitarne dejavnosti v Sudanu ... skratka, za karkoli, za kar bi se človeku zdelo, da je vredno plačevati.
K sreči mi ni bilo treba preskusiti, kako je, če si drzneš kot samozaposleni prevajalec zboleti; menda ni najbolj priporočljivo. Kljub vsej svobodi, ki jo tako delo pomeni, je mene veselje minilo že zaradi neplačanega dopusta, sedmih delovnih dni na teden in nenehnega pregovarjanja glede honorarjev, poleg tega se mi je zdelo bolje, da neham, preden jo skupi kakšen urednik. Še zmeraj ne vem, kaj je tako nenavadnega, če človek povpraša, kdaj bo plačan za opravljeno delo. Pravzaprav ne vem, zakaj je to sploh treba spraševati, ko pa bi moralo biti samoumevno.
Vsako jutro, ko se moram vleči v službo, se mi zazdi, da prevajanje ni bilo tako slaba stvar. Seveda le, dokler ne pomislim na proste vikende, praznike, dopust, seveda tudi redno plačo in regres, pa pokojnino in bolniško.
(Objavljeno v Pogledih, št. 5, 23. februarja 2011.)