Tuje bitke, domača tla
Že v prologu Grdinovega dela postane jasno, kako neprepričljiva je bila avstro-ogrska vojna napoved Srbiji po atentatu Gavrila Principa leta 1914. Prestolonaslednika dvojne monarhije je namreč umoril podložnik cesarja Franca Jožefa in ne kralja Petra Karadjordjevića, zato se zdi z lučjo zgodovine osvetljen avstro-ogrski ultimat Srbiji povsem neutemeljen. Ali drugače: ko je italijanski anarhist Luigi Lucheni leta 1898 v Švici izvedel atentat na Elizabeto, ženo cesarja Franca Jožefa, dunajska vlada ni razmišljala o postavitvi ultimata Italiji ali Švici. Z ultimatom je Avstro-Ogrska Srbijo želela spremeniti v svoje dvorišče in ji preprečiti potencialno piemontsko vlogo, ki bi jo lahko igrala pri združevanju južnoslovanskih narodov. Srbija se je po pomoč najprej obrnila k svoji tradicionalni zaveznici carski Rusiji pod Nikolajem II. Ta je sicer formalno zagovarjal pacifizem in nevmešavanje v vojno, a je hkrati poudaril, da ne bo dovolil izgube dostojanstva Kraljevine Srbije. Seveda velikodušni pomoči Rusije ni botrovala le ljubezen do slovanske (in pravoslavne) Srbije, ampak tudi njena geografska bližina bolnika na Bosporju, Turčije, na katero si je car želel vplivati. Srbija, četudi opogumljena z ruskimi zagotovili, se ni želela zapletati v vojno in je sprejela malone vse pogoje avstro-ogrskega ultimata. Srbski odgovor je baronu Gieslu v Beogradu predal zunanji minister in premier Nikola Pašić. A na avstro-ogrsko reakcijo ni bilo treba čakati – Pašiću je bila prihodnost odnosov med Srbijo in Avstro-Ogrsko jasna, ko je videl, da baron Giesel njegov odgovor pričakuje v popotni odpravi, to je pričalo o njegovi vrnitvi Dunaj. S tem so bili diplomatski stiki med državama pretrgani.
Avstro-Ogrsko je zajelo vojno navdušenje, pisatelj Stefan Zweig v svojih spominih piše, da je bil Dunaj v nekakšni vrtoglavici: ljudje so se veselili vojne in prevzel jih je občutek bratstva ob misli na boj proti (skupnemu) sovražniku. Vsi so bili enaki in vsi, pa če je bilo njihovo življenje še tako bedno, so lahko v tistem trenutku verjeli, da bodo postali heroji. V Ljubljani vojno navdušenje ni bilo nič manjše kot v avstro-ogrski prestolnici; kranjski deželni glavar Ivan Šušteršič, ki ga nekaj dni ni bilo v Ljubljani, je ob vrnitvi opazil, da so v glavnem mestu Kranjske slovesno plapolale zastave kot na cesarjev rojstni dan in je predvojno razpoloženje prej spominjalo na slavje kot na stisko pred bližajočo se nevarnostjo. V središču evforije se je kot skupni voditelj ljudstva pojavljal ostareli Franc Jožef, za katerega Grdina pravi, da je bil bolj institucija kot osebnost. Njegov kult so vojaki ohranjali tudi v kasnejši vojni.
A po začetnem veselju je vojna kmalu pokazala zobe. Izjalovili so se bolj ali manj vsi premiki avstro-ogrskih armad, tudi zato, ker se je vojakom avgusta leta 1914 zdelo uporabljanje najrazličnejših vojnih ukan nečastno. Upanje, da bo cesarska vojska v skladu z obljubami vojne propagande doma do božiča 1914, je kopnelo. Do maja 1915 je Avstro-Ogrska izgubila že več kot dva milijona svojih mož, v istem letu pa so jo poleg vojaških čedalje močneje najedale tudi diplomatske skrbi. Začela se je, kot Igor Grdina to posrečeno imenuje v naslovu tretjega poglavja, licitacija. Italija je na podlagi pogodbe med Rimom, Berlinom in Dunajem (Trojna aliansa) začela zahtevati teritorialne kompenzacije zaradi avstro-ogrske okupacije Balkana. Najprej je seveda pokazala na južni del Tirolske, poseljen z Italijani . Najbolj neomajen v svojem prepričanju, da Južna Tirolska pripada Avstriji, je ostal cesar Franc Jožef , ki je celo dejal, da gre pri svojih štiriinosemdesetih raje sam v strelske jarke, kakor da bi savojski kraljevini podaril Južno Tirolsko. A Italija, ki se je že januarja 1915 zavedala svoje moči, je začela zahtevati še zahodne dele Goriško-Gradiščanske, nekaj jadranskih otokov ter avtonomno tržaško državo (s Koprom, Piranom in ozemljem pri Nabrežini). Avstro-Ogrska bi tako ostala brez večine svojih najnovejših ali prenovljenih utrdb in še brez osrednjega pristanišča za povrh. Vojni stiski navkljub v to ni mogla privoliti. Ker rimske zahteve niso bile uresničene, je Italija 26. aprila 1915 prestopila k silam Trojne antante in se zavezala, da bo v mesecu dni vstopila v vojno proti vsem sovražnikom Britanskega in Ruskega imperija ter Francoske republike. Antanta se je z Italijo pogodila na račun južnotirolskih Nemcev, primorskih Slovencev, istrskih in dalmatinskih Hrvatov, južnih Albancev in dodekaneških Grkov.
Slovensko ozemlje je tako postalo ozemlje v neposredni bližini nove sovražnice. Ivan Šušteršič je že novembra 1914 ljubljanskemu županu Ivanu Tavčarju zastavil naslednje vprašanje: Če imamo vojsko z Italijo, je Lah lahko v štirih dneh v Ljubljani. Kaj boste vi tedaj naredili, gospod župan? Da je bil slovenski strah pred Italijo upravičen, je postalo jasno, ko je Rim 23. maja 1915 napovedal vojno Dunaju. Italijanski vojskovodja grof Luigi Cadorna je v svojih vojaških načrtih predvidel ofenzivo na skrajno desnem krilu, v prvi vrsti proti Gorici in Trstu. Njegov nasprotnik in v vojnih časih pravi narodni (avstro-ogrski in slovenski) heroj in up, Svetozar Boroević, čigar upodobitve so skupaj z Gregorčičevimi verzi najpogosteje krasile vojne razglednice, se je odločil za vzpostavitev avstro-ogrske obrambe ob Soči. Spopadle so se štiri Cadornove armade in ena divizija cesarske vojske Franca Jožefa. Soška fronta je bila tako odprta in začela se je najbolj krvava bitka na slovenskih tleh.
Grdina svoje delo elegantno konča z odprtjem nove fronte ter napovedjo v zadnjem stavku, da so bile podrobnosti vojne strašnejše, kot bi jih bilo pred vojno mogoče predvidevati. Bralec, ki ga Grdina z berlivostjo svojega dela do zadnjega drži v napetosti, se ob koncu branja ne more odločiti, ali bi si zaželel takoj seči po drugem delu trilogije ali pa bi se mu bilo morda pametneje izogniti. Radovednost priganja k branju, občutljivost pa svari pred krvavimi prizori, ki sledijo odprtju nove fronte. Svetovna vojna ob Soči je znanstveno delo, ki se bere kot roman. In je delo, ki znanstveno dokaže, da je vojna mešanica kupčije, pohlepa in izprijenosti, začinjena z dobro mero propagande in praznih obljub. Prva na seznamu praznih obljub je, da bodo vojaki doma čez nekaj mesecev.
Pogledi, julij 2010