Smrtno resne igre
Za aktualno likovno oziroma vizualno umetnost se prav tako zdi, da je vitalnega pomena, da se vsi, večina ali pa vsaj nekateri izmed nas odločijo igrati igro. Zakaj bi si recimo človek šel ogledat projekt U3 v ljubljansko Moderno galerijo? Ali ni na svetu veliko prijetnejših reči kot postajanje pred kopico ventilatorjev, razbitimi stekli, primerki junk, low in high tehnologije, duhamornimi videozapisi, nekaj eksponati hiperrealizma in socialnega realizma, nekaj lucidnih, nekaj duhovitih in manj duhovitih domislic ter precej na smrt dolgočasnih zadev … Razlaga se zdi le ena, odločili smo se, da vstopimo v igro, da v njej ne glede na vse sodelujemo, to je, kot rečeno, elementaren ali vsaj vitalen del naše eksistence, zapisano je v našem genskem sistemu, v naših – ta beseda se v zadnjem času zelo pogosto uporablja in tudi zlorablja – arhetipih, brez rituala, pa naj je še tako nesmiseln (in načeloma so seveda nesmiselni vsi rituali), ostane le še golo vegetiranje.
V redu, torej se odločimo, da bomo igrali igro. Kako se je lotimo? Najprej se je seveda treba poučiti o pravilih, sicer se nam ne bo niti sanjalo, kaj se dogaja okoli nas. No, resnici na ljubo se nam nikakor ne bo niti sanjalo, vendar je dosti prijetneje igrati igro, če so postavljena vsaj osnovna pravila. Mimogrede, glede na tako velik in imeniten projekt, kot je U3, bi lahko malo pospravili tisto šaro pri vhodu v galerijo. Pardon, to je vendar že prvi eksponat. Kako zanimivo, trije posteljni vložki, nekaj polomljenih zabojčkov, prav domiselno razmetanih naokoli. V tem se vendar zrcali ves ta naš univerzum, to je izvorna prepletenost med bitjo in ničem in obenem prvinska odmaknjenost oziroma Abstandigkeit, kot bi rekel Heidegger. In bogvedi kaj še vse.
Torej začnimo listati po ličnem katalogu razstave, kjer so besedila lepo priročno zložena po abecedi. Prvi pojem. Aktivizmi. In beremo: aktivizmi so urbane in galerijske akcije, performansi, nogomet kot množični performans… Aha, v redu, torej smo že tako rekoč sredi akcije. Hm, nekam mirno je tukaj in precej pusto, samo tamle v sosednji dvorani se nekaj premika. Pardon, to je bil čuvaj eksponatov. Ta je seveda nujno potreben, samo pomislite, kakšna nepopisna škoda bi bila, če bi nenadoma izginil sušilec za lase, ki se periodično prižiga in ugaša, pri tem pa po umetelno izdelani grči s curkom vročega zraka potiska majhno žogo, ki se nenehno vrača nazaj.
Listamo naprej. Kapitalizem. Kapitalizem ima neskončno možnost inovacije in regeneracije. Hm, to je verjetno slabo. Lahko se napaja iz svojih lastnih kriz. Hm, to je verjetno še slabše. Kapitalizem nikakor ni proces svobode, enakosti in bratstva, na katerih je politično slonel (halo, ali niso bila to gesla francoske revolucije in ne kapitalizma, tukaj so nekaj pomešali; ali pa sem jaz pomešal), temveč obenem proces segregacije, ki je danes nemara večja, kot je bila kadar koli v zgodovini. To je povsem točno, dol s kapitalizmom, živel … Hm, kaj že?
Pa pustimo to, saj smo vendar v galeriji, ne gremo že kar na barikade, tukaj se moramo posvetiti drugim rečem. Kaj pa je tamle v tistem kotu? Pa to je neverjetno, stol in televizija, človek je res že nekoliko utrujen od teh silnih vtisov, posvetimo se programu, ki je zagotovo prav tako sila zanimiv. Oho, raziskava o razširjenosti kovanega stenskega pajka na pročeljih slovenskih hiš, lepo municiozno popisano in poslikano. Pa poglejmo še v katalog: Za strokovnjake je stenski pajek primer slabega okusa in rokodelski izdelek najnižje vrednosti … Ja kaj za hudiča pa se potem ukvarjam s tem? Ups, koncentracija popušča, skoraj bi se spozabil in pozabil na temeljno pravilo percepcije, ki pravi, da se je treba požvižgati na vse dogme, razen na tisto najvišjo in najsvetejšo, tisto, ki nam vsem vlada, in to je seveda dogma negacije. Poleg tega ima tokratni U3 zelo obetaven podnaslov, namreč Ideja za življenje.
In to ni kar tako, ideje poganjajo svet, zato le pogumno naprej. Vendar kot pravijo, igra oziroma ludus (brez latinskih izrazov pač ne gre, kakšen puhloglavec bi lahko še pomislil, da tale tekst piše kakšen laik) ostaja prazen in nepopoln, če ni soigralcev. In teh enostavno ni. Res ne razumem, tam, ob Ljubljanici, kjer ni niti enega omembe vrednega eksponata, se kar tare ljudi, tukaj, na prizorišču evropsko pomembnega projekta, kjer je svoje neverjetne umetniške potenciale z nami pripravljen deliti cvet slovenskih umetnikov, pa ni tako rekoč nikogar, človeku je kar tesno pri srcu. Ma ja, ljudje so pač plitvi in prozaični, nič drugega jih ne zanima kot zadovoljiti osnovne fiziološke potrebe, za višje cilje jim je malo mar, izmed vseh oblik performansa jih zanima samo nogomet. Ampak mi, ki si z vso zavzetostjo ogledujemo vse te neverjetne proizvode človeškega uma in imaginacije, smo seveda nekaj povsem drugega, smo elita. In na to smo kar se da ponosni.
Seveda upravičeno, saj smo dediči žlahtne tradicije. Kar zadeva najrazličnejše igre z umetnostjo, so jo sila dobro znali igrati že stari Rimljani, v srednjem veku so antične korenine domiselno predelali in jih obogatili s krščanskim izročilom, renesansa je bila ena sama igra sprenevedanj, mimikrije in izumetničenih mitoloških tem, barok je tako in tako zgolj veličastna maškarada alegorij … In tako naprej vse do danes. Zato seveda ne moremo nehati, še zlasti, ker vse dosedanje igra niso bile niti bleda senca tega, kar nam umetnost ponuja danes. To nikakor ni več zgolj neobvezna igra, kot smo je bili vajeni do zdaj, to je smrtno resna in usodna zadeva. Komaj čakam na U4.
Pogledi, junij 2010