Pogovor z britanskim režiserjem Alexom Chandonom
Poleg tega pa rad strašim ljudi
Tisto, kar Grossmanna ločuje od večine drugih filmskih festivalov pri nas, pa niso samo precej nekonvencionalni filmi, temveč tudi dejstvo, da mu uspe v mali Ljutomer pripeljati avtorje večine filmov, ki jih prikaže. In kot se spodobi za vsak filmski festival, ima seveda tudi Grossmannov svoje nagrade. Glavna, podeljena za najboljši celovečerni film, se imenuje hudi maček, letos pa sta si jo po mnenju žirije (Slobodan Šijan, Phillip Bergson in Christian Hallman) zaslužila dva filma: Medtem ko si spala katalonskega režiserja Jaumeja Balaguera in film britanskega režiserja Alexa Chandona Izrojeno: Prišli so v miru. Odšli so v kosih, klasična splatter srhljivka, ki gradi na šokantnih prizorih mesarjenja in je začinjena s črnim humorjem. Danes 44-letni Chandon si je ime ustvaril predvsem z glasbenimi videi, ki jih je snemal za angleško metal skupino Cradle of Filth, pred filmom Izrojeno pa je posnel celovečerca Pervirella (1997) in Cradle of Fear (2001).
Od kod vaša očaranost nad grozljivkami?
Nad grozljivkami oziroma nad filmom nasploh sem se navdušil že, ko sem imel šest let in me je mama peljala gledat film Žrelo, ki je še vedno ena mojih najljubših grozljivk. Srhljiva je, napeta, ima skratka vse, kar mora imeti grozljivka. Predvsem me je kot otroka zanimalo, kako so filmarji ustvarili tistega pošastnega morskega psa. So uporabili pravo kri in prave noge? Mama mi je že takrat razložila, da je morski pes narejen iz gume in ni resničen. To me je še bolj navdušilo za tovrstne filme. Pri osmih letih sem si začel kupovati ustrezne revije samo zato, da bi videl, kako filmarji delajo grozljivke. Ko sem dopolnil dvanajst, morda trinajst let, mi je mama dovolila, da sem si ogledal nekatere od teh filmov, oziroma sva jih pogledala skupaj – The Evil Dead (Zlobni mrtveci) pa italijansko grozljivko E tu vivrai nel terrore! L'aldilà (Živel boš v grozi! Onostranstvo); te filme sem preprosto vzljubil. Horor imam od takrat kratko malo rad. Danes, ko tehnologija omogoča, da lahko filme snemaš sam, so grozljivke res dober žanr. V bistvu je preprost. Vse, kar potrebuješ, je kamera, nekdo, ki zna prepričljivo kričati, in kri. To mi je pri tem žanru všeč. Za vse drugo rabiš več denarja, grozljivko pa lahko posname vsak z dobro idejo. Poleg tega pa rad strašim ljudi.
Zakaj je grozljivost tako priljubljena, zakaj je ljudem tako všeč občutek strahu in za splatter grozljivke značilen občutek gnusa?
Menim, da sta strah in gnus primarni človeški občutji, ki si ju včasih želimo privabiti na površje. Uživamo, če nas je strah, če trepetamo, ampak samo takrat, ko vemo, da smo na varnem. Pomislite na Grand Guignol ali pa na Gladiatorje. Če smo na varnem, so te reči zabavne. V filme, ki jih delam sam, pa rad poleg tega vstavim prvine komedije. Ljudje snemajo grozljivke, v katerih v devetdesetih minutah vidiš izključno morijo, bolečino, mučenje in krike. Takšne filme težko gledam – počutim se, kot da bi gledal dokumentarce o vojnih grozotah. Na svetu je dovolj tovrstnih grozot. Zakaj bi še jaz kaj dodajal? Sam torej rad delam gnusne, nore filme, ob katerih lahko ljudje med ogledom uživajo in se zabavajo. V bistvu hočem delati filme, ki jih lahko pokažem svoji mami in mi ob tem ni nerodno.
Kaj pa je za gledalce tako privlačno v eksplicitno brutalnih prikazih? Se vam to ne zdi problematično? In še: bi radi posneli psihološko grozljivko, ki ne bi vsebovala posebnih učinkov?
Zelo rad bi posnel psihološki triler. Ena od zgodb, ki jih trenutno pišem, gre v to smer, stvari pa se zvrstijo v gledalčevi domišljiji. Eden mojih najljubših filmov in vzorov je prav The Haunting (Hiša strahov), kjer se večina groze odvrti v domišljiji gledalca. Zame to sicer predstavlja večje tveganje, kajti moji gledalci so navajeni, da vsenaokrog brizga kri. Ne morem si kaj, ampak za res uživam, kadar ustvarjam posebne filmske učinke – ko eksplodira glava ali ko konj pokonča človeka. Seveda pa s tem pristopom ničesar ne prepustiš domišljiji. Vse je na platnu – krvavo in resnično. In dokler je to samo na platnu, mislim, da ni problematično.
Zakaj pa se grozljive stvari tako pogosto godijo prav na podeželju? Mar ni to že kar kliše?
Ljudje, ki prihajajo iz urbanega okolja, se nekako bojijo podeželja. Podeželje je preprosto čudovita neznanka in v filmih zato tako učinkovita. Sam sicer zelo uživam v kampiranju, rad sedim ob potoku in strmim v regrat. Mogoče to, kar smo naredili pri filmu Izrojeno, ni hudo izvirno. Zasnova je za grozljivko klasična. V njej nastopijo meščani, ki v podeželskem okolju naletijo na čudake. Vse skupaj pa smo malo obrnili na glavo, poigrali smo se s pričakovanji občinstva. Mislim, da smo iz stare ideje vendarle ustvarili nekaj novega.
Kakšno vrednost imajo majhni festivali, kakršen je Grossmann, predvsem za mlade, še ne tako uveljavljene ustvarjalce?
S filmom Izrojeno smo bili povabljeni na več velikih in malih festivalov. Veliki festivali so sijajni, niso pa tako osebni kot manjši. Rečejo ti, tu imaš prepustnico in uživaj. Sam imam rajši manjše, ljudje ti posvetijo več pozornosti, precej je srečevanj med ustvarjalci in obiskovalci festivala. In to je nekaj posebnega.
Lahko iz lastnih izkušenj poveste še kaj o razmerah, v katerih se danes znajde mladi filmski ustvarjalec?
Nikoli ni lahko posneti filma. Sam sem že posnel filme brez denarja in z veliko denarja. V osnovi ni razlik med enim in drugim, le da se, če si finančno podprt, počutiš bolj varnega. Če nimaš denarja, je vsak korak tvegan. Trenutno živimo v recesiji, kar mladim filmarjem seveda ni v pomoč. Je pa po drugi strani neverjetno, kako se je v zadnjih desetih letih spremenila tehnologija. Nekoč za manjši filmski projekt niti v sanjah ni bilo mogoče dobiti opreme, kakršno imajo, denimo, v Hollywoodu. Zdaj pa si lahko izposodiš kamero znamke Alexa in posnameš film tako, kot bi ga posneli v veliki produkcijski hiši. Izrojeno smo snemali z enako kamero, kot so jo imeli pri Gospodarju prstanov. Tudi na računalniku imaš enako programsko opremo. Težava pri mladih filmarjih je pogosto v njihovi predstavi, da film posnameš zlahka. Potem ugotovijo, da le ni tako enostavno, in tudi, koliko truda moraš vložiti, še največ, da sploh prodreš v to industrijo – in zato obupajo. Treba je vztrajati, se učiti na malih projektih, delati napake. Potem pa te ljudje kar naenkrat opazijo.
Pogledi, št. 15-16, 8. avgust 2012