Rojstvo filozofije, smrt modrosti?
Collijevo delo govori bolj kot o filozofiji v resnici o obdobju pred vznikom tistega načina mišljenja, ki ga danes štejemo za filozofskega. Izvore grške filozofije postavlja v skrivnostni, predfilozofski čas, ki naj bi bil čas modrecev, torej ne čas Platonove »ljubezni do modrosti« (philosophía) kot prizadevanja za še nedoseženo ali izgubljeno modrost, ampak gleda na predsokratski svet kot na svet udejanjene modro-sti. Zato lahko Colli pravi, da je »ljubezen do modrosti« pod »modrostjo«. Tako kot Nietzsche, ki se je za razumevanje gr-ške tragedije obrnil k njenim religioznim izvorom, k bogovoma Apolonu in Dionizu, tako se tudi Colli vrne k razmisleku o teh dveh bogovih, da bi z njuno pomočjo skušal pojasniti pojem in izvor modrosti.
Vendar njegova Apolon in Dioniz nista več antitetična, kot sta v Nietzschejevem Rojstvu tragedije iz duha glasbe; nova, Nietzscheju nasprotna razlaga, ki jo želi vpeljati Colli, Apolona ne postavlja nasproti Dionizu kot svetlega in jasnega boga, ampak postane tudi Apolon bog divjosti, strašnosti, krutosti in hkrati tudi modrosti. Spoznanje in modrost sta se v Delfih izrekala prek Apolonove božje besede, ki je za-znamovana z manío, blaznostjo, o kateri govori že Platon v Fajdru. Apolonove besede so po Collijevem mnenju že od vsega začetka postavljene nasproti umerjenosti in samoobvladovanju, prav prvina blaznosti jih dela božanske. Zato se italijanskemu filozofu Nietzschejeva perspektiva ne zdi zadostna in točna: tudi Apolon je, nič drugače kot Dioniz, bog obsedenosti in blaznosti, nikakor ne zgolj mere in ubranosti. Tema bogovoma je skupna prav manía, Apolonova je pesniška, Dionizova je erotična. Od tod izhaja Collijev sklep, da na podlagi ukvarjanja s predsokratsko mislijo ugotovimo, da je »blaznost matrica modrosti«. Vendar tudi blaznost še ni pravi izvor, tudi še pred blaznostjo je nekaj, na kar napotuje mit. Pomembna prvina mita je blodnjak, ki upodablja božjo sovražnost, konflikt med bogom in človekom – blodnjak pomeni smrtno grožnjo za človeka. Dvojnost Apolonove narave, umerjene in blazne, priča o »metafizičnem prelomu med svetom ljudi in svetom bogov«. Kakor da bi Apolon človeku obenem govoril, da je božja sfera brezmejna, nora, divja, neukrotljiva, vendar bi ta nezmerni, sovražni Apolon hkrati silil človeka k zmer-nosti, nadzoru, omejitvi, nujnosti. Vrzel med človeškim in božanskim svetom se zrcali v uganki, ki je imela pomembno vlogo v grški arhaični kulturi. Sfingina uganka na primer predstavlja božjo krutost in zlohotnost do ljudi, je smrtni izziv za ljudi: samo kdor jo reši, reši samega sebe. Kdor uganke ne reši, umre. Kasneje se uganka vedno bolj ločuje od božje sfere in postaja del medčloveškega boja za modrost. S spremembo namembnosti uganke – zdaj ne več v službi božjega, temveč samo še človeškega – se določi tudi zaton obdobja modrosti in blaznosti. Od boja na življenje in smrt preostane samo še boj med modreci, ki tekmujejo v modrosti.
Colli omenja pripoved, ki pravi, da je Homer umrl od potrtosti, ker ni znal rešiti zasta-vljene mu uganke, saj je za homerskega modreca uganka še pomenila smrtni izziv. Nekje v ta prehod – od religijske vloge blaznosti in smrtno nevarnih bogov do razumske tekme za modrostjo – postavi Colli preobrat iz mistike v dialektiko. Grška modrost, ki izhaja iz maníe, zamaknjene mistične izkušnje, prehaja v naročje abstraktne, racionalne misli. Dialektika se rodi takrat, ko se umakne religiozno ozadje in ko preostane zgolj človeški agonizem. Uganka se počloveči, postane diskurzivna, ne več tako blazna in nejasna in tudi ne tako smrtno nevarna.
Dvobojevanje grških dialektikov se dogaja v ustni sferi, logos pomeni živo, ustno razpravo. V medčloveškem dialektičnem boju je mogoče ovreči katero koli tezo –dialektika se vedno bolj približuje razdiralnosti, teoretskemu nihilizmu, ki podvomi o vsakem verjetju in prepričanju. Um, ki je najprej skušal izraziti religiozno ozadje, mistično zamaknjenje, se osamosvoji, govor dobi avtonomijo, um postane neodvisen, brez ozadja, sam sebi substanca. Doba modrecev se je s tem preokretom zapisala zatonu. Prototip tega obrata vidi Colli v Gorgiju, pri katerem izgine vsakršno religiozno ozadje, njegov nihilizem si ne prizadeva ohraniti ničesar več. Božanska sfera in človeška sfera se pri njem povsem razideta, zato je Gorgija zadnji modrec, tisti modrec, ki otvori konec dobe modrecev. Zdaj človek več ne išče onkraj sebe, zato tudi modrost ni več nekaj, čemur bi želeli prisluhniti oziroma biti od nje zavdani. Dialektika izgubi ezoterični značaj, stopi v javno sfero, postane celo povezana s po-litičnim. Z vstopom v javno sfero, oddaljitvijo od zasebnosti in notranjosti, s preobratom od zasebnega v javni jezik, se pojavi tudi pisava. Platonov poskus zapisa, literarnega prevoda razprave v pisni jezik, pomeni novost. Pisava začne pridobivati avtonomijo. Začenja se rojstvo filozofije kot literature. Platon je dialog kot literaturo, to novo literarno zvrst, sam poimenoval kot philosophío. V tem smislu vidi Colli dobo modrosti kot izvor filozofije. Sophío in philosophío Platon razloči, oddalji, Platon je samo še filozof, nekdo, ki modrosti nima, vendar pa za njo teži. Na tem mestu Collijev opis rojstva filozofije preneha biti samo opis, postane tudi vrednostna sodba: » … dobo modrecev je treba postavljati nasproti dobi filozofov in nekako zasluži višje mesto od nje.«
Ob koncu Collijeve knjige dobimo vtis, da pravzaprav ne govori o rojstvu filozofije, da je cilj knjige veliko bolj obžalovanje smrti modrosti. Kot da se po Colliju filozofija rodi samo za to, da lahko umre. Gre za suspenz filozofije, njenemu naslovnemu rojstvu se raje odpove v prid modrosti. »Naš namen je bil podati podobo rojstva filozofije v strogem pomenu. Natanko v trenutku, v katerem se rojeva, jo zapuščamo. Tišči pa nas namigniti, da je to, kar filozofiji predhaja – deblo, za katero izročilo rabi ime ‘modrost’ in iz katerega izhaja ta poganjek, ki bo kmalu zakrnel –, za nas, najoddaljenejše potomce, v parado-ksnem zaobratu časov bolj živo od nje same.« Colli postavi modrost nad filozofijo, ampak ravno ta modrost se ne more pojaviti v jasnem jeziku, obstaja kvečjemu v obliki slutnje, nekakšnega upanja za nazaj, vere v »zlato« dobo, ki je bila navdahnjena od božanskega. Zato Collijev sklep, bolj kot da bi dejansko prepričal o obdobju modrosti, ki naj bi nekoč obstajalo, kaže, da vselej, ko se je začelo ali govoriti, ali pisati, ali prizadevati si za modrost, modrost že ni bila več na dosegu človeške roke. V tem smislu je nam, zelo oddalje-nim od tega mitičnega obdobja, mogoče vendarle bližja Platonova »skromna« ljubezen do modrosti. Kakor koli že, če ne drugega, prevedeno Collijevo delo ponovno obudi zanimivo zgodovinsko filozofsko obravnavo predsokratikov in časa pred »uradnim« vznikom filozofije ter se ponovno sooči z obdobjem, ki ga je aktualiziral že Nietzsche, četudi Collijev in Nietzschejev spopad s to dobo zasijeta vsak v svojih barvah in s svojimi poudarki.
Vid Snoj v spremni besedi – pravzaprav daljši od samega Collijevega teksta – še enkrat podrobno obnovi vsebino prevedene knjižice, tako da je Snojev dodatek skoraj kot nekakšen uvod, ne samo v Collija, ampak tudi v predsokratsko mišljenje nasploh. Dotakne se tako razlage začetkov mišljenja v antični Grčiji kot tudi kasnejših filozofov od Platona do Heideggra in njihove recepcije predsokratikov. Drobna Collijeva knjižica zato skupaj s Snojevo spremno besedo zadovoljivo naslika tega sicer v Sloveniji malo znanega italijan-skega filozofa.
Pogledi, 22. september 2010