Medkulturnost kot nova priložnost
Res je, da medkulturni dialog, ki so ga napovedovali in obljubljali, ni zaživel. Zato pa medkulturnost poraja nekritičen kulturni eklekticizem in kulturno poplitvenje. Prvi je isto kot kulturni relativizem. Kulture pojmujejo kot enakovredne in zlahka zamenljive. Zato ni potrebe po kulturnem dialogu, po dialogu med kulturami, ker vsak kulturni pojav jemljejo kot enako upravičen in zato nadomestljiv z drugim podobnim. Če pa je vsako ravnanje ali vsak pojav enako upravičen, potem nima pomena razpravljati o tem, kaj je prav in kaj ni, ampak si ljudje poljubno izbirajo razne vzorce obnašanja. Kjer je vse enako res in prav, ni nič docela res in prav in ni vredno razpravljati ali se celo kritično soočati. Potem tudi lastna kulturna identičnost izgublja svojo veljavo in postaja poljubna in potrošna dobrina. Tako prihaja do izgube domoljubja in volje po ohranitvi lastne kulturne identičnosti. Če pa hočemo, da bo medkulturni dialog ploden in smiseln, morajo imeti sogovorniki jasno zavest o svoji identičnosti.
Druga sodobna nevarnost, ki pravzaprav nadaljuje kulturni eklekticizem, pa je kulturno poplitvenje. Velika komercializacija kulture nas sicer seznanja z zelo različnimi kulturami, vendar zelo površno in brez globljega stika z njimi. Za globlji stik z drugo kulturo pa mora spet biti človek najprej globoko zakoreninjen v lastni. Komercializacija tega ne pospešuje. Zaradi poplitvenja različne kulture niso več zakladnica najglobljih bivanjskih izkušenj. Tako spet ne prihaja do medkulturnega dialoga in tudi ne do integracije, ampak živijo različne kulture druga ob drugi, to pomeni s hudim neznanjem o drugem in iz neznanja izhajajočimi predsodki, to pa spet stopnjuje nevarnost konfliktov in nestrpnosti.
Multikulturnost je torej bogastvo le, če jo spremljata jasna zavest o lastni identičnosti in tudi dialog, ki ga navzočnost tujih kultur omogoča in zahteva. Zapiranje v geto, kjer ljudje živijo drug ob drugem, vendar ne drug z drugim, ali pa eklekticistični relativizem in komercializirano poplitvenje, kjer se izgublja lastna identičnost, onemogočajo medsebojno bogatenje in medsebojno spoštovanje, ki bi naj bila pozitiven sad medkulturnosti. Medkulturnost je nova priložnost, ki nam jo ponuja sodobni razvoj, a le pod pogojem, da ostajamo zavezani iskanju resnice in trajnih človeških vrednot, med katerimi je dostojanstvo sleherne človeške osebe in njeno spoštovanje na prvem mestu.
–
Dr. Anton Stres je teolog in filozof ter ljubljanski nadškof in metropolit.
Pogledi, 1. december 2010