V vrtincu postnacionalnih idej
Bosansko-ameriški pisatelj svoj (nezavidljiv?) položaj vzhodnoevropskega priseljenca v Ameriki tudi tematsko ves čas tragikomično reflektira v svojih delih. V romanu Projekt Lazar se tako njegov alter ego Vladimir Brik v novi domovini noče sprijazniti s statusom gastarbajterja, ampak želi nadaljevati svojo kariero pisca in intelektualca. »Priprosi« si štipendijo za pisanje knjige o Lazarusu Averbuchu, mladem židovskem migrantu, ki ga je leta 1908 pod pretvezo, da je šlo za nevarnega anarhista, ustrelil čikaški policist. Da bi za svoj roman zbral potrebne informacije, se s prijateljem Roro podata v Moldavijo, v Kišinjev, Lazarusovo rojstno mesto. Okvirna zgodba romana je tako nekakšen »film ceste« na rob Evrope: Lvov, Kišinjev, Bukarešta in Sarajevo se zvrstijo eden za drugim. Poleg Brikovih nenehnih refleksij svojega dvojnega bosansko-ameriškega življenja se v pripovedi mešajo še njegovi spomini iz mladosti v Sarajevu ter Rorove pripovedi iz jugoslovanske vojne. V drugi liniji romana pa tretjeosebni pripovedovalec smrtno resno pripoveduje o usodi židovskega priseljenca Lazarusa Averbucha z začetka 20. stoletja.
V svojem zadnjem delu, zbirki kratkih zgodb Love and Obstacles (Ljubezen in ovire), pride osebna tema večnega eksila še bolj do izraza. Pripovedovalec tako mojstrsko melanholično-humorno naslika svojo življenjsko pot v osmih etapah: kot najstnik, mladi, uveljavljajoči se pesnik v Sarajevu, emigrant, ki se preživlja z občasnimi deli v Čikagu, in slednjič kot priznan pisec, ki si s karizmo priseljenca pridobi možnost »biti vmes«, biti boleče izkoreninjen, a imeti možnost prehajanja mej in biti nikjer, a tudi povsod.
V literaturi se že nekaj časa zrcalijo posledice množičnih selitev prebivalstva. Prav gotovo, da te selitve niso nič novega. Vendar po novem terjajo definiranje hibridnih identitet, ki nastajajo s temi množičnimi premiki. Da narodna identiteta nikakor ni »naraven« in neizbežen del posameznikove identitete, marveč gre za neko v predmodernem času iznajdeno formo pripadnosti nekemu konstruktu, pokaže že Benedict Anderson. Pri tem ni naključje, da poudari tudi, da je bila književnost sama pravzaprav velikokrat nosilka patoloških nacionalističnih idej: v neštetih delih naprednih evropskih kozmopolitskih intelektualcev romantike zasledimo globoko in samopožrtvovalno ljubezen do lastnega naroda, v kateri pa navsezadnje tičijo tudi korenine sovraštva do Drugega. Da je občutje pripadnosti neki narodnosti, nekemu domačemu, poznanemu kraju, vedno neizogibno prepleteno tudi z občutkom ogroženosti pred Drugim, predpostavlja tudi postkolonialni teoretik Homi Bhabha, ki je Freudov pojem das Unheimliche apliciral na izkušnjo geokulturnih prostorov. Če je za Freuda odkritje nezavednega z njegovim patološkim aspektom odkritje tujega v nas samih, je za Bhabho Drugi nekdo, ki se nikoli ne nahaja zunaj oziroma onkraj nas, ampak znotraj vsakega kulturnega sistema in njemu lastnega diskurza. Diferenca zato ni oznaka za mejo med znotraj in zunaj, med centrom in periferijo, ampak je neobhodna točka, ki se nahaja prav v središču centra. Prav tako se Julija Kristeva opira na Freuda in njegovo odkritje razcepljenega subjekta, ko pravi, da nas živeti z Drugim sooča z (ne)možnostjo biti Drug in spoznati svojo grozljivo Drugačnost.
Številni avtorji se danes branijo uokvirjanja v zaprašene in ostarele kanone nacionalnih literatur. Zakaj pa ne? Navsezadnje, literatura je tukaj tudi zato, da razbija preživele nacionalne mite 19. stoletja, in ne zato, da jih še naprej goji in podpira. Kaj to konkretno pomeni za literarno vedo, ki v svojih metodoloških prijemih še ni prišla v korak z nekaterimi premiki na področju kulturologije oziroma postkolonialnih študij? V zadnjem času zastareli pojem »eksilna literatura« nadomeščajo novi pojmi, kot na primer »migracijska« ali celo »transnacionalna« in »interkulturna literatura«. Če je s pojmom »eksilna literatura« še zaznamovana avtorjeva pripadnost nekemu kanonu nacionalne literature, od koder je emigriral oziroma »izvira«, novi pojmi ciljajo na dejstvo, da si je pisec v nekem novem okolju izoblikoval hibridno identiteto. Nekateri teoretiki menijo, da gre pri tem le za širjenje tradicionalnega pojma »eksilne literature«, v primerjavi s katerim pa avtor ni več ujet v tipičen diskurz žrtve in svoje situacije ne dojema več iz tradicionalne pozicije ujetnika v tujini. Drugi pa gredo še naprej in opozarjajo, da je fenomen lahko enačiti z v okviru postkolonialnih študij aktualiziranim Goethejevim pojmom »svetovne literature«. Interes slednjega ni, da le pavšalno tematizira in povzdiguje multikulturne sinteze in simbioze, ampak se osredotoča na skupni vmesni prostor produktivnosti, ki je plod vseh mejnih izkušenj, protislovij, ovir in konfliktov med kulturami.
Jasno je torej, da tematizacija priseljenstva in hibridnih identitet v literaturi danes dobiva novo in vedno pomembnejšo vlogo. Da take in sorodne težnje dodatno pripomorejo k zmedi v postjugoslovanskem kulturnem prostoru, verjetno ni treba podrobneje razlagati. Na Balkanu namreč zapoznele nacionalistične ideje še niso popolnoma izzvenele in tako se je na primer z »osamosvojitvijo« literatur začel »boj« za Nobelovega nagrajenca in na žalost danes spornega klasika Iva Andrića, ki si ga absurdno trgata vsaj hrvaški in srbski antologiji književnosti.
»Z gledišča nacionalnih piscev sem najhujši možni pisec, ... kar je zame kompliment,« pravi Aleksandar Hemon v nekem intervjuju. Odkar živi in piše v Združenih državah, se ga drži naziv bosansko-ameriškega avtorja, ko pa pogovor preide na njegovo etnično pripadnost, nerad izgublja besede in hitro zaključi, da je »complicated«. Prav tako »zapleten« torej, kot praznovanje bosanskega dneva neodvisnosti na 29. februar, kot se pošali Brik iz njegovega romana – tipična bosanska komplikacija. Ki pa pravzaprav postaja pravilo?
Pogledi, št. 11, 25. maj 2011