Orient onkraj mita
Maaloufov prvoosebni pripovedovalec skuša razkriti tančice legende okoli dečka Taniosa, ki je nekega dne splezal na pečino (pozneje je po njem dobila ime) in čudežno izginil. Vedel je, da je Tanios onkraj mita bil bitje iz mesa in kosti, a ko je že mislil, da se je približal bistvu in naredil Taniosa s pomočjo zgodovinskih virov otipljivega, se mu je spet izmuznil. Pa vendar: ali ni zahodnjaško pehanje za zveličavno resnico, zgodovinskimi dejstvi in preverljivimi podatki pretirano? Raziskovalec Taniosove usode se je moral prebiti do virov in se pregristi skoznje, da bi le lahko zgradil Taniosovo podobo. In ko se mu je, trdnim dejstvom navkljub, spet izmuznila, ga je menih iz libanonskega Gorovja skušal pomiriti z besedami: »Dejstva so minljiva, verjemi mi, samo legenda ostaja, kot duša po telesu ali parfum za žensko.«
Dejstva o Taniosu, ki si jih je Maalouf izmislil, pravijo, da je bil rojen v 19. stoletju v libanonski krščanski vasi Kfarjabda in bi lahko bil nezakonski sin vaškega šejka, kar mu je prineslo prekletstvo. Njegovo življenje je do izginotja sestavljalo devet poti, med katerimi ga je najbolj zaznamovalo šolanje pri angleškem pastorju Jeremyju Soltonu v sosednji vasi. Maalouf na primeru Taniosovega življenja pokaže, zakaj je na videz nepomembno šolanje mladostnika iz zakotne vasi v Gorovju pomembno za evropsko velesilo. Mehmed-Ali paša, podkralj Egipta, je v prvi polovici 19. stoletja (v času Taniosovega šolanja) na ruševinah Otomanskega imperija skušal ustvariti novo veliko državo, ki bi se zgledovala po Franciji. Francozi so mu, kakopak, velikodušno ponujali svoje zdravnike, inženirje ter denar in si meli roke ob misli na kolonialno prevlado. In Angleži bi naredili vse, da bi francosko prevlado na Orientu onemogočili. Otočani, mojstri za širitve imperijev, so se ob naraščajoči nevarnosti zavedli, da je mogoče državo, ki bi se raztezala od Balkana do izvira Nila, preprečiti, če onemogočijo njeno združitev. Zakotno Gorovje, iz katerega je prihajal deček Tanios, je delilo dve krili nastajajoče države: severno (Balkan in Malo Azijo) in južno (Egipt). Če bi Angležem uspelo uveljaviti prevlado nad Gorovjem, zapiše Maalouf, bi bil nastajajoči imperij mrtvorojen, odrezan od zaledja. Angleži so Gorovje želeli spodbuditi k uporu proti Egipčanom, Egipčani s francosko podporo pa so se temu na vsak način želeli izogniti. Tradicionalno frankofilsko Gorovje (vaškemu šejku je bilo ime Francis) so v tridesetih letih 19. stoletja preplavili angleški misijonarji, trgovci, umetniki in zdravniki. Maalouf je bil prepričan (verjetno je njegovo prepričanje utrdila domišljija), da je vsa pozornost prebivalcem Gorovja laskala. In ko so, nekoliko pozno, razumeli, da se Angleži in Francozi borijo pri njih, da se jim ne bi bilo treba boriti doma, so bili še bolj počaščeni. Uničujoči privilegij je še vedno privilegij.
Deček Tanios je odraščal v času, ko sta se evropski velesili borili za prevlado nad njegovo vasjo pa tudi nad njegovim življenjem. Bil je vedoželjen ter navdušen šolar, ki ga pastorju Soltonu ni bilo težko prepričati o pomembnosti angleške misije v Gorovju. Kljub svoji neposredni vpletenosti v radikalne politične odločitve evropske velesile pa je Tanios, morda je bilo to njegovo največje prekletstvo, ostajal pravičen. In zaradi pravičnosti, pa tudi ker se je uresničilo opozorilo njegovega očeta, ki mu je še kot šolarju dejal: »Če boš preveč učen, ne boš več mogel živeti sredi svojih ljudi,« je bilo za Taniosa izginotje edini način preživetja. Da je izginil mistično in se spremenil v legendo pa je prebivalcem Gorovja omogočilo mitizacijo lastne preteklosti. Zavest o mitu je nedvomno bolj sladka od spoznanja, da so s tvojim življenjem manipulirale evropske velesile, ki so na tujih tleh podaljševale svoje (napoleonske) vojne.
A nobena izmed minut, ki jih živimo, ne bi obstajala brez tisočletij, ki so bila pred njo. Tako tudi vojne evropskih držav na Vzhodu niso zrasle le iz napoleonskih vojn v Evropi, ampak njihove korenine lahko iščemo še v času križarskih zavojevanj. Amin Maalouf je v zaključku svojega zgodovinskega dela Križarske vojne v očeh Arabcev (založba *cf., Ljubljana 2008) zapisal, da arabski Vzhod v Zahodu še vedno vidi svojega naravnega sovražnika. Vsakršno sovražno dejanje proti njemu, pa naj bo politično, vojaško ali v zvezi z nafto, je samo upravičeno maščevanje. In ni dvoma, da prelom med tema svetovoma izvira iz križarskih vojn, ki jih Arabci tudi še dandanes občutijo kot posilstvo. Verjetno Vzhod kot nič manjšega posilstva ne občuti današnjega zahodnjaškega poseganja v svojo politiko, ki se največkrat dogaja pod pretvezo ustoličenega zahodnjaškega občutka za pravičnost. A jasno nam je, kot je bilo Maaloufu, ko je pisal Taniosovo pečino, da noben gospod ni bil nikdar kaznovan za slabo ravnanje s podložniki. Če mu je to v zelo redkih primerih oblast štela v zlo, je to pomenilo, da so ga hoteli pogubiti iz povsem drugačnih razlogov in so le iskali pretvezo za uničenje. Zahod še vedno ničesar ne najde z večjo lahkoto kot izgovor za uničenje na Vzhodu. Vedno znova odkrije novega tirana, ki ga je treba poučiti o demokraciji, in za tančico izgovorov bije svojo sveto vojno.
Tako kot drugi Maaloufovi romani (pri Cankarjevi založbi je leta 1999 izšel roman o življenju pesnika Omarja Hajama Samarkand) tudi Taniosova pečina (leta 1993 je Maalouf zanjo dobil najprestižnejšo francosko literarno nagrado Prix Goncourt) mojstrsko prikazuje in pojasnjuje življenje na Orientu, ne da bi se bralec enkrat samkrat zgubil v naštevanju imen, letnic ali krajev. Aminu Maaloufu uspeva orientalski duhovni, intelektualni in stvarni svet prikazati Zahodnjaku in ga opozoriti, da se Vzhod in Zahod stikata bolj, kot se nam zdi. Vzhod, izvir evropskih civilizacij in jezikov, je sestavni del evropske materialne civilizacije in kulture. Med branjem del Amina Maaloufa tega ne boste pozabili niti za hip.
Pogledi, št. 8, 13. april 2011