Imamo Slovenci samo literarni esej?
Izraz esej je leta 1869 prvi uporabil filozof Janko Pajk (v obliki esé). Štuhec šteje za začetek te zvrsti pri nas hrvaški spis Stanka Vraza O Dubrovčanima (1847), sicer pa ima za začetnika slovenskega eseja Frana Levstika s spisom Popotovanje od Litije do Čateža (1858). Seveda se je zvrst od Levstika dalje večinoma šele vzpostavljala, predvsem v uvodih k pomembnim književnim izborom, npr. Franceta Prešerna ali Ivana Cankarja. Postaje na poti do pravega eseja v začetku 20. stoletja so spisi Pajka, Frana Celestina in Josipa Tominška. V prvi polovici 20. stoletja se je izoblikovala tipologija slovenskega eseja, ki temelji – po Štuhcu – na treh temeljih: »1. književna, jezikovna in narodnostna tematika; 2. plodno združevanje esejističnosti, polemičnosti ter razpravljalnosti; 3. nemirni in k stalnemu preverjanju lastne pozicije usmerjeni subjekt.«
Slovenski esej prve polovice 20. stoletja je nastajal v državnih okvirih Avstro-Ogrske in kraljevine Jugoslavije. Osnovne teme esejistike v tem času so bile narod, njegova kultura in jezik, domača in tuja umetnost, krščanska vera in svetovni nazor. Prvi pomemben esejist tega časa je bil Ivan Prijatelj, ki se je posvečal predvsem tuji (ruski) in slovenski književnosti, mdr. tudi Ivanu Cankarju; izhajal je iz izčrpnega poznavanja tematike, o kateri je pisal v slogovno izdelanem in logičnem jeziku. Njegova esejistika pogosto prehaja v esejiziranje, tj. posnemanje esejističnega sloga; sicer pa so njegovi esejistični spisi večkrat bližji literarnim razpravam in študijam, včasih tudi potopisu. Tudi Ivan Cankar ni bil izrazit esejist, saj je njegovo pisanje nenehno prehajalo v satiro, polemiko in karikaturo (za zgled si lahko vzamemo njegovo Belo krizantemo). Cankarja je pritegovalo predvsem »razmerje umetnikove razpetosti med družbeni angažma in iskanje lepote«, kot pravi Štuhec; za avtorja Hlapcev je bila resnica nujna sestavina umetniškega dela. Prav v primeru Cankarja in njegovega sodobnika, Otona Župančiča, se kaže težavnost presojanja o eseju kot zvrsti miselne proze; pri obeh je Štuhec upošteval najširše možno definicijsko obzorje eseja, saj pišeta neesejistično prozo z elementi esejiziranja (to vidimo tudi pri mnogih poznejših piscih, npr. Antonu Podbevšku in Antonu Ocvirku), v ospredju pa sta predvsem »razpravljalnost« in »študitivnost« kot lastnosti drugih zvrsti miselne proze.
Mnogo boljši in čistejši esejisti so nadaljevalci zgodnjih piscev: Izidor Cankar, ki se je posvečal zlasti estetiki umetnosti (npr. ob Ivanu Cankarju); Josip Vidmar, osrednji esejist tega časa, ki je tematiziral predvsem umetnost in slovenstvo, spraševal se je namreč o odnosu med svetovnim nazorom in umetnostjo, med krščanstvom in umetniško svobodo; Božidar Borko, pretanjen bralec in razlagalec čeških literatov; Vladimir Bartol, esejist, ki so ga zanimali človekova podzavest, sanje in psihoanaliza, med ustvarjalci pa svetovni geniji, kot so Goethe, Dostojevski ali Freud; France Vodnik, iskalec Boga v človekovi duhovnosti, razlagalec nasprotij med krščansko idejo in etičnim slovenstvom; Edvard Kocbek, slovenski personalist in krščanski eksistencialist, meditativni zagovornik dejavnega kristjana v človeškem svetu; in Ivo Brnčič, zagovornik marksizma in socialnega realizma v umetnosti.
Vsi preostali avtorji v monografiji, ki jih je Miran Štuhec uvrstil med esejiste, pogosto že sam z določeno rezerviranostjo, sodijo med vidne književnike tedanjega časa, ki so v esej zahajali dokaj poredkoma. To so Fran Albreht, France Koblar, Juš in Ferdo Kozak, Stanko Leben, Miran Jarc, Srečko Kosovel, Bratko Kreft in Bogomil Fatur. Malone vsi so bili po literarnem »poklicu« neesejisti – predvsem pesniki, prozaisti, prevajalci, literarni zgodovinarji, teatrologi. Zato Štuhec včasih s precejšnjo težavo v njihovem opusu najde spise, ki imajo vsaj esejistične prvine, sicer pa so v prvi vrsti razprave, polemike, kritike ali – zelo pogosto – literarni portreti (npr. pri Borku, Kreftu ali Faturju). Pogosto tudi prestopa končno postavljeno mejo obravnave (leto 1950), saj mnogi avtorski opusi tedaj še niso bili končani (npr. Vidmarjev, Kreftov ali Kocbekov); zaradi tega pri nekaterih avtorjih umanjka celovita ocena esejističnega opusa, kakršna je značilna za pisce, ki so svoj opus sklenili pred drugo svetovno vojno ali med njo.
Štuhčeva monografija o slovenskem eseju od začetkov do leta 1950 zajema nadvse široko in neselektivno. Vzrok za to je tudi v pomanjkanju strožje definicije eseja, ki bi natančneje opredelila strukturo zvrsti in njene konstitutivne elemente. Štuhec se teoretičnim vprašanjem posveča malo, niti v tolikšni meri ne, da bi lahko natančneje opredelil specifiko slovenskega eseja, ki je bil izrazito podrejen zahtevam časa in prostora, predvsem problemu slovenstva znotraj Jugoslavije in vprašanju krščanstva v družbi, ki se je nagibala k marksizmu in socializmu (po drugi vojni pa strmoglavila v komunizem, ki je bil sovražnik krščanstva in zagovornik unitarizma nasproti nacionalizmu). Prav tako ne analizira esejističnega sloga posameznih avtorjev in vprašanja jezika (bodisi kot teme bodisi kot formativnega orodja pri pisanju eseja); v prvi vrsti se posveča tematskim in idejnim razsežnostim slovenske esejistike v dobrega pol stoletja.
Druga težava monografije pa je v tem, da Štuhec obravnava zgolj literarni esej, torej tisto esejistično pisanje, ki ga pišejo izključno literati. Slovenska esejistika namreč pozna tudi druge vrste esej: filozofski, zgodovinski, naravoslovni, planinski itd. esej. To »preziranje« polliterarnih ali neliterarnih zvrsti esejistične narave je za obravnavo eseja na Slovenskem že kar tradicionalno in nekako samoumevno; vendar pa je znano, da je esej v svetu, že ob samem rojstvu, nastal prav v območju »neliterature«, torej na področjih slovstva, ki jih tradicionalna književnost ne pokriva (npr. v filozofiji, botaniki, historiografiji itd.). Tudi na Slovenskem bi od srede 19. stoletja naprej ob literatih našli številne znanstvenike in poljudne pisce, ki so svojo tematiko obdelovali esejistično (npr. Erjavec, Tušek, Pavel Grošelj idr.). Ob tem se velja zamisliti tudi ob izidu Štuhčeve knjige Slovenska esejistika od začetkov do leta 1950.
Pogledi, št. 8, 13. april 2011