Kritike - Oder

ODER: William Shakespeare: Beneški trgovec. Prevod Milan Jesih, režija Eduard Miler, SNG Drama Ljubljana, premiera 5. 3. 2011, 160 min.

Beneški trgovec prihaja ob pravem času. Seveda ne bo odgovoril na vprašanja, ki jih sproža, in ne bo povedal, kako najti ravnovesje med principoma svobodnega uživanja in doslednega spoštovanja pravil. A to tudi ni njegova naloga.

Beneški trgovec zaradi intrigantnih nastavkov različnih interpretacij glavnih likov in njihovih svetov ne dopušča možnosti, da režiser v izhodišču ne bi razločno vzpostavil osnovnih silnic in se do njih jasno opredelil. Kako bodo prikazani beneški trgovec Antonio, ki je svojemu mlademu prijatelju Bassaniu pripravljen posoditi bajno vsoto, zato da bi ta lahko zasnubil bogato dedinjo Porzio; kako bo prikazan judovski trgovec Shylock, ki kot poroštvo zahteva le funt Antonijevega mesa in pri tem, ko se vse Antonijeve ladje potopijo in menica zapade, do konca načelno vztraja brez najmanjšega usmiljenja; kako Shylockova hčerka Jessica, ki zbeži od očeta, mu ukrade dobršen del bogastva in ga s svojim ljubimcem Lorenzom hiti zapravljat; kako Porzia, ki, živeč v idiličnem Belmontu, čaka na pravega snubca in potem, preoblečena v moškega, pred sodiščem z nekaj briljantnimi pravnimi triki reši Antonia pred Shylockovim nožem? In kako bo uprizorjen srečni, za komedijo (kar naj bi Beneški trgovec baje le bil) značilni konec, po katerem se trije mladi zaljubljeni pari lahko naprej predajajo brezskrbnemu življenju?

Že ob zastavljanju teh vprašanj se odgovori ponujajo kar sami od sebe in – kot ugotavlja dramaturginja Žanina Mirčevska v gledališkem listu – se Beneški trgovec zazdi v današnjem času, »v času majavih ekonomij, vprašljive etike, neuporabnih religijskih konceptov, zlonamerne politike, v času brez natančne ure in kompasa …«, neverjetno živ in skoraj žurnalistično aktualen. In tako režiser Eduard Miler v novi postavitvi v ljubljanski Drami sicer počasi in postopoma, tudi z nekaterimi hotenimi zastranitvami, pelje svoj premislek – do končnega sporočila, ki je toliko bolj jasno in srhljivo. Pri tem pušča ob strani nekatere dosedanje možnosti branja tega besedila, zlasti preveč konkretne reference na problematiko antisemitizma, ki je v zadnjih časih poskušala iz Shylocka, ki je bil v Shakespearjevih časih sicer uprizarjan kot izrazito komičen in negativen lik, narediti tragično figuro.

Miler iz tega ožjega, specifičnega motiva pogled preusmeri na širši horizont, saj očitno želi prikazati razliko med dvema principoma: med brezskrbnim, nezadržnim, navidez tudi izrazito altruističnim trošenjem (ki ima v današnjem svetu nevarne in nepredvidljive ekonomske, politične, etične in ekološke posledice) in med vase zaprtim, skrbnim, navidez izrazito egoističnim načrtovanjem, pretehtavanjem, varčevanjem. Med dejstvom, da je mogoče zakone prikrojevati glede na trenutne potrebe in voljo vladajoče klike in kapitala, ki za njo stoji, ter med navidez smešnim vztrajanjem pri črki zakona in pravičnosti. Svet, ki ga naslika Miler in v katerega postavi Shylockovo zgodbo, je hladen, manipulativen, v osnovi brezčustven, rahlo grotesken (kar je naznačeno tudi s kostumi in masko Jelene Proković), tudi grob in neotesan. Erotične zveze so posledica izključno ekonomskega premisleka in simptomatične za današnji čas: tako se frivolni homoseksualni Bassanio ne pomišlja izkoristiti svojega vdanega zaščitnika Antonia zato, da bi se rešil iz svojih finančnih zagat s tem, da se – torej s pomočjo tujega, a dejansko virtualnega denarja, ki je vezan na Antonijeve ladje – lahko pretvarja, da je bogat, ter pridobi Porzio; tako je Jessica tipična, prav nič nedolžna, vsega presita bogataška hči, njena zveza z Lorenzom pa le muha, ki se takoj izkaže za neuspešno; Porzijino nesrečno vzdihovanje pa je le drug vidik presitosti in skrajne blaziranosti. Tako Marko Mandić odigra Bassania kot manekensko avtomatiziranega, otročje neodgovornega lepega mladca, Nataša Barbara Gračner uprizori Porzio z eksaktno dozirano preračunljivostjo ženske, ki poskuša skriti dejstvo, da je njen glavni erotični adut denar, Saša Mihelčič oblikuje Jessico kot do skrajnosti preračunljivo in razvajeno, Lorenzo Klemena Slakonje pa hitro spozna, da se je pri svojem erotičnem vložku bridko uštel. V ta svet vedno bolj očitnega razkroja Miler sicer vpleta kobajagi komične vložke, ki pa so taki le po strukturi – Porzijino tarnanje nad snubci, Lorenzovo snubljenje Jessice, okvir, ki ga predstavlja Launcelotovo rezoniranje –, saj jih toliko začini s sarkazmom, da štrlijo ven kot dodatni klicaji; in v tem smislu lahko razumemo tudi pravljični motiv s tremi skrinjicami za Porzijine snubce, ki jih uprizori kot čisto burko, z v arabščini in španščini rohnečima princema. Sicer uprizoritev besedilo nekoliko premeče in zgosti ter znatno razširi Launcelotov lik (ki ga Gregor Baković odigra z mešanico burkaštva in cinizma), ki, tudi z nižanjem jezikovnih ravni (sicer izjemno tekočega novega prevoda Milana Jesiha), predstavlja skoraj nekakšen glas današnjih medijev.

Temu brezskrbnemu razsipništvu in neodgovornemu relativiziranju prav vseh zakonov pa stoji nasproti Shylockova figura, povsem osamljena v svoji neomajno pokončni drži. Morda se na trenutke zazdi, da je Miler v svoji viziji vseeno skoraj malo didaktičen; a vendar se na koncu spretno izogne temu, da bi bila slika sveta preveč črno-bela. Ko namreč znamenitemu Shylockovemu monologu (»A jud nima oči? ...«) sopostavi Launcelota, ki se mu nezadržno krohota, Shylock tudi sam preide v nekakšen grotesken ples; kot bi se v globini zavedal, kako strahovito neprimeren in kako smešen (žal) lahko izpade; in da hkrati zaslutiti, kako jalovo in na koncu tudi pogubno je tovrstno stališče v današnjem svetu. Igor Samobor je s Shylockom ponovno ustvaril magistralno vlogo, zlasti v prvem prizoru, kjer njegova suha, ostra zdrava pamet nasproti neodgovornemu razsipništvu toliko bolj pride do izraza. Po prizoru njegovega ogorčenja, ko s pobegom hčerke izgubi vse, kar mu je bilo drago, lahko le z nelagodnim razumevanjem opazujemo njegovo besno neomajnost, da se bo Antoniu (skozi interpretacijo Alojza Sveteta v svoji domnevni etični pokončnosti nudi Shylocku nenavaden protipol) maščeval za vse druge krivice, ki jih je utrpel.

Z zaključkom, v katerem Miler idilično končno snidenje treh parov spremeni v zdolgočaseno skupinsko snifanje kokaina, ki se sprevrže v razpuščen preplet vseh teles, prihaja Beneški trgovec k nam ob pravem času. Seveda ne bo odgovoril na vprašanja, ki jih sproža, in ne bo povedal, kako najti ravnovesje med obema principoma. A to ni njegova naloga.

Pogledi, št. 6, 9. marec 2011