Komične potegavščine z grenkim priokusom
Ni ga vodila sla po maščevanju, ampak zgroženost nad tem, kako so mediji zmanipulirali njegovo družbenopolitično akcijo (poleg vojne v Vietnamu se je Skaggs boril proti diskriminaciji temnopoltih, za pravice žensk itd.) in jo razglasili za vandalizem. Skaggs se je tako odločil, da bo uporabil medije kot orodje za lastne potegavščine in manipulacije.
Te dni ameriški umetnik v organizaciji zavoda Aksioma, Fakultete za družbene vede (FDV) in Kina Šiška gostuje v Sloveniji. Včeraj je na podlagi izbranih projektov predstavil metodo svojega dela na FDV, danes v Kinu Šiška vodi delavnico, nocoj pa bo na ogled dokumentarni film o njem Umetnost potegavščine.
Kako vleči za nos
V nastopu na FDV je Skaggs povedal, da njegove potegavščine potekajo v treh fazah. V prvi nastavi medijem vabo z dovolj atraktivno in bizarno zgodbo. »Zgodba je zanje pomembnejša od resnice,« je pokomentiral dovzetnost medijev za njegove precej nenavadne potegavščine. V drugem koraku mediji pograbijo zgodbo in jo oskrbijo s svojo interpretacijo. V tem delu projekta Skaggs izgubi nadzor nad razvojem projekta. Ko zgodba dobi dovolj velik odmev, umetnik razkrije, da je to bila potegavščina.
Primerov njegovih potegavščin je veliko. V šestdesetih je na primer peljal hipije na ogled »domorodcev« v newyorški soseski Queens. V sedemdesetih je prodrla v medije zgodba o pasjem bordelu, s katerim je osamljenim pripadnikom pasje vrste omogočal tolažbo v objemu pasjih kolegov in kolegic. V osemdesetih je med drugim ustanovil tako imenovani fat squad ali – v približnem prevodu – odred za debele. Njegova izurjena skupina je po vzoru militarističnih enot odvračala debele ljudi od konsumpcije hrane. Podobno je druga skupina najetih igralcev promovirala pokončno hojo po ulici. O vseh teh bizarnih projektih so vestno poročale tudi uveljavljene medijske hiše.
Mediji so z veseljem pograbili tudi njegovo prenosno spovednico. Skaggs je namreč na konvencijo demokratske stranke v New Yorku leta 1992 prišel oblečen v duhovnika Anthonyja Josepha, s kolesom pa je pripeljal še prenosno spovednico s pomenljivim imenom Portofess. Novico o domiselnem in prijaznem duhovniku, ki omogoča zaposlenim ljudem z dinamičnim življenjskim slogom hiter in praktičen način odpuščanja grehov, so mediji ponovno z veseljem pograbili. Leta 2012 je motiv prenosne enote dobil nadgradnjo v Mobilnem domu za brezdomce. Skaggs se je s tem projektom kritično in satirično odzval na krizo, ki je za enajst milijonov Američanov pomenila, da so jim banke zasegle domove in so pristali na cesti.
Kraljica potegavščin je nemara tista, ko je TV-voditelj Geraldo povabil Skaggsa v svojo priljubljeno oddajo, da bi spregovoril o umetnosti potegavščin. Geraldo si je zamislil, da bi ob znanem šaljivcu Skaggsu sedel kakšen od novinarjev, ki mu jih je uspelo potegniti za nos, in je prosil umetnika, da sugerira, kdo bi bil primeren kandidat. Skaggsu se je zdelo neverjetno, da Geraldova ekipa ni sposobna sama najti takšnega novinarja, zato se je odločil, da jim bo nastavil past. Na oddajo je pripeljal lažno novinarko Associated Press (AP), ki naj bi bila deležna njegove manipulacije. A kmalu je agencija AP sporočila, da dotična novinarka nikoli ni delala zanje. V tem primeru preseneča predvsem to, da je Skaggsu uspelo pretentati nekoga, ki je bil dodobra seznanjen z njegovo metodo dela.
Dobri namigi
Skaggs poudarja, da vselej izbere zgodbo, ki je vsaj delno verjetna, a da obenem novinarjem vrsto namigov, ki bi jim morali dati misliti, da nekaj pri vsem skupaj smrdi. Ko je nastopil kot znanstvenik, ki naj bi iz ščurkov proizvedel nadvse učinkovito zdravilo, se je preimenoval v Josepha Gregorja. A ta jasna aluzija na Kafkovo Preobrazbo ni v nobenem novinarju zbudila dvoma. V eni od potegavščin je Skaggsova sodelavka v izjavi za televizijo, ki je nasedla še eni neverjetni zgodbi, v kamero dejala: »Moj nasvet bi bil, da kopljete globlje!« Eden ključnih problemov medijev, kot jih razkriva Skaggsova metoda, je, da ne opravijo osnovnih preverb, da hitro sprejmejo še tako neverjetne, nenavadne in bizarne ter seveda sfabricirane dokumente.
Tudi Skaggs je presenečen, kako lahko se da poigrati z mediji. Med velikimi etabliranimi, kot so CNN, NBC, BBC, in manjšimi mediji ni bistvenih razlik, pravi, razlika je le v stopnji, kako hitro in čemu nasedejo. Prav tako ne vidi razlik med novinarskim instinktom tiskanih, televizijskih ali celo internetnih medijev: vsi so še preveč dovzetni za manipulacijo. Doba interneta je njegovo delo toliko spremenila, kolikor mu je omogočila hitrejši in širši dostop do informacij in občinstva.
Skaggs pravi, da je poslanstvo njegove medijske umetnosti spreminjati zavest ljudi. Želi, da se ljudje vprašajo, v kaj verjamejo, kako so začeli verjeti v to in na podlagi katerega vira so si ustvarili prepričanja. Splošen problem ameriških (pa tudi drugih) medijev po Skaggsu je predvsem v tem, da novice in obveščanje javnosti jemljejo kot produkt, ki ga je treba prodati. Prav zato hlepijo po zgodbah, ki obljubljajo veliko gledanost, medtem ko jih skupno dobro ali širši javni interes ne zanima. »Včasih jim je vseeno, ali je to potegavščina, ker je zgodba tako dobra,« pravi Skaggs.
Umetnost potegavščine
Dokumentarni film Umetnost potegavščine daje dober vpogled v Skaggsovo štiridesetletno kariero. V njem sledimo njegovim umetniškim začetkom, postopni preusmeritvi v uprizarjanje performansov v obliki natančno izdelanih medijskih potegavščin. V kronološkem sosledju film predstavi najodmevnejše projekte, ki jih komentirajo njegovi sodelavci, pripadniki medijev in medijski strokovnjaki.
Eden njegovih razvpitih projektov, ki je dodobra osramotil CNN, je bil Solomon. Med sojenjem O. J.-ju Simpsonu za sum umora je Skaggs poslal medijsko sporočilo o novem, bolj poštenem, objektivnem, nepristranskem načinu sojenja, ki zagotavlja veliko bolj pravično sodbo kot dvanajstčlanska porota. O krivdi naj bi razpravljalo nekaj superračunalnikov s sofisticiranimi programi, med katere sodi tudi analiza stresa v glasu prič in uslužbencev sodišča. S pomočjo te opreme je Solomon Simpsona spoznal za krivega, CNN pa je zgodbo o tem zvesto prenesel svojim gledalcem.
Slovenski Skaggs
Skaggs je na predavanju na FDV poudaril, da noben medij ni imun na njegove potegavščine. Lenoba, površno delo ni zgolj značilnost ameriških televizij, ampak medijev vsepovsod. Joey Skaggs je tako naplahtal tudi slovenske medije. Znan je po potegavščini Stop BioPEEP s konca devetdesetih let. Tedaj se je predstavil kot avstralski znanstvenik, ki je razkril medvladni projekt genetskega inženiringa. Z njim naj bi tako predrugačili človeka, da bi postal odvisen od perutnine. Nekaj let kasneje je izvedel potegavščino z Matjažem Rogljem, mladim študentom prava. Ta je medijem leta 2001 sporočil, da je kot predstavnik Evrope zmagal na svetovnem tekmovanju v računalniškem programiranju v Riu de Janeiru, kar so slovenski mediji povzeli, ukana pa je bila tako prepričljiva, da je Roglju čestital za uspeh tedanji predsednik države Milan Kučan.
Vse do slabe šale
Projekti Joeyja Skaggsa delujejo na več ravneh. Lahko jih razumemo kot duhovite in inteligentne potegavščine, katerih funkcija je, da nas razvedrijo. Po drugi strani podoba medijev, kot jih razkriva Skaggs, vzbuja skrb, saj lahkota, s katero je prodrl na televizijske novice, spodbija verodostojnost vseh drugih novinarskih produktov. Učinek Skaggsovih projektov je prav gotovo v tem, da se lahko upravičeno vprašamo, ali niso nekatere izjave politikov, od domačih tviterašev do Donalda Trumpa, ali pa novice o političnih in naravnih katastrofah vsepovsod, slaba medijska potegavščina.