Pred začetkom EPK
Maribor, mesto dveh bregov
Prizor je bil klišejski, kot iz kakšnega z levo roko sproduciranega ameriškega božičnega filma: na vogalu ulice, ki ga je osvetljevala svetloba bližnje trgovine, je stala ženska. Zapisati gospa bi bilo vljudneje, a neustrezno – borna oblačila, od zrabljenih belih tenisk do scufanega rdečega polplašča in črne čepice, so razodevala, da nikoli ni bila gospa; zdaj še manj kot kdaj prej. V zadregi se je pozibavala in popevala, predse pa je postavila pleteno košarico za nabirko. Neonska luč, ki je padala nanjo, je prihajala iz trgovine z najbolj trendovsko računalniško opremo. Za tanki računalnik, ki je visel v izložbi, ne bi zbrala niti s tremi do roba napolnjenimi košaricami.
Kaj je kultura za Duleta?
Tragika prizora je bila v tem, da se je dogajal na enega tistih hladnih zimskih večerov, ko te noge kar same neso proti toplemu domu. V našem primeru hotelu, pa nič ne de. Ulica, na kateri je bila gospa opažena, se je imenovala – Gosposka. V Mariboru, mestu, ki bo v prihodnjem letu postalo evropska prestolnica kulture. Mestu, ki se je že v začetku devetdesetih, zdaj pa ponovno, v časopisnih člankih večkrat pojavljalo ob boku besedi brezposelnost kot kultura. Ampak kaj sploh je kultura? Je nemoralno in nesmiselno govoriti (in pisati) o kulturi, če morajo prebivalci bodoče prestolnice kulture na ulici popevati patetične božične pesmi? »Kultura ni samo muzika pa gledališče pa tote stavbe pa inštalacije ...« v enem od kratkih filmov s skupnim naslovom Mariborska vest (ogledati si jih je mogoče na spletni strani EPK ) razglablja Dušan Vaupotič - Dule, lik mariborskega proletarca, ki mu je življenje prvič vdihnil igralec Aljoša Ternovšek v televizijski oddaji TLP. Pozneje je o njem posnel še film Kleščar. Dule se je zdaj vrnil, in ima službo – je hišnik EPK, piše na spletni strani. S svojo neposrednostjo, v katero se da odlično zaviti družbeno kritiko, zdaj obdeluje EPK. »Kultura je, kako piješ pivo – kako si ga natočiš, da ni samo pena; kako imaš ženo zdresirano, da te ne pride gnjaviti v gostilno, kako malega užgati, da se mu ne pozna, kako pijan voziti, da ne napihaš, kako imeti pozimi za gretje in poleti za na morje. Kultura je, kako preživeti s par sto evri in ostati človek – to je kultura,« med drugim razlaga v Mariborski vesti.
Kaj je kultura za Kanglerja?
Svoje poglede na to, kaj je kultura, ima tudi mariborski župan Franc Kangler. Saj ne, da bi bil obisk pri najvišjem predstavniku mestne oblasti obvezna etapa pri poskusu risanja portreta mesta in njegovega duha, a tokrat se takšni priložnosti ni bilo mogoče upreti. Kaj je torej zanj kultura? Je »pomemben del človekovega življenja, družba, ki ima bogato kulturo, ima tudi bogato srce«. Kultura ni samo balet, opera, drama ali sama beseda, kultura je tudi, »kako imaš standard urejen«. V Mariboru so naposled uredili azil za živali, se pohvali Kangler, ki priznava, da si ne zna predstavljati kulturne prestolnice brez takšnega zatočišča. Kultura je tudi, kako se vedemo na nogometnih tekmah, je prepričan sogovornik – ki se bo k nogometu v tem pogovoru še nekajkrat vrnil. Podlo bi mu bilo očitati, da njegove kramljalske veščine ne sežejo dlje kot do vratnic gola; zelenica Ljudskega vrta je namreč zvečer tistega dne postala središče dogajanja v bodoči prestolnici kulture. Mestne ulice so se pod večer spraznile in po cestah so švigali policijski avtomobili. Toda na tisto zgodnje popoldne je bil tragični poraz, ki so ga utrpeli štajerski nogometaši, še nematerializirana nočna mora in župan se ni predajal črnim scenarijem – ne v zvezi z nogometom ne evropsko prestolnico kulture. Pa čeprav pri slednji položaj ni ravno zavidanja vreden. Kakopak, prste ima vmes foušija. »Če bi bil EPK drugje (ne v Mariboru, op. p.) in če bi bil drugi župan, bi bil odnos države drugačen,« meni Kangler. Kar zadeva denar za kulturo, je treba poudariti, da več kot 75 odstotkov proračunskih sredstev ostane v Ljubljani, »kot da jaz ali pa nekdo v Prekmurju ni vreden neke predstave ali slike, niti enega evra še nisem dobil za investicije«, je navajal številke. Petinsedemdeset se je čez nekaj minut ponovila še enkrat, v županovem odgovoru na vprašanje, če so prireditve EPK namenjene tudi Ljubljančanom. »Mi se veselimo vsakega Ljubljančana,« gostoljubno začne Kangler in nato postreže s podatki iz »neke raziskave«, po kateri 75 odstotkov Ljubljančanov še nikoli ni bilo v Prekmurju. Kakšen vpliv ima to na obisk Maribora, je ostalo zavito v skrivnost, kajti župan je hitel streči z novimi podatki: »naša kulinarika kot taka je za tujce zelo zanimiva«, v Mariboru pa imamo to, česar nima nihče na svetu: »najstarejšo trto na svetu«, ki »je vpisana v Guinnessovo knjigo rekordov in ima potomke po celem svetu«. V Mariboru da zaznavajo porast turističnega obiska iz »treh dežel: Japonske, azijskih držav in Hrvaške«, od tega »največ iz sosednje republike Hrvaške«, zato je še toliko bolj pomembno, če hodimo poleti na morje, da »se znamo obnašati v zimskem času«. Da si župan resnično prizadeva negovati vezi z južnimi sosedi, se je potrdilo naslednje jutro v zajtrkovalnici hotela, kjer je prenočila ekspedicija Pogledov, ko je za eno od miz pri (delovnem) zajtrku sedel sam župan Kangler. »Dobro jutro,« je prijazno pozdravil in pojasnil, da so gospodje poleg njega člani županske delegacije z otoka Pag. Pripetljajček bi se seveda dalo obdelati iz več zornih kotov, od katerih bi jih kar nekaj dopuščalo nesramne komentarje, a ostanimo civilizirani in zapišimo, da je razkrival eno od prijetnejših plati štajerske prestolnice: mesto z dobrimi sto tisoč prebivalci se je razraslo na ravno prav majhnem območju, da v ožjem središču za premik od ene do druge točke ne porabiš več kot pet minut, na tej razdalji – pod pogojem, da jo premeriš peš, a saj kaj drugega v resnici niti ne pride v poštev – pa zlahka srečaš še katerega od bivših ali bodočih sogovornikov.
»Mariborčani imamo bojevito srce«
Majhno je lepo, je eno od gesel, s katerimi si je Slovenija v preteklosti prizadevala pritegniti turiste in je – ne zatiskajmo si oči – le stežka prikrivalo manjvrednostni kompleks zaradi majhnosti. Podobno najbrž velja za Maribor in Mariborčane, ne vse, gotovo nekatere. Kaj ima Maribor, česar Ljubljana nima? Na to vprašanje je sogovornik odgovoril s posrečenim »mi imamo vse, kar imajo veliki« in nadaljeval z »borbenim srcem«, s katerim se ponašajo Mariborčani mnogo bolj kot Ljubljančani, »sploh v nogometu«. Pričakovano ga potem v nadaljnjem toku pogovora zanese na spolzka tla in uporabi besedno zvezo »meja na Trojanah« – resda v zvezi z birokracijo, ki ga kot župana pri pridobivanju sredstev močno utesnjuje, nato pa se je brž popravil, da ta kritika ne leti na Ljubljano kot mesto, temveč na slovensko vlado, ki ima prav tako sedež v Ljubljani.
Ljubljančani da smo mnogo manj podvrženi stresu kot v Mariboru (in preostali Sloveniji), zato je tudi pred njim še mnogo manj let življenja kot pred povprečnim prebivalcem osrednje Slovenije, je nadalje potožil Kangler, oborožen s podatki raziskav, ki jih je po lastnih besedah zlasti rad proučeval, ko je bil še poslanec. Stres pa je posledica nezavidljivega gospodarskega položaja, je prepričan sogovornik. Pa vendar, po nekaterih razlagah, tu je prednjačil zlasti pokojni dr. Andrej Marušič s svojo tezo o ugrofinskem genu, gre nagnjenost k samomorilnosti pripisati tudi dednosti, poskušam oporekati. Ne, mariborskemu županu ni do širšega problematiziranja ugotovitev suicidološke stroke, mu je pa vsekakor »fino kaj novega slišati«. Potem se izpove še glede svojega intimnega odnosa do kulture: zanj je zelo pomembna, navsezadnje je bil tudi član sveta gledališča, žal mu je za Pandurja, da »so ga spodili iz mesta«. Ko je bil nazadnje v Bruslju, so ga vprašali, če je Pandur vključen v spored EPK – to priča o tem, da ga tujci poznajo, razmišlja Kangler. Obžalujoče navrže še nekaj misli o tem, da Mariborčani ne znajo strniti svojih vrst, ko je treba, in da se preveč ločujejo po političnih opcijah. »Jaz sem prvi župan, ki je naredil široko koalicijo,« se pohvali. Hvale – ampak tu je bil dobesedno izzvan – ne manjka niti v odgovoru na vprašanje, s katerimi novimi pridobitvami se Maribor ponaša, odkar se je vselil v pisarno stavbe mestne občine: obnova gradu, stavba lutkovnega gledališča, Naskov dvorec (na Vetrinjski ulici, kjer je sedež EPK, op. p.), mladinski hotel, cona Pekarna, Minoriti, arheološka izkopavanja na Piramidi (»Moj predhodnik je dal Piramido zakopati, jaz jo odkopavam.«), talna signalizacija za slabovidne, brezžični brezplačni internet po celem mestu, kamere po mestu, mladinsko prvenstvo v šahu novembra 2012, kar bo mestu prineslo 40 tisoč nočitev. Maribor je bil med drugim razglašen za mestno občino z najbolj urejenimi javnimi stranišči, še poudari. Ko bi jim le država šla kaj bolj na roke pri dodeljevanju sredstev za EPK, si zaželi. Da se le ne bo uresničila posmehljiva krilatica iz ust hišnika EPK Dušana Vaupotiča - Duleta: »EPK bo, pa če bomo travo jedli!« Kangler ga pozna, a mu v vsem ne pritrjuje: »Gospod Ternovšek tudi neke kritike zliva na mene, predvsem me šikinira, ko predstavlja moje poreklo, češ da sem iz Dupleka in da sem kmet, pozablja pa, da sem bil izvoljen drugi mandat.« Všeč pri izjavi s travo pa mu je, da s tem opozarja na štajersko trmo in »bojevito srce«.
Več nastopajočih kot publike
Kaj ima Maribor, česar Ljubljana nima? Kako na to vprašanje odgovarja gledališki in filmski režiser Matjaž Latin? EPK, se glasi kratek in jedrnat odgovor, za katerega se med bolj ali manj duhovitimi (in predvsem bolj ali manj objavljivimi) različicami naposled odloči Latin, ki je med drugim sodeloval pri nastajanju Mariborske vesti. Šalo na stran, dihotomija Ljubljana-Maribor oziroma zaničevanje prestolnice je lahko gonilo obstoja le pri neuki množici, ki ni zadovoljna in prelaga odgovornost na Ljubljančane, meni Latin. Zaradi spleta okoliščin – študiral je v Zagrebu, delal takoj zatem nekaj predstav v Ljubljani – ima danes razpletene svoje karierne niti med vsa tri mesta. Naši svetovi se povezujejo, pravi sogovornik, ki manjvrednostni kompleks, kakršen včasih spreleti Mariborčane v odnosu do Ljubljane, primerja s kalimerovstvom, kakršnemu se predajajo Splitčani, prebivalci drugega največjega mesta na Hrvaškem za Zagrebom. Povsem običajen pojav, torej. Ena od pomanjkljivosti Maribora je po njegovem pomanjkanje kritične mase, »veliko se jih odseli v Ljubljano, ali pa celo na periferijo«. Nikakor pa ne drži, da se v štajerski prestolnici ne bi nič dogajalo na kulturnem področju, žal pa pogosto na takih prireditvah primanjkuje občinstva. Upati je, da bo na EPK drugače in da bodo položaj sčasoma izboljšale tudi fakultete s študentsko populacijo, čeprav doslej na kulturnih dogodkih – vsaj ne na koncertih klasične glasbe – študentov ni opazil. Kot pozitiven primer pa izpostavlja Borštnikovo srečanje, na katerem je v zadnjih dveh letih direktorici Alji Predan uspelo napolniti dvorane tudi s študentskim občinstvom, čeprav menda predvsem s študenti AGRFT iz Ljubljane.
Lumpenproletariat in malomeščanstvo
Ima besedna zveza »mariborsko meščanstvo« sploh svojega označenca v realnem svetu? Latin prikimava, z dostavkom, da gre bolj za »malomeščanstvo« in t. i. lumpenproletariat. V Mariboru, kot tudi drugod po Sloveniji, največ gledalcev in poslušalcev pritegnejo na primer glasbeniki iz Hrvaške, ki jim je pred nedavnim uspelo napolniti dvorano Tabor. Seveda sta za osip na kulturnih prireditvah kriva tudi brezposelnost in nižji standard, vendar sogovornik včasih opaža, da je to zgolj izgovor in da je tudi tisti del prebivalstva, za katerega bi po vseh parametrih, med drugim izobrazbi in višini dohodka, pričakovali, da bodo kulturni porabniki, zelo prozaično potrošniško usmerjen. V resnici obiskovalec opazi, da mariborske ulice od poznega popoldneva samevajo, kot da je ljudi zajela apatija in se po opravljenem delu (kdor ga še ima) odpravijo domov. Ena večjih zagonetk je, zakaj gostinski lokali na veliko izobešajo obvestilo o »veselih uricah«, ki tu trajajo od 20. do 24. ure, kar je milo rečeno skregano z logiko dobička – razen če se, šele zatem pomisli človek, v tem času Mariborčani že zavlečejo domov.
Do obetov, da bo EPK vse spremenil in pripeljal v mesto ogromno turistov, je Latin skeptičen, saj menda celo bližnjega Gradca, ko se je ta ponašal z nazivom Evropska prestolnica kulture, Mariborčani niso pogosto obiskovali. Sicer bolj verjame v obisk v nasprotni smeri – da bodo na kulturne dogodke, vsaj tiste z elitnim predznakom, hodili Gradčani, a ti se bodo po koncu predstav vrnili v svoje mesto. Kaj pa bodo od EPK imeli Mariborčani, kaj bo od EPK imela »trgovka v Interšpari«, kakor se sprašuje Dušan Vaupotič - Dule v Mariborski vesti? Lahko da bo blagajničarka imela več od samooklicanih elitnih kulturnikov, ki se iz frustriranosti zmrdujejo nad EPK, odgovarja Latin. Sam bo v programu EPK sodeloval pri treh projektih, dva izmed njih sta Jalova, na oder postavljena izpoved hrvaških žena, ki so se na mariborsko UKC zatekle po biomedicinsko pomoč pri oploditvi (česar hrvaška zakonodaja ne omogoča), in Was ist Maribor?, ki bo sad timskega dela v zasedbi Sebastijan Horvat, Andreja Kopač, Aljoša Ternovšek, Matjaž Latin in brezposelni delavci. Delavske demonstracije so res ena prvih podob, ki se povprečnemu (ne)poznavalcu pripelje pred oči ob omembi štajerske prestolnice. V mestu ni več optimizma, potrjuje Latin, ki mariborsko vzdušje včasih primerja z mačkom po cenenem vinu. A Maribor, ravno takšen kot je, je bil s svojimi miti in legendami navdih za še en projekt EPK, Safari Tour Maribor, stand-up turistično vodenje z vlakcem, pri katerem se bodo gledalci namesto pri običajnih znamenitostih ustavljali pri tistih s »temne strani Maribora«, vodil pa jih bo, seveda z veliko humorja, znani slovenski igralec, in sicer tudi v tujih jezikih.
Pomanjkanje kritične mase
O pomanjkanju kritične mase in posledično občinstva na resnejših kulturnih prireditvah, pa vendarle tudi o posameznikih, ki se s svojo pristnostjo in izvirnostjo usedejo v srce, govori tudi pisatelj in novinar Andrej Predin, Mariborčan, ki zadnja leta živi v Ljubljani, a se v rojstno mesto pogosto vrača. In to zelo rad, vsaj enkrat na mesec, ponavadi ob koncu tedna, ko se v mestu tudi največ dogaja. Čez teden ulice od poznega popoldneva naprej samevajo, Mariborčani se pospravijo po domovih in pojav, pri katerem je na odru več ljudi kot med občinstvom, na mariborski kulturni sceni menda ni tako redek. Tudi Predin, ki je odraščal v osemdesetih, in to v blokovskem naselju Nova vas, se priduša čez študente, češ da se jim iz Štuka, študentskega zbirališča, ne ljubi pokukat nikamor drugam. Njegova generacija je v najstniškem obdobju zahajala v MKC, ki danes kot prostor za zabavo ne obstaja več, zato pa zelo intenzivno deluje kot javni zavod, pod okrilje katerega sodijo še galerija Media Nox in Kulturni inkubator. Nedaleč stran stoji Pekarna, po kateri je poimenovana celotna kulturna cona, ki se bo s finančnim vložkom evropskega sklada za regionalni razvoj in slovenskega ministrstva za šolstvo in šport prerodila v novo turistično-družabno središče; konec septembra je tam že odprl vrata mladinski hotel Pekarna. Prenova te cone je sodila v okvir EPK in ne bi se smela končati z odprtjem mladinskega hotela; toda zdaj je videti, da bo nadaljevanje obviselo v zraku zavoljo pomanjkanja denarja.
Mariborski Ljubljančan, ki ne pripisuje posebnega pomena ohranjanju štajerskega naglasa v prestolnici, čeprav priznava, da obstajata dve kategoriji Mariborčanov – oni, ki se štajerščini ne odrečejo, ter tisti, pri katerih žur počasi zamenja čago –, pravi, da se je v Ljubljano preselil, ker je sem odšel dobršen del njegove družine. Najprej je v Ljubljani študiral, potem pa se ni več vračal, kajti ni se imel kam: »Ena od tragedij tega mesta je, da ti ne more kaj prida ponuditi.« Zlasti mladim, pripadnikom njegove generacije, ni (bilo) lahko, kajti njihovi nekaj desetletij starejši predhodniki so se marsikje tako trdno »vkopali« na položaje, da mladini niso pustili blizu.
Prva knjiga o Mariboru – v hebrejščini
Zdenko Kodrič pravzaprav ni rojeni Mariborčan, a je v mestu ob Dravi hodil v srednjo šolo (na fakulteto pa v Ljubljani) in je od začetka osemdesetih let zaposlen pri časopisni hiši Večer. »Pisatelj in novinar«, piše na njegovi spletni strani, za EPK pa je napisal roman z naslovom Nebotičnik Mitra (izšel je pred nedavnim v zbirki Zapisani v Ptuj, ki si skupaj z Mursko Soboto, Velenjem, Slovenj Gradcem in Novim mestom deli naziv partnerskih mest EPK 2012) in scenarij za dokumentarni film Marburgi, ki pripoveduje o izgonu Judov iz Maribora. Z dekretom cesarja Maksimilijana so leta 1496 Jude pregnali (kar se je konec 15. stoletja dogajalo tudi v sosednjih pokrajinah) in mesto je takrat izgubilo del svoje meščanske note, meni. Med prebežniki je bil tudi vplivni rabin Israel Isserlein, ki se je v zgodovino Maribora vpisal kot avtor prve knjige, ki omenja mesto in je seveda spisana v hebrejščini.
Mariborskemu meščanstvu so se nato v zgodovini zatresla tla pod nogami še nekajkrat, med drugim po drugi svetovni vojni, ko so mesto oblili valovi okoličanov, ki so v tovarnah na Teznem in v Melju dobili delo. Maribor in njegovega mestnega duha je to priseljevanje ugonobilo, se Kodrič strinja z razmišljanjem svojega stanovskega kolega Franca Forstneriča (1933–2007), prav tako pisatelja in novinarja. Forstnerič je bil eden od članov t. i. mariborske peterice (poleg Toneta Partljiča, Andreja Brvarja, Marijana Krambergerja in Draga Jančarja), ki je v sedemdesetih zaznamovala kulturno dogajanje v mestu.
Delavska povorka s Teznega
Po drugi strani pa je Maribor zadela velika nesreča, ko se je tista industrija v začetku devetdesetih zaradi izpada jugoslovanskih trgov začela potapljati. Zdenko Kodrič je bil zraven od vsega začetka in je kot prvi za Večer poročal tudi o veliki stavki in protestnem pohodu delavcev Tama s Teznega proti središču mesta. Kot ponavadi sem bil prvi v redakciji, klicala me je tajnica in zaklicala v slušalko, naj se hitro odpravim pred Tam, se spominja danes. Kakšnih tri, štiri tisoč delavcev je odkorakalo na Trg svobode, razočaranih zaradi arogantnega odnosa vodstva tovarne in izostajanja plačil, kar se dotlej ni dogajalo. Policisti niso posredovali, povorko so le spremljali. Razpoloženje demonstrantov se je iz začetnega nezadovoljstva z delovnimi razmerami obrnilo k protirežimskim protestom, razlaga Kodrič, ki meni, da je kriza, kakršna zaradi vsesplošne recesije grabi za vrat Maribor in Mariborčane danes, še hujša. Maks Bigec, delavec fiktivnega Motokovina, ki ga je v filmu Zmaga ali kako je Maks Bigec zavrtel kolo zgodovine tako črnohumorno upodobil Miran Zupanič, je vzorčni primerek. Taki, kot je on, so povečini dotrpeli do pokojnine, upokojitvene starosti pa še zdaleč niso dosegli tisoči, ki so brez dela ostali pred nedavnim. Socialno pomoč jih v Mariboru, mestu s skoraj 100.000 prebivalci, prejema več kot 20.000: do konca oktobra je bilo namreč rešenih 20.000 rednih in izrednih vlog; vloga je lahko ena za vso družino, torej je končno števil lahko tri-, štiri- ali celo petkratnik, opozarja Kodrič.
EPK bi za Maribor lahko postal prelomnica, če se bo zrasel z mestnim tkivom, meni. Mestno tkivo pa je danes močno prizadeto. Nekdaj se je govorilo, naj bi identiteta mesta temeljila na bančništvu, turizmu in univerzi, a se je izjalovilo pri turizmu. V to zmes bi morda kazalo zajeti tudi šport, saj je za nogometni klub Maribor menda slišalo več ljudi kot za evropsko prestolnico kulture, razmišlja Kodrič, zato nad nogometom ne bi smeli vihati nosu, ker na nogometnih tekmah ne kričijo le Viole.
Za revitalizacijo mestnega jedra
In Viole, navijači NK Maribor, so v resnici del sporeda EPK – nastopajo v stripu, ki ga bodo projicirali na zidarske plahte, razprostrte čez nekaj hiš z načetimi pročelji v centru, razlaga Boris Cizej, vodja programskega sklopa Ključi mesta. Ulični strip, delo Damijana Stepančiča in Zdravka Duše, je le eden od vidnejših poudarkov programskega sklopa, katerega prizorišče bo strogo mestno jedro s svojimi dvorišči, pročelji in izpraznjenimi poslopji. Ključi mesta se bodo dogajali znotraj mestnega obzidja, ki je bilo oblikovano v pravilnem pravokotniku in je že davno porušeno, med EPK pa bodo zidove pričarali z lasersko projekcijo, pripoveduje Cizej. Del programa EPK, nad katerim bedi, je bil sprva mišljen kot dopolnilo odmevnejšim sklopom, kakršen je Terminal (ki naj bi vključeval najbolj zveneča umetniška imena), a se je zaradi nepridobljenih sredstev optika obrnila in po Cizejevih besedah so Ključi mesta s svojimi raznolikimi projekti nehote postali eno od glavnih torišč EPK. Literarna hiša, Hiša znanosti, Kiosk samoprispevek, razstave v mariborski Veliki kavarni ... so le delček programa, ki vzbuja radovednost, zato je upati – in temu se ne odrekajo niti prireditelji –, da se bo vsaj nekaj novosti udomačilo za dlje časa in poskrbelo za revitalizacijo mestnega središča. Podobno kot v Ljubljani, le da v mestu ob Dravi morebiti še bolj akutno, je na mariborskih ulicah od poznopopoldanskih ur komajda čutiti utrip, kakršnega bi pripisali mestu z več kot sto tisoč prebivalci. Deloma se opustelost da pripisati praznim lokalom, katerih lastnik je mestna občina, a ji nikakor ne uspe najti najemnikov zanje. Največja koncentracija takšnih praznih prostorov je na Koroški ulici. Ena od domislic, s katerimi si bodo med EPK prizadevali privabiti ljudi v center, je mestna izpovednica. Za cilj smo si zadali, da bi se v mestno središče po dolgem času želela odpraviti tudi upokojenka s Teznega, ki se že leta giblje samo po bližnji okolici svojega kavča, se slikovito izrazi Cizej.
Preporod z južno železnico
Maribor, ki je sogovorniku ponovno postal dom šele pred dobrim letom dni, je v svoji zgodovini doživljal vzpone in padce. In če je bil izgon Judov mestu medvedja usluga, saj je bila dokaj močna judovska skupnost v srednjem veku v Mariboru nosilec razvoja, je bil po Cizejevem mnenju naslednji sprožilec razcveta prihod južne železnice. Ko je železna cesta povezala Trst in Dunaj, so v Mariboru, ki je bil nekje na sredi poti, v šestdesetih letih 19. stoletja odprli še železniške delavnice, kjer je dobilo delo tisoč ljudi. Naslednji vlečni konj je bila na začetku 20. stoletja tekstilna industrija, ki je vzniknila iz šivalnic vojaških uniform. Tako tekstilna kot vojaška industrija, zdaj že obe rajnki, imata svoje obeležje v programu EPK: razstava kositrnih vojačkov iz zbirke Pokrajinskega muzeja Maribor, Ponovno povezani, je naslov inštalacije iz prepletenih niti in hkrati poklon tekstilnim delavkam ter priložnost za začasno zaposlitev nekaterim. Celo Lego kocke fest, ob katerem bi marsikdo zamahnil z roko, češ otročarije!, ima globljo simboliko: iz kock bodo zgradili vse tiste objekte, s katerimi se je župan Kangler bahal, pa so zaradi pomanjkanja denarja ostali na papirju. Finance so bile v mariborskem primeru skopo odmerjene tako za infrastrukturo kot za program, in če vemo, da je imel madžarski Pécs, ki si je naziv EPK lani delil z Istanbulom in Essnom, za nove gradnje in obnove na voljo kar 140 milijonov evrov, mnogo višji od mariborskega pa je bil tudi znesek za program, so vsakršne primerjave pravzaprav neumestne. Madžari so večino sredstev izčrpali iz evropskih skladov, črpati pa so začeli že mnogo pred začetkom EPK, razlaga Cizej, ki vendarle upa, da jim bo vsaj s Ključi mesta uspelo prebuditi urbanega duha in dodati nekaj novih koscev v mozaik mestne identitete.
Največja mestna klet
Več kot en košček v mozaiku mariborske identitete zasedata vino in vinogradništvo. Nič nenavadnega, ko pa se mesto tako rekoč naslanja na vinorodni Piramido in Kalvarijo, pod mestnimi trgi pa zeva praznina in v podzemnih hodnikih zori vino; Maribor se namreč ponaša z eno največjih mestnih kleti v Evropi. Razprostira se na 20 tisoč kvadratnih metrih, pove Mateja Štabuc, vodja komerciale v podjetju Vinag, ki je danes lastnik kleti. Ta je namreč začela nastajati leta 1816, ko so pod površjem najprej izdolbli prostor za pivovarno s hladilnico, klet kot shramba za vino pa deluje od leta 1847, ko je nad njo prevzel skrb graščak in veletrgovec z vinom Alojz Kriehuber. Začetek kleti sega torej tako daleč nazaj, da se mesto niti še ni razraslo do sem, se pomenkujemo, beseda da besedo in pridemo do zlobne ugotovitve – ki potrjuje stereotip o Štajercih –, da se Maribor ni razvil ob reki, tako kot večina mest, ampak ob kleti!
Kamnite hodnike, vsega skupaj jih je za dobra dva kilometra in po besedah Mateje Štabuc v podzemlju še nikoli niso nikogar pozabili, čeprav se ob najbolj množičnih mariborskih slavjih, kakršno je, denimo, za Zlato lisico, tja nagnete tudi do 1500 ljudi, prekriva žlahtna plesen. Temperatura je konstantna, med 8 in 12 stopinjami, podobno kot v Postojnski jami. Tudi sicer ta primerjava ni tako neumestna, saj so v kleti stalagmiti in stalaktiti, poleg tega pa v najprostornejši dvorani prirejajo koncerte.
Arhivska vina iz Mariborskih goric na Brionih
Sodi, ki so izdelani iz slavonske hrastovine, nosijo letnice od druge polovice 19. stoletja naprej. Danes so zvečine prazni, enako velja za velikanske betonske cisterne, ki so bile poskus cenejše in manj zapletene hrambe vina (to danes zori v sodih iz inoksa, opremljenih s termostati). Edino vino, ki si ga obiskovalec Vinagove kleti lahko ogleda od daleč, je tisto v buteljkah v posebnem oddelku za arhivo, kjer hranijo med drugim najstarejši teran z letnico 1959, pa sivi pinot iz leta 1989. Nemalo arhivskih vin so še za časa SFRJ iz mariborske kleti prepeljali na Brione, nekaj arhive pa je še ostalo in je naprodaj po, denimo, 3500 evrov za laški rizling iz leta 1946. Vina iz njihove kleti so v resnici pridelana iz grozdja iz Mariborskih goric, zatrjuje Mateja Štabuc, trta obrašča že omenjeni Piramido in Kalvarijo, Pekre, Svečino, Gačnik ...
Podjetnik s socialno žilico
Tik pod Piramido si je izvolil stanovati tudi nekdaj zelo spoštovani in še danes znani meščan, Josip Hutter. Kočevski Nemec po rojstvu, po srcu Mariborčan – vsaj sodeč po vsem, kar je za mesto naredil. Bil je podjetnik s socialno žilico, pove dr. Jerneja Ferlež, etnologinja in bibliotekarka ter avtorica številnih etnoloških monografij o svojem rojstnem mestu, med drugim Stanovati v Mariboru in Josip Hutter in bivalna kultura Maribora. Za vsem, česar se je Hutter lotil, je bila neka premišljenost, opozarja dr. Ferleževa. Znameniti Hutterjev blok, ki stoji nedaleč stran od mestnega parka, je med Mariborčani še danes zaželeni naslov stalnega bivališča. Kljub več kot šestdesetletni starosti in dejstvu, da je kompleks z velikim notranjim dvoriščem, kjer stojita skupna pralnica in likalnica za vse stanovalce, do danes ostal tako rekoč nedokončan – brez t. i. cokla. Pritličje bi moralo biti obito z marmorjem, ki je bil pred vojno baje že pripravljen. A kje so marmornate plošče končale, kroži več zgodb, vsaj ena je zelo predvidljiva (a menda manj verjetna): na pročelju ljubljanske pošte. Po drugi so jih porabili za gradnjo enega od sarajevskih kolodvorov, pravi dr. Ferleževa. Blok, kjer so prevladovala najemniška stanovanja, je pravzaprav le oblika diverzifikacije naložbenega portfelja, kakor bi učeno zapisali danes, v resnici pa je Hutterju zdrava kmečka pamet že v tridesetih letih, ko se je dalo slutiti izbruh druge svetovne vojne, prišepetavala, naj ne deva vseh jajc v isto košaro in si omisli še kakšno drugo investicijo, če bi tekstilna industrija, njegov prvotni in največji vložek, šla po zlu. Odločil se je preusmeriti na nepremičninski trg in dal zgraditi najprej t. i. Hutterjevo kolonijo delavskih hiš na Pobrežju, nato pa še Hutterjev blok v središču mesta. S tem ni le poskrbel, da so imeli zaposleni v njegovih tovarnah prijazna prebivališča, ampak je tudi zanesljivo naložil svoj kapital. Podjetno in premišljeno – kar bi lahko rekli tudi za koncept kvadrature stanovanj v njegovem bloku. V spodnjih nadstropjih so bila stanovanja večja in namenjena mladim družinam, v zgornjih pa so bile garsonjere – za še neporočene in upokojene zakonce, ki bi se, ko bi spravili otroke h kruhu, spet lahko vrnili nazaj gor. »Zamislil si je, da bi stanovalci znotraj bloka kolobarili,« razlaga dr. Jerneja Ferlež. Pomislek, da starejši ljudje ne sodijo v višja nadstropja, ker ne zmorejo več premagovati številnih stopnic, odpade, kajti Hutterjev blok je bil prvi v Mariboru, ki je bil opremljen z dvigali. Mesto se je Hutterju po osvoboditvi »zahvalilo«, tako da ga je nova oblast obsodila, mu zaplenila vse premoženje in ga zaprla, pozneje pa mu je uspelo pridobiti dovoljenje za izselitev in svoj konec je dočakal v avstrijskem Innsbrucku. Potomci so živi še danes, sin je na Nizozemskem in po besedah dr. Jerneje Ferlež še vedno odlično govori slovensko. Hutterjev blok je bil tisti čas daleč najmodernejša gradnja v Mariboru, a kakor je zmotno prepričanje, da je bil namenjen izključno višjim nameščencem iz njegove tovarne (medtem ko je bila kolonija hišic na Pobrežju namenjena predvsem delavcem), po mnenju dr. Ferleževe tudi ne bi mogli trditi, da te stanovanje opredeli kot meščana. Pri Mariboru je bil položaj nasploh specifičen, ker se je mesto razvilo na dveh bregovih reke Drave, pri čemer je stari del omejen predvsem na levi breg, ki ga zato obdaja nekakšna avra žlahtnosti, in desni breg, kjer so se razrasla delavska predmestja pa blokovska naselja, kot je Nova vas, in ga najbolje označuje besedna zveza »množično priseljevanje«. Prišleke je Maribor vedno sproti požiral, od delavcev do vojakov, in vsakdo je mestu vtisnil svoj pečat, pripoveduje dr. Ferleževa. Priseljenci so ponavadi zapolnili izpraznjeni prostor, zadnji večji premik mestnega prebivalstva se je zgodil po drugi svetovni vojni, ko so mesto zapustili zlasti nemško govoreči prebivalci – o teh Nemcih in Mariboru dr. Jerneja Ferlež pripravlja razstavo za EPK. V naslednjem letu bodo po mestu ob Dravi razpostavili tudi klopice, pri katerih konceptu je prav tako sodelovala sogovornica. Obhišne klopi so v Mariboru že sredi 19. stoletja dojemali kot nekaj arhaičnega, neurbanega in kvarnega za podobo mesta, zato je časopisje, ki ga je prebirala dr. Ferleževa, ljudi pozivalo, naj jih vendarle odstranijo. Klopi, kakršne so si zamislili posebej za EPK, pa bodo združevale staro z novim in bodo opremljene z brezžičnim dostopom do spleta, mp3-predvajalnikom ali zvočniki.
Na kos mestnega pohištva, ki je bil v 19. stoletju preganjan, poldrugo stoletje pozneje v posodobljeni različici prireditelji EPK stavijo kot na pripomoček, ki bo spodbujal družabnost na mestnih ulicah. Druženja in veselega razpoloženja se v mesto najverjetneje ne da privabiti s čarobno paličico in tudi EPK ne bo ničesar spremenil čez noč, je pa vendarle med najbolj optimističnimi stvarmi, ki so se mestu ob Dravi primerile v zadnjem desetletju.
Pogledi, št. 24-25, 14. december 2011