Nacizem kot kinematografski žanr
Poleg tega že lep čas deluje v poetskem tandemu z Alešem Štegrom (Knjiga reči, Knjiga teles), sodeloval pa je tudi pri prevajanju Borisa Pahorja (Parnik trobi nji, Nomadi brez oaze, Vila ob jezeru, Zatemnitev, V labirintu); nekajletno bivanje v Rusiji ga je namreč obogatilo s posluhom za zven slovanskih jezikov. Leta 1969 v Hamburgu rojeni pisatelj je bil poleg norveškega dirigenta Ragnarja Rasmussena tudi prvi stanovalec rezidenčnega centra za tuje umetnike v Ljubljani (2010). Študiral je filozofijo in literarne vede, živel v Moskvi, Parizu in Chicagu, leta 2001 izdal prvo pesniško zbirko Loops in leta 2005 debitiral še v prozi, in sicer z romanom Der kurze Traum des Jakob Voss.
V romanu o umiranju rac, ki ni imel nikakršne preroške zveze s širjenjem ptičje gripe v Evropo, temveč je zgolj metafora za neuspeh podjetniškega optimizma o napredku Nemčije v osemdesetih, je Göritz opozoril na davek, ki ga terjajo previsoko zastavljeni cilji – slutnje o boljši ekološki ozaveščenosti prihodnosti so bile, kot lahko vidimo, zgolj utopija. In če naj bo literatura nekakšen kritičen vpogled v družbeno stanje, lahko pri zadnjem Göritzovem romanu, Sanjači in grešniki (Träumer und Sünder, 2013), že po naslovu sklepamo, čemu je zavezano človeštvo; roman, ki v bistvu ni roman, temveč razpredanje o takšnih in drugačnih družbenih problemih, kjer imamo na eni strani ostarelega filmskega producenta Erlenberga, na drugi pa mladega novinarja Velderja, ki ga intervjuja v upanju, da bo pridobil informacije o klofutarskem pripetljaju s Tarantinom, s katerim je kot koproducent sodeloval pri filmu Neslavne barabe, in o Erlenbergovem zadnjem filmskem projektu Gleiwitz. Velder daje vtis človeka brez lastnosti, medtem ko starec govori in govori; ob prebiranju se počutimo kot na obisku pri stari mami, kjer se nam v glavi vrti samo eno: »Bo stara že enkrat nehala govoriti …, ampak če bom še naprej prijazno kimal, me bo dala v oporoko za dediča večinskega deleža.« Čeprav Erlenberg z novinarjem subtilno manipulira, naposled vidimo, da ima tudi Velder svoje skrite motive.
Pred nami se tako počasi razodeva življenje zdaj že precej bolnega starca, ki poln nostalgičnega zanosa pripoveduje o svojih hollywoodskih začetkih v sedemdesetih in technicolor filmih, ki jih tako zelo ljubi; pa o politiki in o tem, kako dandanes kinematografi zaradi piratstva propadajo; kako je postalo upodabljanje groze in smrti propagandno sredstvo in ne več bistvo umetnosti; kako imajo mladi moški radi eksplozije, kri in seks, mlade ženske pa modo, prijateljstvo in romantiko, medtem ko starejše ženske navijajo za zmago ljubezni in človečnosti, starejšim moškim pa se oko orosi samo še ob Clintu Eastwoodu. Ugotavlja, da je Hollywood povsod in neizogiben ter da je šund pogosto bolj dobičkonosen kot umetnost – tudi sam namreč podleže veleprodukciji v stilu blockbusterjev. Njegov film Gleiwitz, poimenovan po poljskem mestu, kjer so Nemci z napadom na radijsko postajo poskušali uprizoriti povod za začetek druge svetovne vojne, naj bi režiral Ridley Scott in naj bi bil »[v]rnitev v realnost. Resnične zgodbe, ki pomenijo življenje, čustva, ki nas obhajajo, kadar smo priča grozi, majhne, razumljive drame v veliki zgodovini, za katero sploh ne verjamemo več, da lahko vplivamo nanjo. Naš film bo to pokazal. Da se je dalo, da se da!«
Naj bo namen Gleiwitza bodisi igrati na emocionalno noto zgodovinske ozaveščenosti bodisi povsem hollywoodsko zaslužkarski, zdi se, da hitlerjevske brčice nikoli ne bodo iz mode, na esesovske uniforme, ki jih je krojil Hugo Boss, pa so tako ali tako padala tudi dekleta na okupiranih območjih. Nacizem je postal kinematografski žanr, zlata doba tridesetih je že davno minila, Hitlerjev pakt s Hollywoodom je prekinjen. In čeprav je Erlenberg tisti, ki je oklofutal Tarantina (čeprav pravega razloga nikoli ne izvemo), pa je navsezadnje Tarantino tisti, ki je v Neslavnih barabah tako katarzično pometel z nacisti, da so vsi drugi filmi s tovrstno tematiko zgolj kaplja bencina na ogenj, ki ga je zanetila Shosanna Dreyfus v svojem pariškem kinu.
V sanjah že lahko igramo pravičnike, a kaj, ko potem vedno znova grešimo. In če se kot človeštvo ne moremo ničesar naučiti, naj vsaj fikcija izreče neizrečeno.
**************
Matthias Göritz bo v Klubu Cankarjevega doma nastopil 27. februarja, ob 20. uri. V ponedeljek, 29. februarja, ob 18. uri, pa bo avtor tudi gost v Salonu uporabnih umetnosti v Mariboru.
Pogledi, let. 7, št. 4, 24. februar 2016