Alejandro Aravena, Pritzkerjev nagrajenec 2016
Polovica dobre hiše
Čilenci so se, skladno z gospodarsko rastjo, v zadnjih dvajsetih letih kontinuirano, radikalno in z veliko izrazne moči postavljali na zemljevid sodobne arhitekture, zato je bilo le še vprašanje časa, kdo bo nekdo iz generacije arhitektov, vzpostavljene po padcu diktature l. 1988, kot prvi Čilenec prejel to petično »Nobelovo« nagrado za arhitekturo. Dela karizmatičnega mladeniča so komisijo prepričala ne (le) zaradi oblikovne izraznosti, temveč zaradi dosežkov v t. i. socialni in trajnostni gradnji. Da, časi so težki in arhitektova domena očitno ni več le obvladovanje arhitekturnih nalog, temveč mora s projekti reševati resne zagate, v katerih se je znašlo človeštvo.
Aravena ima, sploh glede na svoja, za arhitekta mlada leta, zavidljivo število realizacij in tudi zelo pester programski nabor projektov, kar je v osemnajstmilijonskem Čilu s kar 30 fakultetami za arhitekturo neverjeten poslovni dosežek: je avtor več javnih projektov, mdr. je za svojo izvorno fakulteto Universidad Católica de Chile v Santiagu načrtoval UC Innovation Center – Anacleto Angelini (2014), t. i. Siamska dvojčka (2005), Medicinsko fakulteto (2004), Šolo za arhitekturo (2004) in Fakulteto za matematiko (1999). Trenutno za Novartis gradi poslovno stavbo v Šanghaju na Kitajskem, v ZDA pa je načrtoval Univerzitetni kampus v Austinu v Teksasu. Poleg javnih stavb je poznan tudi po nekaterih enodružinskih hišah, predvsem pa je za nagrado zaslužno delovanje v okviru podjetja Elemental iz Santiaga, katerega direktor in soustanovitelj je. Njegov Do Tank (kot nasprotje Think Tank) se ukvarja s projekti javnega značaja in s poudarjeno socialno noto, mdr. s stanovanji, s soseskami, z infrastrukturo in s transportom. Pri snovanju sodelujejo z javnostjo, bodočimi uporabniki in drugimi deležniki prostora.
Elemental je načrtoval več kot 2500 enot poceni socialnih stanovanj in na tem področju razvil svojevrsten model socialne gradnje, ki mu pravijo polovica dobre hiše. Njihova filozofija je, da kljub pomanjkanju denarja socialno sosesko umestijo na dražje zemljišče bližje mestnemu središču, saj to ponuja več ekonomskih možnosti in je manj podvrženo kriminalu in getoizaciji. Problem s proračunom nato v Elementalu rešujejo s tipologijo in sistemom bivalnih enot, ki so v bistvu preproste vrstne hiše z vrzelmi v širini sobe med posameznimi enotami. Stanovalci se torej vselijo v novo stanovanje z minimalno kvadraturo in dokončano kopalnico, kuhinjo, stopniščem (deli, ki si jih sicer ne bi mogli privoščiti), potem pa si, skladno s potrebami, iznajdljivostjo in možnostmi, drugi del hiše z dodatnimi sobami zgradijo sami v škrbini med dvema stanovanjskima enotama. S tem stanovalci po vselitvi sčasoma sami rešijo prostorsko stisko in tako pridejo do stanovanj, ki bi po kvadraturi pripadala srednjemu sloju.
Aravena rad poudarja, da je potrebno gradnjo neprofitnih stanovanj pojmovati kot vlaganje, ne pa kot nakup avtomobila, ki mu vrednost nenehno pada, navsezadnje tudi zato, ker je od vseh oblik pomoči države, ki jih ta nameni socialno ogroženim, pomoč za socialno stanovanje največji strošek (bilo bi prav, da bi tudi Slovenija pomislila na kaj takega – a kaj, ko imamo pri nas težavo s stanovanjem tudi tisti, ki smo za nianso nad najnižjo socialno stopnico, torej zaposleni).
Dobra stran tega naknadnega samograditeljstva je tudi občutek pripadnosti skupnosti, ki se medtem ustvarja. Ena Aravenovih prvih tovrstnih sosesk s 93 enotami v Quinta Monroyu kolektivni duh soseske z otroškim kričanjem na dvoriščih omogoča še na vmesnem napol zasebnem prostoru, ki združuje približno 20 enot. Naredi sam je pomenljiv tudi v arhitekturno-estetskem smislu, saj izkorišča naključja in živopisnost, ki se ob stalnem dodajanju po okusu stanovalcev porajata in pravzaprav bogatita prostor – kljub slabemu okusu –, so pa osnovni, vnaprej zgrajeni deli hiš zato zares osnovni, materiali pa poceni in surovi. Pestrost življenja se v teh soseskah ne meni za spodobnost. Njihove arhitekturne fotografije so pravo nasprotje izčiščenim nenaseljenim podobam, ki običajno predstavljajo objavljeno arhitekturo (tudi nagrajenčevo!). Verjamem, da je bil prav ta razloček bistven za podelitev nagrade – poleg tega, da je Južna Amerika pač »v igri«: tudi papež je Južnoameričan.
Druga tema, ki je lastna Elementalovemu razmišljanju, je trajnost: kot je v nekem predavanju omenil Aravena, trajnost pravzaprav ni rocket science: odpreš okno spodaj in zgoraj in imaš zračeno hišo; trajnost je predvsem common sense – a zakaj je tako uncommon? Ljudje delujemo po ustaljenih, utečenih vzorcih in težko odstopimo od njih. Če je v navadi neki način gradnje, pa čeprav ni logičen in trajnosten, morda niti estetski, se ga bomo držali kot pijanec plota. Za preskok je potrebno sprejeti inovacijo, potrebna je domišljija, te pa imajo, kot pove Aravena, med vsemi ljudmi na svetu najmanj prav investitorji in politiki. Če arhitekt načrtuje trajnostno arhitekturo – pa ne le tisto v številkah in na jeziku – mora biti pripravljen, da lahko tudi izgubi naročilo, kajti trajnost ne gre skupaj s tistim, kar je ustaljeno. Stekleni nebotičniki v Santiagu pač ne morejo biti trajni.
Zanimivo je, kako Aravena iskreno komentira, da ni v celoti zadovoljen s prej omenjenim Siamskim dvojčkom, oddelkom za digitalne raziskave na Čilski katoliški univerzi. Zaradi vsebine je naročnik zahteval stekleni nebotičnik, že na pogled elegantno in visokotehnološko stavbo. Aravena je problem previsoke stavbe rešil tako, da je naredil dve nižji, spodaj združeni, ki se proti vrhu razcepita. Problemu pregrevanja pod zahtevano stekleno fasado se sicer ni čisto izognil, ga je pa ublažil tako, da je poceni steklo, ki je bilo na voljo, od notranjega bolj zaprtega ovoja stavbe odmaknil in med pravo in stekleno fasado ustvaril ventilacijski sloj. Kljub temu je s hišo zadovoljen le v arhitekturno-estetskem smislu, v trajnostnem pa ne. Pri naslednjih naročilih je bil manj poslušen, zato sta njegova zadnja dva projekta v smislu steklenih odpiranj na fasadi povsem drugačna, odprtine so premišljene, umeščene le mestoma v skrbno izbrano ortogonalno kompozicijo v masivnem betonu. Svetloba v hišo prodira skozi osrednji atrij, ki je hkrati ventilacijski jašek (v UC Innovation Center – Anacleto Angelini). Podobno logiko zaprtega ovoja, tokrat iz opeke, ima nova Novartisova poslovna stavba v Šanghaju. Solidna arhitektura teh dveh stavb je sicer neoporečna, a ne izstopajoče napredna, tako vizualno kot programsko, ravno dovolj, da je arhitektovi težnji po izčiščenosti še ugodeno.
Čeprav komisija ugotavlja, da Aravenovi projekti zaradi podrejanja kontekstu nimajo skupne tipologije, to drži le deloma. Pisane fotografije socialnih sosesk nas lahko zavedejo. Aravenov oblikovni izraz z uporabo betona in ortogonalne mreže kakopak izhaja iz južnoameriške tradicije modernizma oz. njegovih časovno-podnebno-kulturnih izpeljank, pa tudi v tem trenutku sledi (ali ga ustvarja – to je vedno težko določiti) čilskemu trendu poudarjene izraznosti materiala (beri: betona). Aravena je dizajnerski in arhitekturen ravno prav, da je še del scene, za živopisnost, razvpitost in blamiranje, skratka za človečnost in pravico do napake pa ustvari le teren. Tako so njegove roke čiste, slike pa umazane. Tako bi pravzaprav moralo biti.
Aravenov prispevek arhitekturi je predvsem ta, da uspe za ceno spreminjanja naročnikovih navad izboljšati življenjske pogoje bodočih stanovalcev. Luciano Basauri lepo pove, da so v globalno razširjeni korporacijski kulturi arhitekti le eni od ponudnikov storitev, zato je pravo podjetniško partnerstvo med naročnikom in arhitektom resnično redek pojav, a to je edini način za napredno in boljšo arhitekturo. Aravena s sršečo frizuro in svojim nenavadnim podjetjem, katerega delni lastnik je tudi naftna družba, presega tradicionalno vlogo arhitekta – morda pa tudi ne. Že Frank Lloyd Wright je trdil, da je dober arhitekt ta, ki ima dobre naročnike.
V čilski družbi je očitno mogoče najti prostor za ekonomske, kulturne, bivanjske izboljšave, in Aravena ga je našel ravno v praznini svojih škrbinastih socialnih hiš. Da je pametno prisluhniti pametnim, se ne zdi le družini Pritzker, temveč tudi naročnikom, ki jih Araveni več ne primanjkuje: model stopnjevane hiše iz naselij za najrevnejše je imel pred nedavnim priložnost preizkusiti tudi v finejši različici s pozornejšim oblikovanjem in z zahtevnejšimi detajli v naročilu za naselje za zaposlene v nekem gozdnem podjetju. Tudi merilo njegovih naročil je v zadnjih letih preskočilo. Je glavni načrtovalec za sanacijo mesta Constitucion, ki ga je l. 2010 stresel uničujoč potres. Aravena je tudi kustos letošnjega arhitekturnega bienala v Benetkah z naslovom Reporting from the front (Poročilo s fronte). Pritzkerjevo nagrado – bronasto medaljo in 100.000 dolarjev – bodo Araveni podelili v Palači združenih narodov v New Yorku. Iskrene čestitke!
Pogledi, let. 7, št. 2, 27. januar 2016