Ostani z mano, duša moja
Kljub lakoti, bolezni, smrti, ki so tukaj živele na mesto nas, so nas besede, da bomo kmalu odšli, prevzele, dobesedno obsedle, kot neozdravljiva potovalna mrzlica. Pričeli smo se poslavljati z neznanci brez imen, pakirati stvari, čeprav nismo imeli ničesar razen mrzle žlice in obtolčenega krožnika, umivali smo se s postano vodo, izpirali votle oči, drgnili polomljene zobe, bedeli smo in delali izmišljene načrte za potovanje, čeprav nismo vedeli ne kam ne kako.
Potem se je nenadoma vse poleglo, potihnilo, brez razloga. Nihče več ni govoril o odhodu, prtljagi, potovanju, še nekaj trenutkov in večina ni govorila o ničemer več, nič.
Tam sem naredil svoje prve fotografije, sem ji rekel.
Z dlanmi je pokrila tetovirano taboriščno številko na notranji strani moje roke. Stal sem pod rdečo lučjo, črn puli je ležal ob mojih nogah. Čutil sem njene tople, vroče dlani, kot bi mogle izbrisati številko, spomin z moje koščene roke.
Tudi ti, mojbog, je rekla.
Šepetaje je brala cifre na moji roki, kot bi črkovala njegovo ime.
Spominjam se, nikoli ne bom pozabil, nikoli, sem rekel, bilo je ob tem času, pred božičem, 1944, ko sem prvič videl Juliusa, mislil sem, sem rekel Eli, da ne bo nikoli konec, čeprav smo slutili, da če preživimo tisto zimo, se morebiti res vrnemo domov. Deportirali so nas konec aprila, natanko 26. aprila so naju s sestro ugrabili nacisti v Soboti. Vedeli smo, kaj se dogaja, oče je bil obveščen od prijateljev iz Budimpešte, da je prišel tudi čas na nas, v Pešti se je začelo preganjanje takoj po Hortyjevi kapitulaciji, sem rekel.
Vem, je rekla, vem, duša moja.
Potem ko smo skrili vso družinsko zlatnino v poljskem stranišču, ki je stalo na koncu naših goric nad Lendavo, smo se poslovili z očetom in materjo, oče naju je poslal preventivno, kot je rekel, v Soboto k njegovim znancem, rekel je, da bosta z mamo prišla v nekaj dneh za nama, mislil je, da se bomo v Soboti lažje skrili in se tam odločili, kam bi bilo najbolje odpotovati, ko se spet malo razvedri, kot je rekel. Vem, da je oče verjel, da je najvarneje biti v bližini železnice, potem pa bi videli, v katero smer bi odpotovali, proti vzhodu, proti Pešti, kateri so se naglo približevali Rusi, ki so bili vseeno naši zavezniki proti nacistom, četudi oče ni imel lepe besede zanje, ali pa bi šli nekam proti zahodu, k Angležem, Američanom, tudi partizanom, če bi bilo mogoče, o katerih je slišal, da so nas pripravljeni zaščititi.
V Soboto sva prispela ponoči, na kolesih. V mestu je bilo na videz mirneje, čeprav je bilo vsak dan več nemške vojske. Nastanila sva se pri družini Blauer, njihov starejši sin Ernest se je v tistih dneh intenzivno pripravljal na zaključne izpite na soboški Trgovski akademiji, dolgo ni z nama spregovoril niti besede, ni mi bil všeč, niti malo, zanj sva samo nadležna gosta, je rekla moja mlajša sestra Gerti, vedno je znala takoj oceniti človeka, mojbog, Gerti, če bi ti vsaj prisluhnil, morebiti bi bilo vse drugače, sem rekel.
Vem točno, 26. aprila naj bi Ernest opravljal zadnji ustni izpit iz računovodske matematike, oziroma nekaj podobnega, ne razumem se na te reči. Jaz sem že od božiča čakal, zdaj vem, da zaman, ker Židov niso več sprejemali, na prosto mesto za vpis na budimpeško obrtno in risarsko šolo, hotel sem biti slikar, četudi nisem vedel, kaj bi rad zares počel v življenju, a čutil sem, da bo moja mlajša sestra Gerti bolje vodila očetovo podjetje, če bi ga morala prevzeti. Nekaj sem moral študirati, spodobi se, so mi rekli, želel sem se umakniti, potovati, oditi daleč vstran, vsaj začasno, videti svet. Ubežati redu, spodobnosti, se rešiti mesta z eno samo kavarno, prašno cesto, trpkim vinom in pustim dekletom. Edino to sem videl na slikah domačih slikarjev, mojbog, če si ne bi želel, potem sva s sestro naglo odšla iz Lendave, še preden sva bila pripravljena. Nihče ni prišel več nazaj, vse so pobili, požgali duše in telesa, vse.
Slikar, kakšna zabloda, sem rekel pozneje, krajine in portreti, to me je privlačilo, tihožitja nisem maral, to sem vedel, kaj bi se drugega lahko naučil v moji Lendavi. Če kaj, sem rekel po premisleku, me je privlačila svetloba, hodil sem zgodaj zjutraj in zvečer po naših goricah, čez lendavske griče in opazoval svetlobo nad ravnico, bil sem še močan, pogumen, a že nekam melanholičen, predvsem tih, samoten, torej bom slikar, sem se odločil, ne pa poslovodja, tako. Začel sem pisati, veliko sem pisal, sprva dnevnik, črtice, opise predmetov, potem še pesmi, namesto da bi skiciral, vadil portretiranje, senčenje, žanre, sem strastno pisal, od jutra sem sedel za slikarsko skicirko in pisal, nič nisem narisal, a še vedno sem čakal povabilo iz Budimpešte, da se vpišem na obrtno in risarsko šolo. Nič ni ostalo, niti en kroki, verz ali sanja.
Mojbog, duša moja, je rekla in zahlipala, kje sva?
Sedel sem k njej na tla, legel ob njo, pokrila sva se, čeprav je bilo vroče, kot bi se želela skriti pred vsem, ostale so samo besede, besede, ki so se lomile v naju kot plavajoče ledene gore, padale so, pokale in se topile v solzah. Poljubil sem jo, božala me je po licu, bila je čisto blizu, tukaj, pa vendar nekako daleč, kot ptiči, ki so v daljavi obletavali ladjo, slišala sva jih, zdaj ko sva šepetala drug ob drugem. Nad nama je lebdela rdeča svetloba, kot bi se pravkar razvijala, risala najlepša fotografija, nevidni odtis duš, ki sta se odprli. Školjki, ki rasteta čez svoj oklep.
Duša moja, sem zašepetal, ostani z mano.
Točno opolnoči so se zamenjali častniki na komandnem mostu, mornarji na palubi ter strojničarji, mehaniki in kurjači v kotlovnici. Videla sva kapitana, ki je pravkar zadnjič to noč obhodil ladjo z razžarjeno pipo v roki.
Zvezdna noč, tiha, je rekel kapitan Josef Reech, ko je šel počasi mimo. Dišalo je po tobaku, tako domače, kot bi bil ocean njegova dnevna soba.
Sedela sva na zabojih z rešilnimi pasovi, med ladijskimi vrvmi, zavita v odejo. V jasnini med oblaki so prasketale ledene zvezde, v daljavi, na premcu, so si dežurni mornarji prižigali cigarete, ladja se je skrila v temo, utripale so samo drobne žarnice na požarnih stopnicah in visoko na jamboru. Naju ni bilo, samo šepet, bitje src, noč.
Z mojo sestro Gerti so naju že naslednji dan po prihodu izselili iz velike sobe za goste, ki je imela lep razgled na glavno cesto in na drugi strani na veliko notranje dvorišče, namestili so naju v mali, mrzli sobici na koncu vrta, tam je nekoč v boljših časih, kot so rekli, stanoval hišni vrtnar, pri hiši je bil od zgodnje pomladi do pozne jeseni, kakor je bilo delo, prezimoval pa je na svojem domu, če ga je sploh imel, nekje daleč v madžarski pusti.
Vrnil se je vedno, nama je rekla gospodična Blauer, takoj ko je odjuga pobrala sneg v ravnici, prijahal je na svojem konju, to je bilo verjetno vse, kar je imel. Šarkanj, kot je klical konja, je bil z njim še potem, ko ga ni mogel več osedlati, skupaj sta se postarala, človek in njegov konj.
Čakam ga, je rekla gospodična Blauer, vrtnarja Gyulo in njegovega Šarkanja, vsak dan ju čakam, snega že nekaj časa ni, tako ga pogrešam, vrt bo brez njega propadel, pomlad bo šla mimo nas in poleti bom morala ostati cele dneve doma, nihče me ne bo vodil jahat, mojbog, je zahlipala.
Vrt, ki smo ga prečkali z gospodično Blauer, je bil v tistem času pust, mrtev in zapuščen, kot bi že leta dolgo nihče ne stopil vanj. Lopa je bila brez opleska, okna so bila razbita, videl sem ptice, ki so tam gnezdile.
Moj brat ga je sovražil, tega tihega vrtnarja Gyulo, on ga je verjetno odslovil, Šarkanja ni mogel videti, motilo ga je hrzanje, topot kopit, moj smeh, ko sem zajahala, vse, vse ga moti, ne vem, vedno bolj se mi zdi, da Ernest ne more biti moj brat, kako bi bil, povejta, je rekla gospodična Blauer, ko smo stali na verandi vrtnarjeve lope.
Gledali smo na glavno cesto, sem rekel Eli, kot bi pričakovali vrtnarja družine Blauer, ki bo vsak hip prijezdil z vetrom, meglo in oblaki.
2.
Po dolgem času sva videla prve morske ptiče, ki so jadrali v mrzlem zraku. Krožili so daleč in visoko nad ladjo. Kljub mrazu so potniki vedno pogosteje postopali po ladijskih balkonih, otroci so tekali po palubah in nastavljali vabe in pasti za ptiče, hoteli so jih priklicati k ladji in ujeti v kletke. Vendar so ptiči z velikimi očesi in črnimi krili ostajali še vedno daleč na morju, kot bi se samo igrali z domišljijo potnikov, ki so že sanjali, da bodo še pred božičem nekje na svojem. Obljubljena dežela se jim je zdela dosegljiva, kot bi jim ostalo samo še nekaj strani debelega berila, a konec je bil še vedno zavit v skrivnost. Ptice so vsem dale upanje, pristrižena, polomljena krila, ki so ležala nekje globoko v dušah ladijskih potnikov, so se odpirala.
V skopi severni svetlobi, ki je padala iz meglenih in sivih oblakov, so se opoldne izvili prvi sončni žarki. Opazovala sva to čudežno igro svetlobe in senc, migetanje in lesketanje na vrhovih dolgih in počasnih valov. Morje se je neskončno kotalilo in odpiralo, kot bi se ujeli v ritem, v morski tok, ki nas ne bo več izpustil, v naslednjem hipu pa se je ladja počasi spet pogreznila v globoko temno morje.
Diha, je rekla Eli, morje.
Tukaj, nikjer, sredi morja, smo bili že mesec dni, nisem več računal dni in noči. Držala me je pod roko, počasi sva že nekajkrat obhodila prvo in drugo palubo. Nisva govorila, poslušala sva dihanje morja in krike ptičev, ki jih je k ladji prinašal veter, vendar leteli so še daleč od nas. Videl sem vse to, vendar nisem več fotografiral. Samo opazovala sva to igro, veter, meglo in morje. Slutila sva, morebiti že vedela, da tega ne bova nikoli več mogla ujeti.
Z vsakim vdihom, z vsakim žarkom, zamahom kril, valom, z vsako besedo naju je bilo manj, bi rekel pesnik. Potovanje se je bližalo koncu, kar ji bom moral povedati, midva pa sva si imela kljub temu še toliko za povedati.
Jutri se gremo vsi skupaj fotografirat, je rekel ponosno moj oče, tisti v Sočičevi kavarni so mi nametali toliko, da si lahko privoščimo, pa še prave skupne slike nimamo, rad bi jo obesil v kuhinji, je še govoril moj oče, bogve, kaj nas čaka, vojska bo, saj sem vama pravil.
Bila je zadnja nedelja pred božičem, z mamo, ki je utrujena preležala dan, sva si umili lase v topli vodi že zvečer, dolgo sva jih sušili ob peči, jaz sem ob tem likala bele lanene bluze, ki so bile dolgo nedotaknjene v omari. Oče je kadil in tiho loščil škornje z mastjo. Sneg je ponehal, odeja je bila debela do oknic. Pokrajina je bila čista, krvavi madeži so ležali nekje globoko spodaj, nisem hotela misliti na to.
S fotografskim mojstrom Juliusom Schönauerjem smo zmenjeni, da nas počaka v ateljeju, potem bomo šli pojest golaž in se ogret v gostilno, je rekel oče, tako bo tokrat, zapomnili si bomo te praznike po lepem.
Sijalo je sonce, belo zimsko sonce se je lesketalo na pomrzlem in globokem snegu, ko smo stali zadnjo nedeljo pred božičem, ob koncu leta 1940, na hišnem pragu.
Bilo je svečano, praznično nedeljsko jutro, duša mi je trepetala, je rekla. Nikjer ni bilo nobenega madeža, sneg je bil neshojen, deviško bel kot naše srajce. Spomnim se, da sva tisto jutro zadnjič stali z materjo pred hišo, čakali sva očeta, ki je krasil velike sani.
Nasekal je smrekove veje in z njimi pokril sani, potem je razprostrl debelo odejo, da mami ne bi bilo mrzlo. Ob stranicah je obesil zvončke, izrezljane okraske in pisane podobice, vse kar je našel na mizi v svoji delavnici. Mama se je nasmejala iz srca, tudi jaz. Stisnila sem veliko kepo in jo zalučala čez dvorišče, iz smreke se je vsul pršič, ledeni snežinke so se zalesketale v soncu, kot bi zavrtela kalejdoskop.
Brž, pojdimo, je rekel oče, lep dan je pred nami.
Oče je dvignil mamo v naročje in jo položil na sani. Vem, da jo je bolelo, a vseeno se je smejala in tiho jokala hkrati.
Mojbog, je rekla, bilo je zadnjič, da smo šli nasmejani od hiše. Kmalu, tik pred pomladjo, ko je dokončno pobralo sneg, zadržal se je samo še v senčnih grapah in globoko v gozdu, kolovoz je bil blaten, v jarkih je plavala plundra, rjav, umazan sneg, takrat smo drugič peljali mamo na saneh od hiše, na vaško pokopališče, kjer počiva. Oče je odšel le teden dni za njo, mobiliziran je bil koncem aprila 1941 v madžarsko vojsko. Poziv mu je prinesel načelnik šalovske pošte osebno, tistega večera je bil oče doma, vrnila sva se od materinega groba, ko je na pragu čakal poštar na blatnem kolesu.
Dolžnost kliče, za domovino in našega presvetlega regenta, admirala Miklosa Hortyja, izročam vpoklic v armado, je rekel poštar in se zarežal. Gledal me je, kot bi bil stekel pes.
Oče je potegnil sani, zvončki so cingljali, jaz sem stala zadaj in nežno potiskala naš zimski voz. Sonce je bilo vse više nad dolino, kamor smo se nasmejani spuščali. Kmalu mi je postalo toplo, na glavi sem imela tale črn materin plet, kot zdaj, mi je rekla.
Ko smo se spustili za ovinek, mimo zasneženega pokopališča, sem se ozrla nazaj proti hiši, za hip me je popolnoma zaslepila bleščava sonca, rumene pege in črni krogi, kot bi gledala v bliskavico, ki sem jo tisti dan videla prvič, so me oslepili. Nič nisem videla, samo pike, sončne zajčke v beli pokrajini sem videla, v ušesih mi pa še zdaj odzvanja, zvoni, kot bi se tisti zvončki na materinih saneh nikoli več ne umirili, potihnili. Ne morem več ubežati tej pokrajini, ki še vedno raste v meni, je rekla, ko sva stala ob ladijski ograji, zrla v morje in poslušala ladijsko sireno, ki je dajala signal ladjam v daljavi, a bili smo še vedno sami sredi oceana, le ptiči, ki so bili vse bliže, so se splašili in zajadrali v oblake.
Nekega jutra, ko sem se premočen vrnil s kapitanskega mosta, je nisem našel v najini temnici, čeprav je deževalo, sem vedel, kje bi lahko bila. Povzpel sem se po ozki lestvi na zadnjo palubo, takoj sem jo zagledal, sedela je pri ladijskem dimniku, pokrita z žakljevino, obstal sem na zadnjem klinu, nisem je hotel zmotiti.
Pisala je.
Ob sebi je imela kup mojih zavrženih, neuspelih posnetkov in pisala dolge stavke na hrbtno stran fotografij. Videl sem samo drobno, lepo pisavo, črke so bile nizke, linije zbrane, kot bi njene misli bile povsem osredotočene na pripoved, kar lahko razumem šele zdaj, ko vedno znova zlagam, obračam in počasi berem njene besede, skrbno zapisane na porumeneli fotografski papir.
Duša moja, je rekla, ne da bi odvrnila pogled od pisanja, čakam te.
Prisedel sem in se stisnil pod krajec žakljevine. Bilo mi je toplo. Gledala sva v daljavo, dež, ki je počasi padal v morje, kot besede v pesmi.
Kmalu, mogoče že jutri, najkasneje v nekaj dnevih, odvisno od morja, valov in morskega toka, bi lahko od tukaj videla kanadsko obalo, sem rekel čez čas. Kapitan mi je povedal. Mislim, da sem bil to jutro zadnjič pri njem, zadovoljen je s fotografijami, rekel je, da je moje potovanje plačano. Ko prispemo v pristanišče, bo v miru obesil fotografije v ladijskem salonu, na hodnikih druge in tretje palube, eno, tisto, ki si jo izbrala ti, pa bo obesil v svojem kabinetu, sem rekel. Tudi če bo moral zapustiti ladjo, mi je rekel, bo pustil fotografije tam, naj ostanejo, ladja mora imeti dušo, je rekel kapitan Josef Reech.
Potem sem obmolknil, nisem hotel povedati več. Vedel sem že nekaj časa, kapitan mi je zaupal, a zdaj se je njegova slutnja potrdila, namreč Kanada se je uradno uprla sprejemu novih emigrantov z Vzhoda, kot so rekli, a v podtonu je kapitan Josef Reech že razbral, da se otepajo predvsem Židov, torej med njimi tudi mene. Moj kapitan je vsak dan sprejemal nova telegrafska sporočila, polna nerazumljivih, šifriranih in v meglo zavitih besed, o kvotah, narodnosti, ekonomskem stanju, veroizpovedi in podobno. Na koncu vsakega sporočila pa je stalo, kot mi je zaupal, da je Židov in komunistov v vseh pristaniščih že dovolj, sprejeti so pripravljeni samo protestante, katolike in neopredeljene potnike, ostali bodo morali ostati na ladji. Kaj bo z njimi, z veliko večino potnikov, predvsem Židi, pa še rešujejo v ministrskih pisarnah, je rekel zaskrbljen. Toliko za zdaj, je pisalo v depeši. Srečno, pa mirno morje.
Če bi bil v tistem hipu sam, kot sem bil sam že dolgo, kar pomnim, si ne bi niti zapomnil kapitanovih besed, beg, čakanje, mraz, oblaki, vse to sem že dolgo ponotranjil, a v tistem hipu me je spreletelo nekaj, kar nisem več hotel izgubiti, njeni prsti, roka, oči, ki so me edine gledale skozi meglo in dež, tišina, to nebo, ki naju je povezalo, tega nisem hotel več izpustiti.
Kmalu boš svobodna, duša moja, sem rekel.
Pa ti, nisi mi rekel, je rekla.
***
Objavljeni odlomek je iz romana Ostani z mano, duša moja, ki bo v prihodnjih dneh izšel v knjižni slovenščini ter v prevodu Milana Vincetiča tudi v porabskem narečju pri založbi Franc-Franc v Murski Soboti.
Pogledi, št. 24-25, 14. december 2011