Hamlet, ujetnik idej drugih
Da je tovrstna produkcija, v kateri je bila nosilna vloga zaupana enemu najbolj razvpitih filmskih in televizijskih igralcev zadnjih nekaj let, predvsem posel, je bilo jasno že pred tedni, ko se je začelo obdobje predpremiernega prikazovanja. Ne glede na to, da je šlo za čas zaključnih vaj, so se cene (razprodanih!) vstopnic gibale od 85 britanskih funtov navzgor, producenti pa so si zagotovili tudi popolno medijsko in kritiško blokado. Ta je bila večkrat »prebita« z načrtovano nenačrtovanimi pobegi fotografij in posnetkov obiskovalcev na splet, s pritoževanjem predstavnikov medijev nad ravnanjem producentov, pritožbami gledalcev nad nemarno visokimi cenami, pa tudi s prošnjo samega Cumberbatcha, naj ga med predstavo oziroma vajo vendarle ne fotografirajo, če pa že, naj odgovornost za slabo kvaliteto pripišejo zgolj in samo sebi ...
Kakorkoli, Barbican je bil (tako kot že tedne prej) tudi v času premiere razprodan, namesto njegovih oboževalcev pa so v prvih vrstah sedeli predstavniki kritiške javnosti. Zaradi slednjih, vsaj po odzivih sodeč, produkcijo na videz neproblematični poti proti globalnemu občinstvu in mastnemu zaslužku čakajo manjše težave.
Če kaj, potem povprečno dve do tri podeljene zvezdice (od petih) sporočajo, da je nekaj narobe ne zgolj z glavnim junakom, temveč z uprizoritvijo Hamleta kot celote. Daily Mail je tako prepričan, da je Cumberbatcheva prepričljiva interpretacija degradirana z drugorazrednim igralskim ansamblom, očitno posledico zvezdnikovega visokega honorarja, predvsem pa nedomišljene režije Lyndsey Turner (lanskoletne dobitnice prestižne stanovske nagrade Laurence Olivier). Independent produkcijo označi kot neangažirano, s preveč agresivno in dominantno scenografijo, predvsem pa brez osrednjega idejnega jedra. Telegraph trdi, da je Cumberbatch opravil izvrstno igralsko delo, a je njegov junak na žalost ujet v »nizkoproračunsko« ekipo sodelavcev. New York Times pa je mnenja, da je produkcija najboljša takrat, ko je Hamlet na odru – sam.
Guardianovkritik Michael Billington pri oceni zavzame radikalnejše stališče: Cumberbatcha se tako kot večina medijev sicer loteva v (debelih) rokavicah, hkrati pa tudi z namenoma dvoumno spoštljivostjo. Ki je še kaj več kot zgolj dvoumna, saj je hvaljenje igralčeve barve glasu, sposobnosti niansiranja besedila in jasnega govora (osnovnih igralskih predispozicij, torej) težko razumeti drugače kot hojo okoli vrele kaše. Vseeno je do idejnega koncepta, režije Lyndsey Turner ter celotne uprizoritve bistveno manj prizanesljiv kot do glavnega igralca. Prepričan je, da je gre za projekt, ki z nekaterimi potezami sicer nakazuje na kakovostne rešitve (Hamletovo stoično sprejemanje smrti), da pa se mora glavni junak namesto z osnovnim problemom ukvarjati z veliko več odrsko konkretnimi stvarmi, kot bi bilo potrebno – na primer z listanjem družinskega albuma, poslušanjem gramofona kot uvoda v prizor z Duhom, s preoblačenjem v indijanska tradicionalna oblačila, z izgradnjo miniaturne trdnjave ... To med drugim prinaša razdrobljen gledalčev fokus, hkrati pa nepotrebno osredotočanje na detajle, ki za razvoj zgodbe, predvsem pa notranje življenje junakov, niso ključnega pomena. Pogreša jasno režiserkino odločitev, kdo sta pravzaprav Klavdij in Gertruda, kakšen je njun odnos do Hamleta (in obratno), kakšno je njegovo razmerje do Ofelije ...
Takšen Hamlet je po Billingtonovem mnenju zgolj še ena od že večkrat preverjenih in zatorej povprečnih uprizoritev, ki temelji na prepričanju, da je junak žrtev skorumpirane tiranije in zato vnaprej obsojen na tragičen konec. Cumberbatch ima predispozicije, da bi bil v drug(ačn)ih okoliščinah lahko izreden Hamlet, a je idejna zasnova uprizoritve takšna, da mu tokrat to onemogoča. Kar je do neke mere tudi razumljivo, gre namreč za finančno izredno veliko produkcijo, ki za povrnitev stroškov zahteva veliko število prodanih vstopnic, kar pa je mogoče le s konceptom, ki odgovarja večini, ne zgolj izbranim gledališkim sladokuscem.
Takšen Hamlet je pravzaprav nekakšen »gledališki blockbuster«, torej projekt, ki temelji na želji prodati čim več vstopnic in tako investitorjem na vloženo enoto kapitala omogočiti maksimalno dodano vrednost. Tudi zato je Benedict Cumberbatch zanj zgolj dober, uglajen in všečen Hamlet, ki pa je ujet v svet preštevilnih nerealiziranih režiserkinih idej. Ne samo Danska, zanj je ječa torej tudi tokratna uprizoritev.