Surova lepota umetnosti
Patti Smith se namreč nikdar ni »zajebavala« s preteklostjo, temveč izključno s prihodnostjo. Četudi je to neposredno sporočila šele v monologu Babelogue tri leta pozneje, so bili ti odtisi v njeni umetnosti prepoznani že prej, tudi pred samim izidom nadčasnega označevalca Horses (1975). Z njenim skokom na osrednjo sceno so se sredi sedemdesetih sedemdeseta pravzaprav šele začela. Patti Smith je s prodornim glasom, polnim bolečine, in sofisticiranimi besedili dala odkrito vedeti, da je žargon šestdesetih postal čisti arhaizem in nič drugega. Rokenrol je bil namreč v svojem pravem bistvu derivat uličnih odmevov – jasen, glasen, neposreden in vznemirljiv, skratka, vse tisto, česar ni bilo v neskončnih orkestralnih duhovnih galaksijah prve polovice sedemdesetih. Patti je od tam zgoraj glasbo znova spustila na zemljo, v urbane sredine in resda spregovorila z umetniškim, a pretežno jasnim jezikom. Svoji generaciji je znova ponudila izgubljeno stično oporno točko z glasbo in odločno zavrnila vse determinante, na katerih so bila zgrajena rockovska ozvezdja. V urbanih zatokih New Yorka je namreč znova oživela stara misel, da za ustanovitev skupine ni potrebna draga oprema in tehnika ali vnaprejšnji donosni dogovor s katero od brezobličnih glasbenih multinacionalk. Ne, vse, kar je potrebno, je osnovno ozvočenje, nekaj instrumentov, velika količina energije in iskrenost, da dejansko si tisto, o čemer poješ. Patti Smith drugačnih občutkov – tudi v teh trenutkih, ko je v veliki meri že spokorjena gospodinja – nikdar ni dajala. Vedno je (o)hranila vizionarsko projekcijo surove urbane lirike, ravno prav porazdeljeno med doziranimi klici anarhije in zavednim poziranjem znotraj večnega iskanja umetniške samoizpolnitve.
Odnos do rokenrola pri Patti Smith nikdar ni bil sporen. Zato obstajajo tehtni in stvarni razlogi, povezani z njenim odraščanjem – že kot najstnici ji je namreč rešil življenje, seveda ne v dobesednem smislu (ali pač), temveč prenesenem. Vanj se je pogosto zatekala, v njem je našla uteho v trenutkih osamljenosti in izolacije. Patti se je namreč že zelo zgodaj izmaknila nadzoru staršev in religiji. Nič ni hotela imeti z njo, namesto nje je raje odkrivala in citirala albume Boba Dylana, Doorsov, Rolling Stonesov, Jimija Hendrixa, ki so ji bili po eni strani blizu, po drugi pa zelo daleč. V njej se je prebudila želja po iskrenosti, da enkrat končno pove vse tisto, kar se skriva globoko v njej. Poleg tega se je čutila poklicano, da rokenrolu (po)vrne vsaj nekaj tistega, kar mu je bila dolžna iz lastne negotove preteklosti. Čas za takšno dejanje je bil še kako primeren. Tega se je zavedala tako Patti kot vsa njena zdolgočasena generacija, ki je zahajala v kluba Max's Kansas City in CBGB. V njem kmalu najde svoj prostor med štirimi stenami, piše poezijo, slika, izvaja performanse ali se udeležuje umetniških predstav svojih kolegov. Od zunaj morda skrito, a jasno je bilo, da v podzemlju New Yorka močno brbota po nečem novem. Na odru se je izmenjavala generacija, ki je navdih poiskala v sebi in za sebe. Ničesar umetnega ni bilo, le nabor pristnih in neukrotljivih emocij, v katerih so umetniki našli sebe in prek katerih so komunicirali s poslušalci. Teh je bilo iz noči v noč – več. Vseeno jim je bilo, koliko albumov bodo prodali, zanimala jih je prvinska izkušnja rokenrola in zadovoljstvo, da so/bi ga znova približali ljudem, da bi tudi njim pomagal ohraniti zdrav razum, kot se je to zgodilo Patti v njenih zgodnjih najstniških letih.
Pred prvim udarnim navalom punka je bil še kako globoko zakoreninjen staromoden oz. akademski pogled na umetnost. Ločnica je bila jasno postavljena in težko jo je bilo premagati. Vse, kar je veljalo za umetniško, je bilo strogo ločeno od rokenrola. Patti Smith se je tem delitvam uprla – poezijo je nedeljivo povezala s popularno glasbo. Deloma ji je to uspelo že s prvo malo ploščo Hey Joe/Piss Factory (1974), kjer je na B-strani skozi avtobiografsko pripoved razložila, kako je med delom v tovarni svoj razum ohranila s pomočjo poezije Arthurja Rimbauda. Že takrat je posta(ja)lo jasno, da Patti ne namerava zgolj povezati bitniško poezijo z rokenrolom, temveč jo (o)plemenititi s simbolistično poezijo, z nekaj evropskega duha, če smo malce bolj natančni. Vsi so čakali na njen naslednji, prvi celovečerni korak. In zagotovo so bili nemalo presenečeni, ko jih je v prvi zarezi albuma Horses pričakala osvobajajoča prerokba: »Jezus je umrl za grehe drugih, za moje ni!« Že samo s tem klicem je razširila vse do tedaj obravnavane idejno-tematske zaključenosti pesmi; in hkrati razbremenila poezijo, ki ni nujno površinska ali (galaktično) zapletena ter s tem težko razumljiva celo tistim, ki so jo med svojim »letom« visoko nekje nad nami zapisali. Album Horses je namreč prežet z besnimi recitali, prepolnimi boleče anarhične iskrenosti in zažigalne seksualnosti. V vsaki zarezi je čutiti lakoto, vendar ne po uspehu, temveč po iskreni umetnosti in njeni surovi lepoti, kar na podlagi dejstva, da gre za neposredni odziv, nastal v visoko urbani sredini, niti ni presenetljivo. Vse te »izpade« je spremljala enostavna in nagonska glasba, osvobojena vseh nepotrebnih klišejev ali zapletenih harmonij. Temu je veliko doprinesla tudi minimalistična produkcija Johna Cala in znamenita črno-bela fotografija Roberta Mapplethorpa. Tudi s tem je Patti Smith javno podčrtala svoj večslojni talent, saj je vsemu besnenju in mestoma kaotični poeziji navkljub dočarala celostni izdelek, ki vseprisotno osamljenost navdaja s pozitivnimi vibracijami. Nova iskrenost je bila nekaj, na kar se je takrat protikultura znova spet navajala. Tudi ali morda prav zato je album sprva sameval na policah trgovin, da bi kmalu prebil vse ovire in postal »blue print« vsemu, kar se je na tisti in tej strani Oceana dogajalo v popularni glasbi, in večni spomenik rokenrola.
Poleg antološke vrednosti ima Horses še en pomemben sociološki vidik – znotraj popularne glasbe je glasno in brez feministične retorike emancipiral ženske. Kar je nekaj let pred tem nakazovala Suzi Quatro, se je dejansko udejanjilo prav s Patti Smith. Ne samo, da so bila dekleta od pojave nje(ga) dalje vse bolj samostojne, celo nevarnejše so postajale od svojih moških kolegov. V Patti Smith so našle svoje zavetje in spoznale, da jih samozavest lahko osrečuje. Patti je z njo in s svojo fanatičnostjo uspela in ostala zvesta ter dosledna pri realizaciji svoje večplastne vizije. Že s prvencem je vsem dala jasno vedeti, da bo v trenutkih krize svojo svobodo vedno poiskala v umetnosti. Prav to jo že od nekdaj loči od preštevilnih posnemovalcev, ki se ji v ničemer ne morejo približati in jo danes citirajo tako, kot je ona nekoč citirala Jima Morrisona, Williama Burroughsa, Allena Ginsberga … Vsaka njena vrnitev je bila namreč posledica pravega navdiha in ne poteza, s katero bi še enkrat prodala svojo boljšo preteklost. Vmes se je resda spokorila in po pričakovanju izgubila nekaj svoje ostrine, a je to storila doma, ne v cerkvi. Tudi zadnje čajanke ji niso ravno najbolje dele, a je pod kopreno v njenih očeh še vedno zaznati nekdanjo iskrivost, s katero je izza ograde spustila konje na svobodo. Ti še danes neukrotljivo divjajo naokoli in imajo neprešteto število potomcev. Horses, horses, horses …
Pogledi, let. 6, št. 13-14, 8. julij 2015