Andrej Inkret, avtor prve biografije o Kocbeku
Verjel je, ker je hotel, ker ni mogel verjeti – verovati! – drugače
Kocbek je začel pisati dnevnik 1. novembra 1931, in sicer v Lyonu. Pisal ga je do silvestrovega 1978, se pravi skoraj pol stoletja. Za zdaj poznamo v celoti njegove medvojne dnevniške zapise, objavljene v Tovarišiji (1949) in Listini (1967), ki obsegajo čas med majem 1942 in decembrom 1943. To so, skupaj s Krogi navznoter (1977), tudi edini, ki jih je za tisk pripravil Kocbek sam in ki so izšli za časa njegovega življenja. V celoti so potem objavljeni še dnevniki med letoma 1945 in 1952 ter krajši izbor iz let 1954–1977, vse v uredništvu Mihaela Glavana, ter izbor 1951–1952, ki ga je pripravil Dimitrij Rupel. Kaj se trenutno dogaja s še neobjavljenim dnevniškim gradivom – navsezadnje gre za edinstven dokument naše polpretekle zgodovine?
Nič se ne dogaja. Pretežna večina tega obsežnega, podrobnega in res – kot pravite – »edinstvenega dokumenta naše polpretekle zgodovine« ostaja varno zakopana v rokopisnih trezorjih Nuka. Pred leti sem se trudil za natis, lobiral pri založnikih in pri kulturnem ministru, ki je bil zgodovinar, zaman. Slišal sem, da je problem denar, objavljeni dnevniki so se slabo prodajali. Ravno tako je bil prisiljen dvigniti roke od Kocbekovih zvezkov požrtvovalni prepisovalec Glavan, ki pa se je tolažil s tem, da zanimive kulturnozgodovinske stvari prej ali slej vedno pridejo na dan. Na lastno pest sva sicer pripravila prvi zvezek, a nisva imela sreče. Saj se ne pritožujem, tako je pač to pri nas. Eno od žalostnih spričeval naše skupinske indolence oziroma »vseenosti«, če uporabim neologizem, ki ga ima v naslovu eden od romanov Saše Vuge. Upravitelji slovenske države – tako levi kot desni – znajo biti legendarno varčni, najbolj takrat, kadar so v igri piškavi denarji … Kocbek je pač tudi politično neuporaben za desne enako kot leve. Za prve sumljiv, ker se je družil s komunisti (»komunajzarji«), za druge pa klerikalec, ki ob nedeljah in praznikih neženirano hodi k maši …
Koliko arhivskega gradiva o Kocbeku ocenjujete, da je še bodisi nedostopnega ali neprebranega? Dosje Kocbek naj bi obstajal celo v arhivu KGB …
Mislim, da ni v arhivih na Slovenskem nič, česar še ne bi poznali. Razen mogoče kakih policijskih nebuloz, pripomb o njegovem družinskem življenju ipd. Zagotovo torej nič pomembnega. Res pa je nekaj neznanih papirjev v Moskvi. Nekje v svojih predalih imam njihovo signaturo, pred časom mi jo je poslal Veno Taufer, njemu pa – če se prav spominjam – Kocbekov angleški prevajalec Michael Scammell. Nisem imel, privatnik, ne možnosti ne volje, še manj pa nujno potrebnih zvez in denarja, da bi se odpeljal v Rusijo. Tudi me je v prvi vrsti zanimal Kocbekov človek in njegova resničnost, šele potem tisto, kar so si o njem mislili KGB, Udba in podobne (ne)varne hiše.
Dnevniško pisanje je za biografa gotovo dobrodošlo dokumentarno gradivo. Po drugi strani pa ga seveda ne more jemati kot docela verodostojnega. Je zato lahko tudi obremenjujoče?
Sploh ni obremenjujoče, le da je gradiva včasih preveč. Sploh pa pri Kocbeku, ki ni zavrgel skoraj niti listka; v tem je bil menda podoben svojemu partizanskemu tovarišu, slikarju Božidarju Jakcu. Vsega kajpa ne gre vzeti za zlato. Še tako zadržanemu človeku se rade zapišejo razne govorice, izmišljotine, za katere pozornejše branje naglo pokaže, da so prazne. Podobno je treba biti pozoren tudi ob raznih »poročilih« policijskih špicljev, ta so pogosto izmišljena, honorarci so jih pisali za denar.
Glede na zadnje dogodke v zvezi s preprečitvijo dostopa Igorju Omerzi do arhivov nekdanje Službe državne varnosti me zanima, ali ste imeli pri svojem raziskovanju tudi sami podobne izkušnje oziroma težave?
Sploh ne. Najbrž sem si tudi manj prizadeval kot Igor. Policijske podrobnosti me niti niso zanimale. Zadoščalo mi je 800 strani »interne ekspertize« o Kocbeku (iz leta 1966). Kopijo sem dobil s posredovanjem Kocbekovega pokojnega sina Jurija, poznal je direktorja Ferša. Moral sem podpisati, da jo bom »po uporabi« vrnil. Tega nisem storil, kopijo sem izročil rokopisnemu oddelku Nuka.
To, da ste bili v osebnih stikih s Kocbekom, je pomenilo, da so bili Kocbekovi nadzorovalci pozorni tudi na vas. V knjigi Igorja Omerze Edvard Kocbek – Osebni dosje št. 584 je tako povzet dokument, ki razkriva, da je nekdanjo Službo državne varnosti, ki je Kocbeka nadzorovala vse do njegove smrti, zanimal tudi vaš odhod na Dunaj leta 1966 k uredniku revije Most, h kateremu naj bi vas poslal – to so zabeležile prisluškovalne naprave – prav Kocbek. »INKRETA smo v Celju zelo vrteli, da bi nam bil to povedal a ni,« piše v tem dokumentu.
Seveda nisem povedal nič, ker tudi nič ni bilo. (Nasmešek.) Tista beležka – pokazal mi jo je Igor Omerza – je lep dokaz, kako malomarno je policija prisluškovala, oziroma slišala samo tisto, kar je hotela slišati. Kocbek me ni nikamor »poslal«. Kmalu po tistem, ko so se je meja napol odprla in se je dalo brez težav dobiti vizo (pravzaprav dve, jugoslovansko izstopno in na konzulatu za Bežigradom avstrijsko vstopno), me je s sošolcem Dušanom Jovanovićem (in še kom) zamikalo par dni Dunaja. Hotela sva si ogledati tamkajšnji teater, za povrh je imel najin profesor Vladimir Kralj ravno tiste dni na Dunaju predavanje o sodobni dramatiki. Slučajno sem to mimogrede omenil Kocbeku, pa mi je rekel, naj poiščem zanimive Slovence, ki študirajo na Dunaju, veseli da naju bodo. Najbrž mi je dal tudi kak telefon. V Mariboru so me sneli z vlaka, ker so odkrili, da nosim s seboj šilinge. Devize, ni jih bilo veliko, sem neprevidno potegnil iz žepa. Vlak je medtem odpeljal, počakati je bilo treba na jutrišnjega. Ostal sem brez uporabnega denarja, zanašal sem se na Dušana, ki je imel s seboj nekakšen ček.
Na Dunaju smo gledali nekaj predstav, še danes se spominjam nekega neskončno dolgočasnega Ibsena v Burgu pa Horvátovih Pripovedk iz dunajskega gozda v Josephstadt. Profesor nas je peljal na večerjo, našel sem tudi slovenske študente, spominjam se Vladimirja Vremca s tržaških Opčin, spoznal sem emigranta Leva Detelo in še koga, ki mi je ušel iz spomina. Peljali smo se v Grinzing, se tam nalivali z mladim vinom (bilo je kmalu po Martinovem). Pri novih prijateljih sem dobil šop emigrantskih listov, strašno so me zanimali, a sem jih potem še pred mejo odvrgel z nočnega vlaka, pač previdnejši kot s šilingi gor grede.
Kmalu po vrnitvi je prišla dopisnica, da se moram nujno oglasiti na Službi državne varnosti v Celju (kjer sem imel stalno bivališče). Sprejel me je nizek možic pomečkanega videza, ime sem mu pozabil, in vprašal, ali sem bil na Dunaju in kako je bilo, ne spominjam se, da bi sploh omenil Kocbeka. Povedal sem, da sem bil in da je bilo v redu, obenem pa precej v strahu potožil, da so mi na meji cariniki zaplenili šilinge. Rekel je, da ve in da ni tak problem, le da jih lahko vrne le v dinarjih. Držal je besedo. Vprašal me je potem (večkrat) še o tem, kaj smo govorili v Grinzingu. Odvrnil sem vsakokrat, da nič posebnega. Rekel je, da ve, da sem talentiran in da imam štipendijo, in da bi bila škoda, če bi si po neumnem zapravil »kariero«, tako je rekel. Na Dunaju da sem imel opravka s sumljivimi ljudmi, ki nič dobrega ne mislijo o Jugoslaviji. In da naj se v prihodnje še oglasim, predvsem pa, kadar bom šel spet na Dunaj k tistim ljudem. Rekel sem, da ni problema, naglo odšel stran in se nikdar vrnil, on pa me tudi ni iskal … Skratka, takšno smo imeli tiste čase, takole so me »vrteli« …
Kocbeka ni med nami že tri desetletja. V tem smislu ni naš sodobnik, pa čeprav je bil sodobnik marsikoga, ki je danes še živ. Ali je to v prid distanci, ki jo zahteva pisanje biografije, ali pa je njegova usoda še toliko zavezujoča, da mora biograf »ostati« pri faktografiji in se izogibati vrednotenju, pa naj gre za vrednotenje portretirančevih idej, odločitev in dejanj – ali pa dejanj, ki so mu jih storili drugi? Vaša knjiga vztraja pri pripovedovanju, opisovanju, poročanju.
Natančno za tem sem si prizadeval: brzdati morebitno »pisateljsko« fantazijo, izogniti se poveličevanju, moraliziranju itd. Ne skrivam pa svoje empatije, kakor tudi distance ne. Seveda pa to ni »cinična distanca«, o kakršni je svoje čase rad pisal Drago Jančar. Kolikor sem mogel, sem se držal dejstev, sploh pa nisem opuščal »vrednotenja«, le da sem se ravnal po nasvetu pokojnega Dominika Smoleta, ki je ob različnih prilikah rad ponavljal: »Cum grano salis je treba, cum grano salis« … Skratka, v knjigi imam samo tisto, kar se da preveriti z dokumenti.
Omerzova knjiga je bila lani kar nekaj časa na vrhu lestvice najbolj prodajanih knjig. Zlobneži bi rekli, da tudi zato, ker je marsikdo s strahom pogledal, če je omenjeno njegovo ime. Ste imeli pri pisanju biografije dileme glede tega, kaj povedati in kaj – morda – zamolčati? Koga omeniti z imenom in priimkom in koga ne?
Sploh ne. Čemu tudi? Povedal sem vse, kar se mi je zdelo važno, in povedal nisem nič, kar bi ne bilo tam zapisano. Mogoče bi moral biti natančnejši: razen Javorška - Brejca nisem na primer uspel identificirati nikogar od številnih špicljev, zakritih s psevdonimi. Pa saj mi tudi ni šlo za razkrinkavanje denunciantov. Do neke mere sem se držal nazaj samo pri povzemanju Kocbekove zasebnosti, njegovih ljubezni, razvad, družinskih problemov, njegovih telesnih težav ipd., o čemer se dá »vse« prebrati v njegovih dnevnikih. Prepričan sem, da sem ravnal cum grano salis in da nisem bil indiskreten. Hotel sem pač kolikor mogoče nazorno in plastično zajeti njegovo življenje. Pokojni Janez Gradišnik, dolgoletni Kocbekov intimus, mi je posredoval podrobno anamnezo njegove smrtne bolezni, na njegovo željo jo je pred leti povzel dr. Lev Milčinski. Nisem mogel mimo nje.
(Celoten intervju bo objavljen v Pogledih, ki izidejo v sredo, 9. februarja 2011.)