Inga Sætre: Umetnost padanja (VigeVageKnjige, 2015)
Dnevnik neke najstnice
Norveška sicer nikoli ni bila bogve kako razvita ali celo razvpita stripovska država, sploh če jo primerjamo z evropskimi (vele)silami Francijo, Italijo ali, denimo, bivšo Jugoslavijo, pa tudi v primerjavi s skandinavsko sosedo Švedsko, s katero je skozi stoletja s precejšnjim nacionalnim zanosom tekmovala za prevlado na skrajnem severu, je vedno potegnila precej krajši stripovski konec. Še celo Finci, ki so jih malce zviška gledali tako Norvežani kot Švedi, so po zaslugi legendarnih Muminov Tove Jansson (pri nas so lani ob stoti obletnici avtoričinega rojstva pri založbi Sanje izšle štiri knjige njihovih dogodivščin) po drugi svetovni vojni postavili v senco tako ene kot druge.
Sicer pa so se stripi v norveškem časopisju pojavili precej zgodaj, že leta 1911 sta ameriška Dirksova paglavca Knold og Tot (Bim in Bum, ki smo ju pri nas lahko prvič brali šele leta 1973 s prihodom Politikinega Zabavnika v slovenske stripovske loge) s svojimi bolj ali manj trapastimi vragolijami zabavala bralce dotičnih časopisov, seveda predvsem mularijo, kar je zapečatilo usodo stripa na Norveškem kot lahkotnega in pogrošnega čtiva, namenjenega izključno zabavi odraščajočih smrkavcev. Tudi prvi norveški strip iz leta 1912, Kari, Per og Soren pa bytur risarja Gunnarja Tandberga in scenaristke Nanne With, znane borke za emancipacijo in ženske pravice ter sploh prve urednice kakega časopisa v državi, je ravno tako kot Dirksova mulca nastal po vzoru nemške slikanice Max und Moritz (1865) Wilhelma Buscha, ki je imela v Evropi veliko večji vpliv kot denimo uradno prvi strip Yellow Kid (1895) Richarda Outcaulta.
Med najpopularnejšimi stripi so bili seveda Disneyjevi antropomorfni živalski junaki, ki so od leta 1932 izhajali v kakih osemdesetih različnih publikacijah, od domačih junakov pa sta se bralcem najbolj priljubila navihana brata Steinar in Kare (kot norveški odgovor na Bima in Buma) v seriji Vangsgutane (1940) Leifa Halseja in Jensa Nilssna. V petdesetih in šestdesetih letih se je pojavilo veliko predvsem angleških in ameriških avanturističnih stripov različnih žanrov, od Fleetwayevih vojnih zgodb (ki smo jih pri nas lahko brali v rumenih zvezkih Zvitorepčevih romanov) do klasičnih pustolovskih stripov, kjer pa je bil brez prave konkurence prvi ameriški kostumirani junak, Fantom Leeja Falka, saj je izhajal v več kot dvajsetih različnih revijah, da dnevnega časopisja ne omenjam.
Norveška (in nasploh skandinavska) posebnost so tudi t. i. božični albumi, s katerimi že od leta 1880 starši obdarujejo svoje otroke. V začetku so bile to bogato ilustrirane knjižice priznanih umetnikov z bolj ali manj nabožno vsebino, ki so jih v tridesetih in štiridesetih letih prejšnjega stoletja v celoti zamenjali – stripi (čeprav so se prvi božični albumi z avanturami Knolda in Tota skupaj z drugimi otroškimi knjigami pojavili že leta 1914). Tako je še danes najbolj pogosto božično darilo za otroke strip Vangsgutane, ki ga posebej za to priložnost natisnejo v velikih nakladah.
Šele v času hipijevskega liberalizma in študentskih demonstracij pa so se na Norveškem začeli pojavljati tudi stripi za odrasle z družbeno angažirano tematiko, tu je treba vsekakor omeniti sijajno politično satiro Prokon (1971) Petra Haarsa, v kateri nam avtor v popartovskem slogu prikaže vso bedo sodobne potrošniške družbe in kapitalizma nasploh. Podobno angažiran je bil tudi Hariton Pushwagner (s pravim imenom Terje Brofos), ki je 154 strani antikapitalističnega grafičnega romana Soft City narisal že v prvi polovici sedemdesetih, objavil pa šele v času krize kapitalizma leta 2008, zato ni čudno, da je v hipu postal uspešnica in velja za najbolje prodajani norveški strip za odrasle. V devetdesetih letih se je okoli revije Fidus zbrala nova generacija striparjev, ki jih ne zanimata več politika in družbena kritika, ampak predvsem osebne teme in eksperimentiranje tako s stripovsko formo kot vsebino. Tu sta verjetno najbolj poznana Jason (John Arne Saeteroy) s svojimi večno žalostnimi liki in melanholičnimi stripi ter Lars Fiske, čigar hermetično geometrijski album Matjemanija smo lahko pred kratkim brali tudi v slovenščini.
Striparka, animatorka in ilustratorka Inga Saetre, rojena leta 1978 v Brottumu, sodi med mlajše norveške ustvarjalce, ki so se začeli na sceno prebijati v novem tisočletju, z izrazito avtorskim pristopom pa uveljavljati ravno v zadnjih letih. Saetreova se v svojem napol biografskem prvencu Umetnost padanja naslanja tako na bogato tradicijo otroškega stripa Nanne With in Jensa Nilssna v obliki zgodbe o prijateljstvu, kot tudi na angažirano tematiko Petra Haarsa in Haritona Pushwagnerja z mračno atmosfero in (na videz) brezizhodnostjo položaja. Zgodbo nam v podobi dnevniških zapisov osmih mesecev, od avgusta do marca, pripoveduje najstnica Rakel, učenka četrtega letnika gimnazije, ki se je pravkar odselila od doma in si poiskala sobo v skupnem stanovanju s še dvema cimrama. Sicer se s staršema čisto dobro razume, kot se lahko razume najstnik, ki mu tastari »itak kr neki težijo«, ampak na Norveškem otroci pač ne ostajajo doma do tridesetega leta in čez, in kot pravi njena cimra ob jutranji kavi, »super je živeti na svojem!«. Večino prostega časa, vključno z igranjem v bendu in špricanjem šole, preživi z najboljšo prijateljico Ingrid, s katero se lahko pogovarja o vseh pomembnih življenjskih stvareh, od pomanjkanja denarja do premajhnih prsi. Ko se Ingrid zaljubi v učitelja aikida, se, jasno obe, vpišeta na tečaj, kjer se najprej naučita zapletene tehnike umetnosti padanja, s katero se lahko čim manj boleče takoj postaviš nazaj na noge. Kaj kmalu pa Rakel spozna, da se v življenju ni vedno tako enostavno pobrati; ko namreč ugotovi, da je zanosila, in to, jasno, čisto po trapariji, saj se po vsem popitem pivu na poletnem žuru sploh ne spomni, da sta šla s Pettrom, ki ji ni bil niti ne vem kako všeč, do konca, najprej sploh ne ve, kaj bi naredila. V začetku je čisto sesuta in na tleh. »Zakaj se je to zgodilo ravno meni, zakaj ne komu, ki ima rad otroke in nima kaj početi?« se sprašuje v dnevniku in si očita, kakšna trapa je bila (to se namreč, kot si je vedno mislila, lahko zgodi samo neumnim puncam), kar pa ji seveda ni v kakšno veliko pomoč pri iskanju rešitve in dvigu samozaupanja, dokler se ne spomni lekcije s tečaja aikida in umetnosti padanja.
Inga Saetre se je z morečo najstniško problematiko spoprijela s povsem sproščenim in iskrenim pristopom. Strip se bere izjemno tekoče, k čemur poleg same dramaturgije nemalo pripomorejo tudi rahlo slengovski, sicer pa povsem vsakdanji dialogi, ki ravno zato delujejo povsem neprisiljeno in toliko bolj avtentično, za kar sta seveda zaslužni tudi prevajalki Katja Šaponjić in Ana Geršak. Otroška skicozna risba, s katero nam avtorica na povsem nepretenciozen način doživeto predstavi usodo glavne junakinje, je navkljub prenekaterim risarskim anomalijam v figuraliki (ki pa, v celoti gledano, sploh niso moteče), kakor nalašč za dotične dnevniške zapise. Posebno pa so fascinantne celostranske barvne ilustracije pastelnih barv, dokaj enakomerno razporejene skozi celo knjigo, ki nam nazorno prikažejo Rakelina čustva pri nekaterih ključnih dogodkih. Škoda je samo, ker ni cel strip v barvah, ki izvrstno dopolnjujejo in nadgrajujejo črno-belo linijsko risbo, s čimer bi postala že tako dobra zgodba še boljša in zanimivejša za bralce. Vsekakor ni naključje, da je album ob izidu leta 2011 prejel prestižno norveško nagrado za otroško in mladinsko literaturo, in srčno upam, da bo ta prikupni in simpatični strip o prevzemanju odgovornosti za lastno življenje tudi pri nas deležen nemajhne pozornosti vsaj pri najstnikih, ki od Ingoličeve Gimnazijke naprej (ki pa so jo večinoma brali odrasli) že tako niso imeli na voljo kaj dosti literature na to temo. In seveda, da bi bil v pomoč najstnicam pa tudi vsem drugim, ki še ne obvladajo umetnosti padanja, da bi se naučili pasti tako, da se lahko v hipu spet postavijo na noge.
Pogledi, let. 6, št. 10, 27. maj 2015