Dedje punk funka
A ne bodimo hi(p)sterično preskromni in bodimo natančni – novejše zgodovine, sedanjosti in prihodnosti popularne glasbe si ne moremo zamisliti brez skupine Gang Of Four. Ko Michael Stipe, pevec skupine R.E.M., v knjigi spominov na glasbeno odraščanje in ob sklicevanju na svoj najljubši prvi album Gang Of Four, Entertainment! iz leta 1979, pravi, da obstaja kar nekaj fraz, zank, manir in potez skupine Gang Of Four, ki si jih je (pod)zavestno prisvojil, ni razloga, da mu ne bi verjel.
Prav tako bo Bono Vox, pevec skupne U2, v globalnem in kolektivnem spominu glasbenih odjemalcev, privržencev in poznavalcev zapisan kot oseba, ki je nekoč izjavila, da se vsa popularna glasba z njegovo oziroma njihovo vred lahko le skrije v zadnjo in najmanjšo luknjico na bradi pevca skupine Gang Of Four, Andyja Gilla.
Takšno spoštljivo, na trenutke že prav strah vzbujajoče, a vselej iskreno malikovanje glasbe je (vsaj tako pravijo glasbeni puristi) sila redko zaslediti v današnjem globalnem, na dotik zaslona občutljivem in (na videz) dosegljivem kulturnem in umetniškem okolju. V času, ko s časovno različno pogojenimi nostalgičnimi občutki zremo v bližnjo prihodnost, ki ji tudi tisti zadnji optimisti napovedujejo klavrn konec, osvobajajoče deluje dejstvo, da nekatere velike zgodbe iz preteklosti na plan prihajajo šele danes oziroma se vedno znova potrjujejo.
Takšna je tudi (z)godba angleške vokalno inštrumentalne skupine Gang Of Four, ki si je leta 1977 v menzi leedske univerze nadela ime po v tistih (tudi britansko, ne zgolj blokovsko) svinčenih časih razvpiti in medijsko pogojeni kitajski postmaoistični radikalni politični frakciji.
A razlog za ta (po)imenski rdeči obliž na njihovi »pogumni, neobdelani, trdi in ostri kitarski glasbi«, ni bilo študentsko politiziranje lastnih življenj ali punkovsko sklicevanje na anarhizem levih stebrov družbe v Veliki Britaniji. Gang Of Four so se razvili in obstali kot pionirska televizijska generacija, ki je znala in si upala s prstom kazati na dvoličnost in servilnost kapitalistično-potrošniških vzvodov zahodne civilizacije, se norčevati iz malomeščanske zatohlosti; tudi zato, ker nikoli niso bili del punkovskega gibanja. Pa čeprav nam letnica, okolje in duh časa, iz katerega so zrasli, nakazujejo in govorijo ravno nasprotno.
Gang Of Four so dobesedno sovražili punk, Sex Pistolse, policijske racije, popivanje brez razloga, anarhijo, Malcolma McLarna, oddajo The Today in njenega avtorja ter voditelja Williama Billa Grundyja. Raje kot vse nešteto so se Andy Gill & co. zatekali in zatikali v prostorih kulturno-umetniških domov (KUD) s prevladujočo glasbo temnopoltih prebivalcev takrat obubožanega in skrajno depresivnega mesta, kot je to bil Leeds. Toda za mislečo, ozaveščeno in ustvarjalno mladino, ki se ni želela sprijazniti s 5-minutnim koščkom medijske slave (zaradi katere se je bilo treba podrediti trendi in fensi maniram ter nekaterim dobesedno pljuniti v obraz) in ki je bila že dodobra sita kapitalističnega delavskega črednega nagona z nogometnih tribun in iz zakajenih pubov, so ravno t. i. Kudi predstavljali prave male oaze resničnega normalnega in spoštljivega življenja.
V njih se je namreč plesalo.
A ples je bil v Angliji v obdobju začetka thatcherizma (konservativne ideologije, zgrajene na idejah in politiki britanske premierke Margaret Thatcher med letoma 1979 in 1990) povsem spolitizirano dejanje oziroma dejavnost. Subverzivna plat tovrstnega zabijanja prostega časa je bila še posebej poudarjena, ker so beli fantje plesali na črnsko glasbo. To je bilo tisto usodno srečanje punka s funkom, pa tudi funka s punkom.
Slednjega za boljše razumevanje in nadaljnjo navigacijo skozi besedilo nikakor ne smemo enačiti ali postavljati v kakršenkoli kontekst »dobrih profesorjev« in »pankerskih počitnic na Jamajki«. Dokaz za to sta skupini Red Hot Chili Peppers in Rage Against The Machine, ki sta nastali pod neposrednim vplivom skupine Gang Of Four. Ali kot pravi Flea iz Red Hot Chilli Peppers: »Gang Of Four je zagotovo prva rock in nasploh glasbena skupina, na katero sem se lahko skliceval in imel občutek, da sem del nečesa, kar je dobro, pozitivno in pošteno.« Kredibilnost jim podeli tudi Tom Morello iz Rage Against The Machine: »Ko sem prvič slišal Gillovo kitaro, sem najprej pomislil, da je to popolno atonalno sranje. Toda še preden se je skladba iztekla, sem vedel, da bom kot kitarist odvisen od teh prekinjenih ritmov. Kajti čutil sem, da bodo nekoč ti drveči, uničujoči, jecljajoči plesni ritmi, danes jim vsi rečejo punk funk, prihodnost glasbe«.
Temu ne gre oporekati. Bistvo glasbenega izraza skupine Gang Of Four je bila t. i. politika plesa, ki so jo leedski fantje povzdignili na piedestal kulturne, družbene in politične pomembnosti. Pomembnosti, ki v obdobju albumov Entertainment! in Solid Gold ni zgrešila niti domačih prostorov. Naših in širših, takrat še v bratskem republiškem objemu ljudi, živine in tehnike.
Nastop skupine Gang Of Four leta 1981 v zagrebškem Domu sportova skupaj s skupinami Haustor in Šarlo Akrobata ni samo ostal v večnem spominu ali zapisan na analognem zvočnem odtisu takratnih obiskovalcev. Socialistično in še vse kako drugače obarvani sociologi, filozofi, umetniki in kulturniki so se zaklinjali, da je bil to najpomembnejši tuji glasbeni nastop v takratni SFRJ od leta 1945.
Vpliv, ki jo je imel tisti večer na prihodnji glasbeni razvoj popularne glasbe v Jugoslaviji, je bil sorazmeren vplivu, ki ga je imela skupina v Zahodni Evropi. Česa podobnega ni doživela nobena socialistična država v prejšnjem evropskem političnem formatu, ko je bil v Berlinu zid še trden in obisk nemške prestolnice ni veljal za nekaj pohujšljivega in spornega – kar se danes uporablja malodane kot žaljivka za glasbene privržence, glasbenike, avtorje in ostale, ki jih nekateri salonski kritiki in analitiki dogajanja pri nas radi označujejo z besedo hipster. Da se slednja (pop)kulturna etiketa naslanja, včasih žal tudi naslaja na(d) glasbeno zapuščino osemdesetih, vedo malodane vsi. To dejstvo danes ni novinarsko odkrivanje tople vode. Žal pa (pre)lahko rabo te besede v kontekstu glasbe širijo tisti, ki kot sodobniki osemdesetih niso simpatizirali s tovrstnimi zvoki. Enostavno – takšni, drugačni glasbi se niso pustili presenetiti.
Ravno v času pisanja tega besedila je izšla nova plošča skupine Gang Of Four, What Happens Next. Ne vem. Ravno to je čar življenja. Pustil se ji(m) bom presenetiti.
Pogledi, let. 6, št. 5, 11. marec 2015