30 let oblikovanja na ALUO
Oblikovanje je povsod okoli nas
Oblikovanje kot študij na visokošolski stopnji je bilo v Sloveniji prvič vzpostavljeno na pobudo profesorja Edvarda Ravnikarja z ustanovitvijo B-smeri na Fakulteti za arhitekturo v študijskem letu 1960/61. Čeprav je bil poskus vzpostavitve študija kratkega diha, so akterji, ki so izšli iz te smeri – Grega Košak, Peter Skalar, Nana Lesnika in Saša J. Mächtig – pozneje postali glavni promotorji priprav, raziskav, pisanja programov in drugih aktivnosti za ponovno vzpostavitev univerzitetnega študija oblikovanja. Poleg naštetih je močno vlogo pri gradnji stroke oblikovanja tvorila tudi izredno nadarjena in močna skupina v tujini šolanih oblikovalcev. Ti so v slovenski prostor vnašali prepotreben vrvež in odprtost razmišljanja o stroki in vlogi oblikovanja.
S porastom števila aktivnih oblikovalcev so se pritiski s strani stroke stopnjevali, vse dokler v sredini sedemdesetih let prejšnjega stoletja ni bil končno vzpostavljen 51-članski programski svet. Nato je leta 1982 v Naših razgledih izšel intervju s Sašem J. Mächtigom, v katerem je jasno izpostavil, da so definicije obdelane in da ni več potrebe po nenehnem izpraševanju o tem, za kaj pri oblikovanju sploh gre. Nasprotno, kot nujnost je izpostavil, da je treba končno začeti delati v smeri realizacije, v smeri uporabe oblikovanja na najširšem področju. In po njegovem mnenju je bila za dosego omenjenega ključna prav ustanovitev šole. Kajti samo tako bi omogočili konstanten priliv aktivnih, šolanih profesionalcev. Brez visokošolskega študija, kot je še povedal Mächtig v intervjuju, bi Slovenija takrat ostala na repu »najmanj razvitih dežel v razvoju. Visoke šole za industrijsko oblikovanje so v tistem času že imele dežele, kot so Pakistan, Indija, Kenija, Mehika, Kolumbija in druge, že vrsto let.«
Aktivnosti so vrhunec dosegle leta 1984, ko je bil s podporo Mitje Rotovnika in Andreja Jemca vzpostavljen Oddelek za oblikovanje na (takratni) Akademiji za likovno umetnost (ALU). Sledeč potrebam po usmeritvi v specializacije sta na oddelku že leta 1991 nastali dve študijski smeri: industrijsko oblikovanje in oblikovanje vizualnih komunikacij (z bolonjsko reformo leta 2008 sta bili smeri preoblikovani v samostojna oddelka). Kljub delitvi pa je temelj poučevanja ostal nespremenjen, kot je zapisal dr. Stane Bernik v članku Prvo desetletje Oddelka za oblikovanje v katalogu ob petdesetletnici ALU leta 1995 – ne glede na spremembe študija, se poučevanje oblikovanja namreč nič ne oddaljuje »od temeljnega izobraževalnega cilja, zapisanega na samem začetku – to je integralen in avtonomen visokošolski oziroma univerzitetni študij, zasnovan na sodobnem in družbeno odgovornem pojmovanju oblikovanja«.
Kje smo in kam gremo
Skupna usmeritev, ki jo je izpostavil Bernik, se je z bolonjsko reformo, ko sta se oddelka še dodatno razdelila na posamezne študijske programe in smeri (industrijsko oblikovanje, unikatno oblikovanje, fotografija, ilustracija, grafično oblikovanje, interaktivno oblikovanje), s poudarjenim fokusom na potrebe posameznih specializacij nekoliko izgubila. Prav zato bo naslednji korak v razvoju morda ponovna reevalvacija sinergičnih učinkov. Na nevarnost razdrobljenosti je sicer opozoril že Gregor Košak v času vzpostavljanja šole. V intervjuju z Meto Dobnikar (Media Marketing, 1984) je zatrdil, da je slovenski gospodarski prostor premajhen, da bi v dodiplomskem študiju izobraževali specializirane oblikovalce.
Ponovno iskanje skupnega imenovalca študijskih smeri brez dvoma ponuja na začetku članka izpostavljeni moto obletnice: Oblikovanje je povsod okoli nas. In to velja ne glede na različnost pogledov in razumevanja stroke. Slednje pa ne pomeni premika nazaj. Nasprotno. S pogledom v prihodnost in zavedanjem, da sta poleg močne prakse za uveljavljanje stroke nujna tudi teorija in kritika, se vsakič znova sprašujemo, v katero smer razvijati študij oblikovanja (kot tudi načine poučevanja). Na področju izobraževanja oblikovalcev je namreč prišlo do tektonskega premika: Jorge Frascara, pedagog in teoretik, ga je že zdavnaj opisal kot premik od oblikovanja pripomočkov za učenje k oblikovanju situacij in okolja za učenje. Gre za to, da uspeha izobraževalne izkušnje ne moremo prepustiti samo izobraževalnim pripomočkom. Frascara predlaga, da moramo – kot na drugih področjih – ustvarjati pogoje, kjer se dejanja tistega, ki izobražuje, študenta ter okolja, v katerem se ta interakcija dogaja, preko oblikovane izkušnje povežejo v maksimalni motivacijski moment, v katerem se dogaja prenos znanja.
Eksperimentalno in uporabno
To idealno okolje seveda mora pokrivati široko paleto vsebinsko različnih in pogosto izključujočih se strategij in elementov. Po eni strani z utopičnimi projekti odpira horizonte ter študente in študentke poriva čez rob klasičnega razmišljanja. S spodbujanjem eksperimenta gradi na prevpraševanju obstoječega in vzpostavljanju kategorično drugačnega definiranja problemov. V izobraževalnem procesu poudarjajo skupinsko delo ter razumevanje, da je zaradi kompleksnosti problemov interdisciplinarno delo z različnimi deležniki nujna osnova za dober rezultat. Pri tem so na šoli pomagali tudi predavatelji iz tujine (v tridesetih letih jih je bilo več kot 50). S svojimi delavnicami, predavanji in ekskurzijami so (in še) v študij vnašali pereča vprašanja in vedno znova analizirali tako vlogo oblikovalca v družbi kot kontekst ustaljenih študijskih programov.
Kontrast eksperimentalnim pa tvorijo realni projekti s številnimi zasebnimi in javnimi partnerji. Projekti, ki se ukvarjajo z prepoznavanjem in razumevanjem realnih problemov in izboljševanjem življenje tukaj in zdaj. Povedano drugače: obstajajo tudi tisti deli projekta, ko je komponenta »vse je mogoče« postavljena na realna tla, v časovnico, v finančne okvire in realizacijo. Ta izredno pomembna izkušnja študentom in študentkam omogoča konfrontacijo z drugimi udeleženci v procesu nastajanja novega izdelka ali storitve. V tem primeru sta uporabnik in naročnik v projektu prisotna in aktivna. Tak proces razvoja skozi izobraževanje omogoča (samo)spraševanje o etičnosti poklica in o končnem vplivu, ki ga ima oblikovanje na okolje (okolje pa na vse nas).
Realizacijo in uporabo zgovorno dokazujejo množično proizvedena dela naših alumnov. Številni uspehi ustanove (denimo že druga zaporedna vključitev Oddelka za industrijsko in unikatno oblikovanje med 50 najboljših oblikovalskih šol v Evropi po izboru italijanske revije Domus) in alumnov doma in v tujini potrjujejo kakovostno pripravo in izvajanje študijskih programov navkljub nezavidljivemu in celo drugorazrednemu položaju oblikovalske stroke v okviru Univerze v Ljubljani.
Praznujmo!
V počastitev 30-letnice je izšel dvojezični zbornik (v prvem delu se avtorji ozirajo na prehojeno pot, v drugem pa pogledajo naprej), nastala pa je tudi mobilna razstava z naslovom Oblikovanje je povsod okoli nas. Do 23. 10. si je na Kongresnem trgu v Ljubljani mogoče ogledati izbor izdelkov in storitev petdesetih oblikovalcev in oblikovalk. Z izbranimi deli poskušamo pokazati širino, vplivnost in učinke alumnov obeh oblikovalskih oddelkov, ki danes v Sloveniji večinoma zasedajo najpomembnejše položaje v oblikovalski stroki, pa tudi na področjih zunaj klasičnega oblikovanja.
Z zbornikom, razstavo in drugimi spremljevalnimi aktivnostmi želimo spodbuditi zavedanje o vseprisotnosti oblikovanja v širši javnosti, v stroki pa vzpostaviti diskusijo o razvojnih izzivih pedagoških pristopov v oblikovanju. V ta namen bo spomladi organiziran tudi mednarodni simpozij z naslovom Izobraževanje na področju oblikovanja: Kaj vidiš? Kaj misliš o tem? Kaj s tem narediš? Dodaten izziv je promocija študija oblikovanja med najboljšimi kandidati za bodoče študente. Slednje je pomembno zaradi nadaljevanja odličnosti študija. Šolo namreč gradijo – sledeč prvemu direktorju prve oblikovalske šole Bauhaus na svetu, Walterju Gropiusu – trije dejavniki: vrhunski profesorji, odličen študijski program in uspehi študentov in študentk med študijem in po njem. Za vsem pa stoji tudi širši cilj, cilj skupnosti: živeti v dobro oblikovanem okolju, okolju, ki bo omogočal visoko kvaliteto bivanja.
Ko boste torej naslednjič brali časopis, otrokom pravljice, gledali animirani film, kuhali kosilo po slastnem receptu, obuli tekaške čevlje, obiskali gledališče, nakupovali v lokalni trgovini, počitnikovali v prikolici, prižgali luči, sedli na stol, si nadeli nakit, obiskali zobozdravnika, natočili gorivo, odmetavali sneg, brskali po spletu, svečano pogrnili mizo, volili, nalepili znamke, si zaželeli repete ... praznujte z nami!
Pogledi, let. 5, št. 20, 22. oktober 2014