Niko Grafenauer, pesnik, prevajalec in esejist
Kje je naša kulturna elita? Ni je
V vaši poeziji in tudi v študijah oz. interpretacijah slovenskega pesništva (Odisej v labirintu) se pogosto srečujemo s fenomenom časa in eksistence, kar ponazarja pojem diha ali dihanja. Diham, da ne zaide zrak je tudi naslov knjige vaših zbranih pesmi. Kako bi na kratko pojasnili to vašo obsedenost z obema pojmoma ali, bolje rečeno, formativnima sestavinama vašega dojemanja človekovega obstoja?
To vprašanje se nanaša na vlogo obojega v ontološki pozituri mojega videnja sveta oziroma časa in prostora, biti in bivanja. O tem, o dihu v mojih pesmih v eni svojih filozofskih razprav zelo tenkočutno govori dr. Lenart Škof. Jaz sam, ki sem v mišljenju potomec Camusovega sizifovskega eksistencializma, Heideggrove eksistencialne filozofije, Gadamerjeve in Finkove intuitivne fenomenologije ipd., sem v skladu s tem še kar naprej ahasverski iskalec smisla in resnice biti, se pravi na poti v neznano. To sem poskušal prikazati tudi v naslednji preprosti domislici: Smisel življenja se toliko časa skriva pred nami, dokler nas za slovo ne potreplja po rami.
Ne bo odveč, če povem, da v to obzorje brez dvoma spadajo tudi Saturnovi prstani nemškega pisatelja W. G. Sebalda. Prebral sem jih pred nedavnim; presunili, zbegali in prevzeli so me predvsem s prikazovanjem kontingentnosti in naključnosti časa v človekovi eksistenci in vsega tistega, kar iz tega izhaja, vsekakor pa temeljno zaznamuje današnji s kibernetiko prepreženi svet in naše bivanje v njem.
Dobro desetletje ste član Slovenske akademije znanosti in umetnosti (SAZU). Se vam zdi, da ste akademiki dovolj odzivni na dileme sodobne slovenske družbe oz. tankočutni pri predvidevanju družbenih fenomenov?
Že drugi mandat sem tajnik razreda za umetnosti. Na sejah vsakokrat razpravljamo tudi o aktualnih kulturnih in kulturnopolitičnih vprašanjih, ki imajo globlje družbene korenine, kot se zdi na prvi pogled. Z njimi se srečujejo tudi akademiki v drugih razredih. Zato SAZU vseskozi pripravlja različne dispute – od predavanj, okroglih miz, simpozijev in drugih oblik mnenjskega soočanja, ki po svoji tehtnosti in kritični drži sodijo v območje verodostojnega akademskega razmisleka. Sam sem (skupaj z Alenko Puhar in Gojkom Zupanom) pred nekaj leti pripravil dvodnevni mednarodni simpozij o slikarstvu Zorana Mušiča, na podlagi katerega je dobro leto dni pozneje izšla tudi odlična monografija z naslovom Videnja Zorana Mušiča (2013).
Prav zdaj pa so v teku tudi priprave na dvodnevni novembrski simpozij z naslovom Humanizem in humanistika, ki je razdeljen v tri tematske sklope, med katerimi je vsaj zame najpomembnejši zadnji, ki zadeva pomen in vlogo humanistike danes. V tezah in osnutku koncepta za simpozij sem ga mdr. označil z naslednjimi vprašanji: Kakšno je formativno poslanstvo humanistike? Ali je humanistika v krizi? Kako je razvidna v družbeni nomenklaturi? Kje je občutiti insuficience, ki vplivajo na nizko stanje duha v našem političnem, gospodarskem, kulturnem idr. dogajanju. Kakšna sta vloga in poslanstvo Cerkve? Kako je z individualno moralo in družbenim etosom? Ali je brez refleksije in kritičnega samopremisleka sploh še mogoče sebi, družbi in naciji zagotoviti identiteto?
K sodelovanju na simpoziju je povabljenih blizu petdeset intelektualcev različnih duhovnih naravnanosti in izkušenj. Prepričan sem, da se jih bo simpozija udeležilo več kot polovica, kar je, kot vem iz prakse, običajni izkupiček pri tovrstnih vabilih. Vsi prispevki bodo seveda tudi objavljeni v posebni publikaciji SAZU.
Kakšen pa je po vašem mnenju vpliv akademikov v javnosti?
To je prepuščeno posameznikom, med katerimi nas je kar nekaj, ki se s svojimi kritičnimi stališči in presojami oglašamo v javnosti, bodisi da gre za strokovna stališča ali pa za presojanje aktualnih družbenopolitičnih dogodkov, pojavov in razmerij na Slovenskem.
SAZU kot vrhovna nacionalna ustanova, ki v svojem članstvu združuje najrazličnejše duhovne profile znanstvenikov in umetnikov, zaradi habitusa ne more in tudi ne sme v javnosti nastopati kot kakšna družbenopolitična organizacija, ki se pogosto ubada tudi z zelo efemernimi zadevami kratke sape. To pomeni, da se SAZU konsenzualno ne more vpletati v pogrošne politikantske igre, afere in spopade. Pomembno pa je, da se opredeli in izrazi svoje stališče v zvezi s ključnimi vprašanji, ki se nanašajo na integriteto nacije, na ustavno zagotovljeno kulturno in nacionalno identiteto, da nastopa zoper omejevanje demokracije in prostosti duha, skratka vsega tistega, kar krni naš svet, da bi se razvijal po meri evropskih standardov in moderne evropske države. Ta konsenz pa je v SAZU, kot menim, vendarle vnaprej zagotovljen.
Novi predsednik SAZU je svoj program strnil v stavek Več delavnosti na Novem trgu 3 in podpiranje slovenščine, da bi ta postala in ostala najljubši predmet večine slovenskih otrok, v katerem lahko zaslutimo nekakšno stisko glede vprašanja jezika. Kako ste ga razumeli vi?
Najprej moram povedati, da SAZU ni nobena delovna brigada, ki bi po možnosti proizvajala udarnike, čeprav si jo nekateri trivialni kritični umi zamišljajo na ta način. Zato tudi besed predsednika dr. Tadeja Bajda, ki jih navajate, nikakor ni mogoče razumeti na ta način. Res pa je, da poskuša z njimi odgovarjati prav temu duhu, ki je navzoč vsepovsod in ugonablja vse konstitutivne sestavine našega družbenega bitja in žitja.
Sprašujem se, kako je mogoče, da smo po osamosvojitvi zdrsnili na dno evropske lestvice. Kako smo se lahko v dobrih dvajsetih letih pri evropskih in ameriških bankah (pa sploh ne vemo, pri katerih) zadolžili za 30 milijard, kar je veliko več, kot je znašal dolg bivše Jugoslavije? Kako je lahko v razsulu družbeno gospodarstvo, ki ga nismo – tako kot so storili drugi vzhodni udi EU – pravočasno prestrukturirali ali privatizirali? Kako je mogoče, da nam nezadržno propada in komaj še diha javno zdravstvo? Kako da se ne počisti s klikami in lobiji v naših bankah skupaj z njihovimi udbomafijskimi ozadji? Kraja se kar nadaljuje, državljani pa koruptivne banke še naprej zalagamo z novimi in novimi kontingenti denarja, s katerim naj bi jih sanirali.
In kaj naj rečem o kulturi? Nič, ker je v duhovnem smislu relativizirana do te mere, da o meritorni kulturi ni več mogoče govoriti. Kje je danes kulturna elita, ki seveda ni ne ideološko ne materialno determinirana? Ni je, ker je v takem občestvu in razmerah ne more biti. Egalitarizem je vsepričujoč in uničujoč. Od kod Slovencem takšna privrženost prividu, ki ga utelešajo nekateri politiki z napenjanjem svojih votlih mišic in zagotavljanjem, da se bodo spravili nad sistemsko in vsakršno drugo korupcijo, razmere pa se ne spremenijo niti za las? Zakaj se nam kar naprej po dveh letih menjavajo vlade, ki degradirajo ali prenavljajo ukrepe prejšnje ali celo več prejšnjih. Vprašati se moramo, ali niso prav v tem ključni razlogi za to, da slovenska družba in gospodarstvo stagnirata ali celo nazadujeta v vseh pogledih.
Kot kakšno na podlagi povedanega ocenjujete duhovno stanje slovenske družbe in v njej vlogo kulture, ki nam jo predstavlja jezik?
Odgovoril vam bom z enim stavkom, ki sem ga nekoč postavil v naslov svojega eseja: Brez kulture ni sveta. To lahko dopolnim: brez politične, ekonomske, naravovarstvene, univerzitetne, verske, narodopisne, fizične kulture ni slovenskega sveta, ki mu je temelj slovenščina kot dignitetno zavezujoče izročilo.
Težave z jezikom, kaj šele z njim kot konstitutivno kategorijo slovenske identitete, so najgloblje povezane z vsem maloprej opisanim. Pri etični in duhovni razpuščenosti slovenske družbe, kot jo danes zaznavam, me zelo skrbi za naš jezik. Temu je bil posvečen tudi simpozij SAZU, na katerem je tekla beseda o rabi slovenščine in angleščine na univerzah. Zavedam se, da je globalizacija bistveno povezana tudi z vprašanjem slovenskega jezika in s tem slovenskega sveta kot takega. Ne me razumeti narobe. To je živ, nazadržen tehnološki in civilizacijski proces, v katerem pa že zaznavam nekatere anticipacije upadanja avtentične skrbi za slovenski jezik. Bojim se, da bomo v bližnji prihodnosti Slovenci ob današnjem vedenju in odnosu do maternega jezika kmalu postali sarmatski Pruzzi.
Katere so po vašem mnenju ključne (aktualne) dileme, s katerimi se moramo soočiti kot narod?
Nizko stanje duha na Slovenskem je pogojeno z mentalno bedo, ki izhaja iz vsega doslej povedanega. Ali drugače rečeno: nobene žive iskre ni, ki bi vzbudila latentne potenciale energije, da se slovenski svet in država izgrebeta iz močvare, v kateri čepimo. Zato tudi ni nobenega verodostojnega državnika. Družbeni etos je poniknil, razraščata pa se subjektivistična samovolja, ki nima nobenega korelata v kakršnemkoli družbenem moralnem imperativu. To je opazno tudi pri volivcih.
Zrelost naroda najbrž odraža njegova sposobnost preroda, ta pa temelji mdr. tudi na spravi. Kako veliko škodo smo si naredili, ker odlašamo s tem, kar nam nalaga civilizacijska dolžnost?
Faucibus premor je Ciceronov izrek, ki mi pri tem vprašanju najprej pade na pamet. Kajti zares me stiska za grlo, ker se moramo kar naprej vračati k vprašanju sprave. Dokler ne bomo razrešili te svoje težave, nas bodo Huda jama, Teharje, Rog, Crngrob in vsa druga grobišča po vojni brez sodbe pobitih in zakopanih na naših tleh opominjali, da smo civilizacijsko in etično pohabljena nacija, ki se ni zmožna izkopati iz tranzicije.
Ne le da v parlamentu niso sprejeli lustracijskega zakona, podpisali in podprli niso niti evropske spomenice oz. deklaracije, ki zavržno obsoja vse tri evropske totalitarizme v 20. stoletju – fašizem, nacizem in boljševizem, v zadnjem obdobju pa je na ničli tudi tista državotvorna zavest, ki se je izrazila s plebiscitom. Vse to je več kot očitna posledica naše moralne, kulturne in politične insuficientnosti ali nezrelosti, kot pravite.
Zapisali ste, da je alienacija postala vseprisotna v našem načinu biti, da je resnica biti nadomeščena s smislom biti, ki se uveljavlja s samovoljo in voljo do moči. Je spet prišel čas za prevrednotenje vrednot?
Vprašanje alienacije je temeljno povezano z načinom biti vsega sveta in ni vezano zgolj na ta trenutek in ne omejeno na Slovence. Meni se kaže tako v globalnih razsežnostih kot v podrobnostih. Najbolj razločno pa jo je vsakodnevno zaznati v medijih. Laž in resnica se prekrivata in skupaj tvorita našo virtualno resničnost, ki ji verjamemo, da je prava in edina. Še bolj pa se bo razbohotila v prihodnosti. Zato me skrbi, da se bo avtentična zgodovinska resnica naše dobe zelo kmalu uveljavila v trku civilizacij in v vsem tistem, kar bo temu sledilo. Kajti v virtualnem svetu je tudi smrt le privid.
Resnica biti, kot pravite, v sebi nosi tudi smrt. Dušan Pirjevec je denimo zapisal, da ravno »razkritost resnice in pomena smrti prinaša s seboj vprašanje, kako biti«.
Ključno filozofsko vprašanje, s katerim se je v svojih predavanjih in študijah o evropskem romanu ukvarjal dr. Dušan Pirjevec, je bilo vprašanje metafizike, kot ga je tematiziral v nizu razprav, objavljenih v zbirki Sto romanov, začenši s Cervantesovim Don Kihotom pa vse do Bratov Karamazovih kot zadnjo v ciklusu 12 spremnih študij, ki so 1979 posthumno izšle v samostojni knjigi Evropski roman.
Kot nekdanjega visokega partizanskega poveljnika in partijskega funkcionarja ga je v njegovem univerzitetnem času, ko se je posvetil proučevanju literature in študiju filozofije od antike do Heideggra in drugih modernih mislecev, ves čas vznemirjalo temeljno ontološko vprašanje in seveda njegove emanacije v umetniških delih – to pa je vprašanje razmerja med smislom bivanja in resnico biti. Ali kot je zapisal dr. Tine Hribar v uvodu v Pirjevčeva predavanja, ki jih je leta 1992 pod naslovom Metafizika in teorija romana posthumno izdala založba Nova revija. Takole pravi: »Notranje nasprotstvo Don Kihota je v tem, da je po svojem bistvu še zmerom Dobri, a da tedaj, ko spreminja svet in s tem svoje izvorno bistvo, povzroča zlo.«
To je bilo že od vsega začetka tudi kritično izhodišče za Pirjevčevo samospraševanje v zvezi z njegovim revolucionarnim aktivizmom in partizanstvom, kar ga je v študiji o Karamazovih na koncu privedlo tudi do tematizacije vprašanja o Bogu in njegovem pomenu v metafizičnem hologramu in hkrati v subverzivnih eksistencialnih postopkih in dejanjih junakov v romanih Dostojevskega. Takšen refleksivni obračun s samim sabo in s svojo revolucionarno izkušnjo je bil v mojih očeh za Pirjevca prelomnega pomena. Nikakor pa pri tem ni šlo za njeno zanikanje, ker je to lahko le prazna moralistična kretnja, ne pa upoštevanje in priznavanje resnice, ki pripada človekovi usodi.
Kakšen vpliv je na vaše formiranje v študentskih letih imelo delo in lik profesorja Pirjevca?
Dušan Pirjevec je bil vrhunski univerzitetni profesor in mislec, ki je s svojo refleksijo in interpretacijami ne le literarnih del ali filozofskih tez in fenomenov, pač pa tudi s kritičnim disputom in s polemikami o različnih odprtih vprašanjih v družbi in v našem duhovnem življenju vsekakor formativno in odločilno vplival na moj način mišljenja in intelektualno obzorje, ki se je napajalo iz evropskih virov in duhovnih izzivov, še posebej tistih, ki so spodbujali kritično misel in presojo razmer v kulturi in družbi. Zato je bila njegova predavalnica vedno polna, saj so ga hodili poslušat tudi študentje z drugih fakultet in celo z gimnazij.
V času študija me je Pirjevec povabil v ožjo redakcijo revije Naša sodobnost, kjer je bil odgovorni urednik, jaz pa sem imel na skrbi književno in filmsko kritiko v reviji. To najino sodelovanje se je končalo leta 1964, ko je redakcija s podporo in podpisi 64 sodelavcev, ki smo jih povabili na posvet, objavila protestno izjavo v zvezi z ukinitvijo revije Perspektive, katere sodelavec sem bil tudi jaz. Zaradi politično nesprejemljive izjave smo, kot je bilo pričakovati, vsi »leteli«, skupaj z Dragom Šego, glavnim urednikom. Istega leta ali morda leto dni pozneje je Dušan Pirjevec izstopil iz Zveze komunistov, kar je bilo za marsikoga, ki ga ni pobliže poznal, veliko presenečenje. Posledica tega je bila, da tudi jaz zaradi svoje »moralnopolitične neprimernosti« nisem imel nobene možnosti, da postanem njegov asistent na oddelku za komparativistiko in literarno teorijo, o čemer sva se dogovarjala.
Ste idejno-programski »oče« založbe Nova revija, ki se je devetdesetih razvila v vrhunsko založniško hišo, letos pa dočakala neizbežni stečaj. Če se ozrete na teh skoraj 25 let svojega uredniškega delovanja – bi karkoli naredili drugače?
Predvsem ne bi dovolil stečaja. Vendar bi moral za to imeti primerno kapitalsko in politično podporo. Duhovne je bilo dovolj. Prav zato ugotavljam, da smo evropsko neprimerljivi primerek naroda in države, ki nezadržno izgublja svoj duhovni habitus in nacionalno specifično težo. S tem mislim, da postajamo čedalje bolj podobni šentflorjanski družbi, v kateri imajo glavno besedo vseh vrst nacionalni interesi (brez nacije), saj si drugače ni mogoče zamišljati, da banke znova in znova terjajo dokapitalizacijo, ki je posledica tega interesa. Ta se razglaša za nacionalnega, v resnici je pa, po kmečko rečeno, brezsramna kraja v tranzicijski družbi, ki se še ni sestavila v državotvorno nacijo in vzpostavila tistega normativnega evropsko veljavnega pravnega reda in sankcij, ki ga ta red terja za vidne in skrivne kriminalce, ali za moralno oporečne osebe, ki jih ne manjka tudi v samem pravosodju.
Kar pa zadeva moje četrtstoletno obdobje, ki sem ga v živo prebil z Novo revijo, je ta čas zame nezamenljiv, saj pomeni prav to, kar je Platon v svojem traktatu o Protagori, kjer obravnava sofiste, prikazal kot temeljno vprašanje resnice in moralne verodostojnosti. »Ti namreč hvalijo vso svojo robo brez razlike,« pravi, »ne da bi vedeli, kaj res koristi, kaj pa škoduje.«
Ko je skupina kritičnih intelektualcev leta 1982 ustanovila mesečnik Nova revija, se je dobro zavedala, da Zveza komunistov v družbenem, političnem in duhovnem smislu vzdržuje in goji prav ta jalovi sofizem tako na ideološki kot na praktični ravni, saj so morali vsi vodilni v podjetjih in ustanovah skrbno čuvati svoje partijske izkaznice, ki so pričale o njihovi »moralnopolitični neoporečnosti«.
Ni se čuditi, zakaj je 57. številka Nove revije s podnaslovom »prispevki za slovenski nacionalni program«, ki sva jo v vlogi glavnega in odgovornega urednika mesečnika podpisala Dimitrij Rupel in jaz, vzbudila ne le polemike in politično besnenje po vsej Jugoslaviji, saj so mnogi v njej ugledali separatistično zamisel o samostojni slovenski državi – magari v jugoslovanski konfederaciji. To je bil, kot se je pokazalo nekaj let pozneje na plebiscitu, naš verodostojni in edini pravi protodržavni nacionalni interes.
Znotraj tega, kar je politično spodbudila 57. številka, se je zgodil, kot sklepam, tudi premik oz. obračun s slovenskimi starokomunisti. Stranko in CK so prevzeli mladokomunisti, večkrat jim rečem tudi evrokomunisti, z Milanom Kučanom na čelu. Ti so, kot vem, preprečili tudi pogrom na oba urednika in na nekatere avtorje v 57. številki, kar so zahtevali tako slovenski titostalinisti kot zvezni CK. Zvezno državno tožilstvo z Milošem Bakićem na čelu, ki je že sestavljal obtožnico, pa sploh. »Vse pozapret,« so kričali nekateri med našimi stalinisti. Nič ne pretiravam, da sem takrat nekaj dni zapored vsak večer hodil na balkon oprezat, kdaj bom spodaj ugledal marico, saj sem bil tudi sicer stalni gost na zaslišanjih v udbovskem centru na Kotnikovi ulici v Ljubljani, kjer pa so se večinoma obnašali spodobno. Zanje je bilo pomembno predvsem to, da ne bi pozabil, kako sem pod stalnim partijskim in udbovskim nadzorom. Na koncu je bilo tako, da so nekateri zasliševalci začeli z vidnim zanimanjem poslušati mene. Ne vem, ali so izklopili mikrofon, saj mi ni bilo mar za to, ker sem vedel, da že tako ali tako vse vejo.
Zadnja leta smo v medijih občasno lahko zasledili zapise (tudi) na račun vašega direktorovanja in urednikovanja na Novi reviji, ki so vam npr. očitali programske napake (tudi megalomanijo) ali pa dejstvo, da ste vedeli za neizplačevanje honorarjev in prelivanje subvencij …
Ne vem, katere medije imate v mislih.
Na primer Delo, Dnevnik ali Mladino.
Tiste, ki si upajo govoriti o mojih »programskih napakah« in o »megalomaniji«, pa ta hip vabim in kličem, da mi eno in drugo utemeljijo, kot se spodobi, saj mi drugače ne preostane drugega, kot da jih pošljem v naročje protagorjanskih sofistov, ki so mi zmerom šli na živce.
Duhovno sem res neke sorte megaloman. Ko sem leta 1990 na osnovi mesečnika Nova revija, ki je v svojem okrožju združeval vrhunske slovenske pisatelje, pesnike, filozofe in druge razumnike, skupaj z družbeniki iz tega kroga osnoval založbo Nova revija, sem si po svoje oddahnil. Potencial je bil tolikšen, da je sam po sebi klical k tej odločitvi, saj revija ne more nadomestiti knjig.
Naj povem, da smo pri založbi poleg mesečnika Nova revija in pozneje kulturnopolitičnega magazina Ampak, ki je kmalu postal pomembno glasilo kritičnega intelektualnega kroga sodelavcev, izdajali še tri strokovne revije: Phainomena za filozofijo, Dignitas za pravo in sociologijo, Poligrafi za religiologijo. K temu lahko prištejem še tri tehtne zbornike s pomenljivimi naslovi Samostojna Slovenija, Evropski izziv in Sproščena Slovenija, da o Odločbah in sklepih ustavnega sodišča, ki smo jih izdajali med letoma 1993 in 2010, niti ne govorim. Ne morem in ne smem pa spregledati tudi zbirke 5 obsežnih reprezentativnih zgodovinopisnih knjig, ki so izšle pod naslovom Slovenska kronika, za katero smo prejeli vsega 185.000 € subvencij. Za nameček pa smo izdali še Slovenski zgodovinski atlas, ki je žal povzročil hudo kri pri nekaterih iz cerkvenih krogov.
Naj mi bo dovoljeno, da v ta pregled za ilustracijo zajamem še dve posebnosti s področja leposlovja. V zbirki Feniks smo izdali kar nekaj ponatisov močno zdelanih ali dotrajanih odličnih del iz naše literarne preteklosti. Leta 1998 pa je pod naslovom Orfejev spevizšla tudi obsežna antologija svetovne poezije v izboru slovenskih pesnikov. Pri sestavljanju knjige je sodelovalo 32 pesnikov – vsakdo od njih je sledil mojemu uredniškemu navodilu, da izbere deset pesnikov, od vsakega vključi v izbor eno samo pesem, vse skupaj pa opremi tudi s svojim avtorskim premislekom oziroma komentarjem. Nastala je izjemno zanimiva antologija v odlični opremi Janeza Bernika, ki je vzbudila veliko pozornost na Frankfurtskem knjižnem sejmu.
In kaj naj rečem o svojih »programskih napakah« in »megalomaniji«? Čas je kot veter, ki razpihava pleve in pušča zrnje, je zapisal Fran Levstik. Zato vas moram vprašati, kaj imate v mislih, ko me sprašujete o mojih zadnjih letih »direktorovanja in urednikovanja« na Novi reviji. Če s tem merite na moja »zadnja leta« pred prelomom tisočletja, sem, oprostite, malce začuden in časovno zmeden. Kajti leta 2001 sem odšel v pokoj in direktorsko mesto prepustil svojemu nasledniku gospodu Tomažu Zalazniku. Kaj sem napravil kot direktor in urednik, pa prepuščam Levstikovemu vetru časa, ki naj odpihne pleve in pokaže zrnje, ki je ostalo za mano. Med takazrnja pa poleg revij in knjig vsekakor sodi tudi Inštitut Nove revije, ki smo ga na pobudo in s prizadevanjem fenomenologov ustanovili leta 2006. To dragoceno mišljenjsko ustanovo že vse od začetka programsko vodi eden najvidnejših slovenskih filozofov dr. Dean Komel, administrativno pa je vključena v okrožje založbe, ki ji načeluje direktor Zalaznik.
Bili ste tudi predsednik Kluba Nove revije, ki je v tistem času deloval s polno paro. Kaj lahko rečete o svoji izkušnji s pripravami programa in srečanj, ki ste jih organizirali v Klubu?
Vsega tega je bilo res veliko, saj sem v klub vabil tudi tujce. Omenil bom samo dve imeni, ki sta bili v času našega osamosvajanja za nas v resnici velikega pomena. Prvi je bil ameriški veleposlanik v Beogradu, ki je moral slediti navodilom tedanjega zunanjega ministra Bakerja, zato je bilo naše srečanje z njim še posebej pomembno. Warren Zimmerman je pozorno prisluhnil našim razlogom in opcijam v zvezi z osamosvojitvijo, povedal pa je tudi, zakaj ZDA tako nasprotujejo razpadu Jugoslavije, saj je ta bila pomemben »neuvrščeni« tampon med obema blokoma v času hladne vojne. Drugi tovrstni gost pa je bil nekdanji poljski disident, zapornik in publicist Adam Michnik, ki je danes glavni urednik in šef največjega poljskega dnevnika Gazeta Wyborcza.
V klubu so se zvrstili tudi številni domači opozicionalci in Demosovci, začenši z dr. Jožetom Pučnikom. Če bi bilo mogoče, bi jih zgolj po spominu lahko naštel več kot trideset.
Vrstili so se tudi glasbeni in literarni večeri, okrogle mize in diskusije v zvezi z aktualnimi dogodki in razmerami v politiki, kulturi, šolstvu in gospodarstvu. Redno smo pripravljali tudi slikarske in kiparske razstave znamenitih slovenskih umetnikov. Naštel bom samo nekaj imen, ki mi ob tej priložnosti padejo na pamet: Vladimir Makuc, Jože Tisnikar, Marijan Tršar, Janez Bernik, Drago Tršar, Andrej Jemec, Stane Jarm, Peter Černe, Milan Bizovičar, Emerik Bernard, Mirsad Begić, Jakov Brdar in še vrsta drugih.
V knjigi Prividi (2009) skozi uvide v globine življenja obravnavate temeljno vzdušje sodobnega časa. Zakaj se nam, po vašem mnenju, ti uvidi nenehno izmikajo in kaj imajo s tem prividi?
Nekaj malega sem o prividih in njihovem virtualnem značaju že povedal. Ker pa me sprašujete o knjigi Prividi, vam moram razložiti, kako je sploh nastala. S slikarko in ilustratorko Alenko Sottler sem se dogovoril, da s svojimi ilustracijami dopolni mojo zbirkoSkrivnosti. Preteklo je kar nekaj časa, ko mi je pokazala nekaj risb, ki jih je motivno vezala na moje pesmi, v likovni artikulaciji pa so bile tako samosvoje in duhovno izvirne, da sem se jih ustrašil, ker niso sodile v zbirko, saj so preglasile pesmi v njej. Predlagal sem ji, da k njim napišem povsem nove verze. S svojimi podobami me je namreč izzvala in navdušila do te mere, da sem jih poskušal po svoje pesniško tematizirati. Nastala je res svojevrstna ilustrirana knjiga, v kateri se po Alenkini zaslugi zares prikazujejo prividi, ki implicitno označujejo alienativno, tegobno in z ironično distanco podloženo »vzdušje sodobnega časa«, kot to imenujete vi.
Novejše pesmi v izboru Diham, da ne zaide zrak (2010) ste naslovili Odmiki. Od koga oz. česa se v njih odmikate in ali so te pesmi že gradivo za novo izvirno pesniško zbirko za odrasle?
Naslov ciklusa Odmiki res nakazuje, da gre za pesmi, ki se v estetski fakturi razlikujejo od preostalega opusa, ki je zajet v knjigi. Pesmi so sižejsko bolj oprijemljive in manj solipsistične od prejšnjih, ki veljajo za dokaj hermetične, za povprečnega bralca težko dojemljive. V njih je zaznati eksistencialno izkustvo, ki se opira oz. navezuje na motive, v katerih je dovolj razvidna neposredna resničnost, ki nosi v sebi poteze tragičnega, marsikdaj pa tudi ironičnega, distančnega videnja pojavnih sestavin te resničnosti, kar tudi hoče označiti naslov Odmiki. Lahko bi rekel, da se tu nakazuje premik v moji poetiki, kar vpliva tudi na estetsko podstat pesniškega sporočila. V tem poetskem naklonskem kotu nastajajo tudi moje najnovejše pesmi, ki se jih bo najbrž sčasoma nabralo za novo zbirko.
Razmišljate o tem, da bi napisali nadaljevanje knjige Kraljice mačke (2014)?
Zamisel, da bi v samostojni ilustrirani knjigi po svoje tematiziral tudi pet kraljevskih mačk 20. stoletja – v izboru so Maria Callas, Marie Curie, Marilyn Monroe, Edith Piaf, Madonna, Valentina Terješkova ipd. –, se mi res že dlje časa mota po glavi. Vendar sem vse skupaj pospravil v predal, da počakam, kdaj in če sploh se bo sprožil pravi nagib za njeno uresničitev. Jasno mi je, da bi terjala njihova upodobitev povsem drugačen fantazijski in empirični zamah pa tudi pesniško artikulacijo, kot je ta, kakršno srečamo vKraljicah mačkah.
Dokončal pa sem dva rokopisa. Prvi z naslovom Zlomkove prigode je namenjen najmlajšim bralcem, v njem pa je zbranih nekaj manj kot za 100 tipkanih strani kratkih zgodb o vsakdanjih smešnih dogodivščinah in nezgodah iz družinskega življenja. V drugem rokopisu je 30 pesmi o živalih, ki jih označujejo številne tipično človeške lastnosti, zato v njih ne manjka ironičnih in humornih poudarkov, v katerih bo marsikdo prepoznal tudi nekatere butalske oz. šentflorjanske postave in like iz našega javnega življenja. Naslov zbirke je Halomušnice. Telefonske basni, saj je uvodna pesem posvečena halomuhi, ki sem jo našel v ljudskem izročilu, v pesmi pa nastopa kot tečna muha, ki se oglaša v mobitelu.
Za zaključek pa še ena pesem, ki ni iz Štrekljeve zbirke ljudskih pesmi, pač pa iz mojih Halomušnic, in se mi zdi, da se kar prilega zaključku tega najinega pogovora:
Ribe
Kako se riba z ribo pogovarja?
Z besedami iz gluhonemega slovarja.
O čem pa ribe največ govorijo?
Kako lepo je, da ves čas molčijo.
Pogledi, let. 5, št. 17, 10. september 2014