Blaž Porenta, ilustrator
Obstaja veliko različnih prihodnosti
Zaposleni ste v slovenski podružnici podjetja Outfit7, ki je strahovito uspešno slovensko podjetje za razvoj mobilnih aplikacij. Njihov lik Talking Tom je zares globalna uspešnica.
Res je. Tam delam veliko stvari. Od kratkih animiranih filmčkov do … pripravlja se … (premišljuje) … v redu, zdaj je že javno … celovečerec, pa aplikacije, igre, entertainment, aplikacije za otroke. Razvijamo male svetove – od likov do okolic in dogodivščin. V službo hodim z užitkom, saj mi projekti predstavljajo velik kreativni izziv in omogočajo široko likovno izraznost.
Kot art director ste podpisani pod več kot ducat videoiger. Vemo, da so videoigre v globalnem merilu večji posel od filmskega. Kako ste razvili zanimanje zanje? Vas bolj zanimajo likovni ali igralski vidiki?
Definitivno likovni. V današnjem času so skorajda bolj popularne aplikacije kot pa večje igre. Včasih kupim aplikacije samo zato, ker so lepe, ne da bi jih potem sploh igral. Nekaj me vleče tja in me zanima, zakaj so nekaj naredili tako, kot so. Bolj me zanima estetika izdelka kot pa načrt igre. Tudi ko sem igral igre v gimnaziji, sem si izmišljal like za že obstoječe igre. Pri tem me je ves čas gnalo naprej ustvarjanje novih svetov.
V kakšni tehniki izdelujete svoje fantazijske slike oziroma kako kombinirate risanje in digitalno delo?
Zadnje čase delam samo še digitalno. Prostoročno rišem samo takrat, ko naredim hitre skice na papir, in še te so ponavadi tako površne, da jih prepoznam samo jaz. Čas raje vlagam v digitalno delo, ker tam lahko veliko bolje kombiniram stvari: poskušam, se vračam, spreminjam, obračam, to je boljše izhodišče. Devetdeset odstotkov je digitalnega, samo grobi začetek je klasičen – in še to ne vedno.
Se med ustvarjanjem pošasti, duhov in drugih neverjetnih bitij v risarja naseli kanček božjega?
Nikoli nisem nase gledal kot na velikega »ustvarjalca«, čeprav lahko za neki stvor rečem, v redu, imel boš dvesto zob in štirideset oči. Like, ki jih ustvarjam, bolj dojemam kot prijatelje, s katerimi bi rad bil v družbi. Na vse to gledam bolj z otroškega kot pa z »božanskega« vidika. Ne gre za to, da bi bil ponosen na stvari, ki jih ustvarim, ampak gre bolj za navdušenje nad njimi. Na začetku nikoli ne vem, kako bo nekaj izpadlo, zato sem navdušen, ko mi nekaj uspe bolj po nesreči, recimo.
V kakšni meri so na vas vplivali fantazijski spektakli, ki so dobili krila nekje s trilogijo Gospodar prstanov?
Gotovo je to podzavestno vplivalo name. Ko sem videl Gospodarja prstanov, nisem prišel domov in rekel, zdaj bom narisal orka. Ampak v meni gotovo ostanejo prebliski, anatomija določenih zveri, dražljaji, ki jih potem podzavestno spravljam ven. Zgodilo se mi je že, da je nekdo rekel: »Hej, to pošast si pa gotovo videl v tistem in tistem filmu.« Pa ni bilo tako. Potem sem si še enkrat ogledal film in res prepoznal določene vzporednice, tako da, ja, nekatere stvari ostanejo in ne moreš mimo njih. Vedno pobiramo od drugod, potem pa na neki nezavedni ravni sestavimo nekaj novega.
Se to zgodi, ker je dražljajev preveč in jih je treba preurediti, prečistiti?
Ne vem, ali gre za to.
Zakaj pride na plano točno taka pošast, kot pride?
Ker se v tistem trenutku zdi prav. Ko rišem, sledim temu, kar se mi zdi prav. In toliko časa popravljam, dodajam in odvzemam stvari, dokler ne čutim, da ničesar več ne morem odvzeti in ničesar dodati. To je zdaj to! In če ne bi imel zadaj vseh tistih referenc in celotne knjižnice slik, filmov in zgodb, ki sem jih prebral, ne bi prišlo do tega stvora. Vsakdo ima svojo knjižnico, iz katere črpa.
Se je kdaj zgodilo, da ste prebrali zgodbo in rekli, tole bi pa jaz narisal takole?
Ja, sploh ko sem bil mlajši. V osnovni šoli in gimnaziji sem veliko bral, danes pa bolj spremljam filme. Takrat niti ni bilo veliko ilustriranih knjig, ilustrirana je bila kvečjemu naslovnica. In seveda, ko bereš, si prebrano predstavljaš po svoje. Na primer Jagobabo, ki je imela kožo kot hrastovo lubje. Najprej si jo zamisliš dobesedno, potem pa iz tega izpelješ nekaj novega. Imaš lubje, zraven vzameš malo mahu, mora se prepogibati, malo razpokati, drobci letijo po tleh, in iz tega potem gradiš naprej.
Ikonografija, ki jo uporabljate, me spominja na postapokaliptični ali vsaj futuristični spoj grozljivk in denimo stripovske serije Flight. Kakšna bo po vašem mnenju prihodnost?
Obstaja veliko različnih prihodnosti (smeh). Odvisno je samo, kako jih obrneš. Lahko imamo svet poraščen s travo, lahko imamo postapokaliptičen svet po neki vojni, lahko so prišli vesoljci in so vse skupaj zgradili po svoje, lahko ni bilo nič od tega, pa smo šli ljudje le naprej in se hkrati vračali v preteklost. Nekdo lahko reče, kaj pa, če je padla atomska bomba, in ja, potem je spet vse drugače, v rdečih barvnih odtenkih. Nimam ene same vizije prihodnosti, za katero bi rekel, da je edino, čemur verjamem in na čemer bom gradil. Prepustim se trenutku in pač vidim, kaj gre skozi.
To, da »obstaja več prihodnosti«, bi bil lahko naslov članka. V tem, kar počnete, namreč prepoznavam veliko futuristike.
Res? Kje?
Ni realizma, ni današnjega sveta ...
Ja, dolgočasnega … (smeh) Se strinjam, tega ni. Hkrati pa svojega dela ne razumem kot futurizem. Prej bi rekel, da gre za vzporedne svetove, ki niti niso prihodnost. Prihodnost si v resnici predstavljam kot preveč čisto – pa tega ne mislim v smislu narave, ampak v dizajnu: minimalizem, čiste oblike, bele barve. Ali pa sem to samo videl v kakšnem filmu in sem temu verjel. Prej kot to želim ustvarjati nekaj vzporednega, kar obstaja poleg nas. Nekje …
Vaš slog ocenjujem kot zelo stripovskega. Je bolj umetniški od večine videoiger, za otroške ilustracije se mi zdi pretirano mračen, za klasično slikarstvo pa je, na prvi pogled, preveč digitalen. So vas kdaj navdihovali tudi stripi?
Ja, Zvitorepec … (smeh) Nikoli nisem padel v stripovsko komuno, če naj se tako izrazim. Bolj sem raziskoval druge stvari. Zanimale so me igre in kmalu sem dobil tudi prvo resno službo v tej industriji, zato sem se vrgel v to, raziskoval in delal na tem. S kolegi smo se sicer pogovarjali, da bomo narisali neki strip, ampak sem po treh letih prišel šele do šeste strani.
Prišli ste tudi v stik z ameriško stripovsko hišo Marvel. Kako je to potekalo?
Opravil sem njihov preizkus. Moji agenti so portfolio poslali Marvelu in njihovi skavti so se hitro oglasili. »Te zanimajo naslovnice ali te zanima risanje zgodb?« Definitivno naslovnice. Takrat so ravno snemali prve Avengerse, zato so rekli, naj poljubno narišem Captaina Americo, Hulka, Thora in Iron Mana. Odziv je bil zelo dober in dali so me v arhiv svojih risarjev. Pozneje so se oglasili še enkrat, ali bi bil vendarle pripravljen risati zgodbe, pa sem rekel, da ne.
Zakaj ne? Kaj vas odbija pri ustvarjanju daljših zgodb?
Ponavljanje. Pa ne gre samo za to. Pri Marvelu moraš biti izjemno zverziran in, iskreno rečeno, veliko hitrejši kot jaz. Oni želijo imeti v tednu ali dveh narejenih tudi po dvajset strani. Roki so zelo tesni. Če te to ne veseli, je vse skupaj bolj tlaka kot kaj drugega. Tudi tisti, ki so zverzirani, verjetno čez čas ne uživajo tako, kot so na začetku. Temu se izogibam. V življenju želim delati stvari, ki me veselijo, ker se zavedam, da bom ravno zaradi tega lahko delal dobro.
Ali v današnjem svetu, polnem informacij, dogodkov in sila raznovrstnih kulturnih dobrin ena sama slika še vedno lahko pove zgodbo?
Seveda. Sam se trudim doseči točno to. Mogoče ne takrat, ko rišem za naročnike in nimam prostih rok, pri mojih osebnih projektih pa me zanima ravno to. Povedati zgodbo na način, da je gledalcu ne vsiliš, ampak pustiš, da gledalec razvije nekaj svojega okrog likov in dogajanja. Osebno me ta subjektivna interpretacija ne moti. S tem ko sem nekaj narisal, sem zgodbo povedal samemu sebi in zapolnil potrebo po izražanju. In ko to posredujem naprej, sem samo vesel, če tudi drugi najdejo nekaj zase.
Ali ni to ravno definicija umetnosti? Da vsak vidi nekaj svojega v sliki ali v neki drugi stvaritvi?
V to, kaj je umetnost, se ne bi spuščal. Nimam namreč jasne definicije umetnosti, in če nisem gotov glede definicije, ne morem niti trditi, da sem umetnik. Osebno se predstavljam kot ilustrator. »Si umetnik?« Nisem umetnik. Rišem slike, govorim zgodbe, in to je zame ilustracija – ne glede na tematiko in stil. Kaj je umetnost, bodo razglabljali in se kregali zgodovinarji in teoretiki: »Je bil on umetnik ali ni bil?«
Vprašal sem zato, ker nam je učiteljica likovne vzgoje v osnovni šoli pojasnila, da je definicija umetnosti tisto, v čemer vsak vidi nekaj svojega. Nanašalo se je prav na slikarstvo.
Rečem lahko samo, prav, ampak sam tega res ne želim opredeljevati. Danes so stvari zelo smešne. Včasih bereš o mladih ustvarjalcih, ki se predstavljajo kot umetniki, ne da bi imeli kakršno koli ozadje za take izjave, kaj šele kilometrino. Hkrati pa ponosno izjavljajo: »Sem umetnik, delam umetnost.« Zraven se smehljajo in se dobro počutijo. Ostajam pri tem, da sem ilustrator, da rišem slikice in se imam pri tem fino.
Že nekaj časa so popularne tudi namizne strateške igre ter igre s kartami. Zasledil sem, da ste narisali nekega pošastnega demona za karte Legend of the Cryptids …
To so v bistvu digitalne karte, ki jih igraš na enak način kot analogne, prave karte. Le da lahko dosežeš več ljudi. Res je, v stik z mano so stopili Japonci, ki so jim bile všeč moje slike in so mi naročili nekaj teh kart.
Koliko časa vzame risanje tako kompleksne fantazijske podobe?
S časom me niso omejevali, zato sem si vzel pol leta. Tako ilustracijo narišem v kakšnem tednu. Vzamem si čas, popravljam, dodajam … Po dveh dneh jo sicer lahko pošljem naprej, ampak potem sem jezen nase, ker vem, da bi lahko bila boljša. Raje pustim, da malo prespim, da dobim svež pogled, da pogledam še en film in dobim novo idejo – in potem tam gradim naprej. Dokler mi naročnik ne reče: »Zdaj pa dovolj, pošlji!« Ali pa do trenutka, ko ugotovim, da bom z vsako novo potezo samo še pokvaril, kar sem naredil. In če danes pogledam stvari za nazaj, ne bi ničesar spremenil. Tudi če nisem najbolj zadovoljen z nekim likom, si rečem, v redu, je, kakršen je. Bil je otrok, ki mora zdaj odrasti in bom raje narisal novega.
Kdaj ste začeli ustvarjati značilne portrete umetnikov in športnikov?
Začelo se je pri Mobitelovi kampanji za soline, potem pa sem nadaljeval za revijo Good Life. Agencija mi je rekla, da bom imel dva, tri mesece časa, in mislil sem si, super, razvil bom pravo tehniko, se poglobil v projekt. Na koncu sem imel manj kot štirinajst dni časa za celotno kampanjo. Odločil sem se za kompromis, zato nisem šel v fotorealizem, ampak sem začel pacati z barvami …
V Photoshopu?
Ja …
Čez fotografije?
Ne, vzporedno. Šel sem na snemanje, pofotkal reference, potem pa sem vse skupaj izrisal in dodelal.
Poleg slovenskih zdaj rišete tudi tuje umetnike. Videli smo Patti Smith, Michaela Nymana, Ryuichija Sakamota …
To naredim tako, da na Googlu poiščem dvajset najbolj značilnih fotografij, predvsem tiste, ki so bolj udarne in ki poudarijo značaj. Paziti moram, da je oseba stara toliko, kot je stara danes.
Torej vendarle je nekaj realizma v tem, kar počnete. Na plano je prišel ravno pri ljudeh – s portreti in njihovimi kontrastnimi očmi …
Včasih sem delal bolj monokromatske stvari, zdaj pa so mi zelo všeč barve. Predvsem pri portretih iščem kombinacije, ki na prvi pogled ne sodijo zraven. Da v obraz zamešam malo modre, na primer, da pretiravam z rdečo, ker želim poudariti ušesa in nos, torej najbolj prekrvavljene dele obraza. Rad dodam malce več ekspresije in osebne note.
Vemo, da je slovensko oglaševanje v primerjavi s časom pred kakšnimi petnajstimi leti izredno nazadovalo. Je problem denar, pomanjkanje kreativne iskre v ustvarjalcih reklam ali se je izpel kapitalistični sistem?
Ne gre samo za denar. Tudi sam ne delam vseh stvari za denar, in včasih sprejmem projekte preprosto zato, ker so mi všeč. Drži, da je svet zelo kapitalistično naravnan in vsak mora preživeti, ampak meni gre kar v redu in mi na srečo ni treba vsak mesec skrbeti, kje bom dobil za kruh. Po mojem sta za nizko kakovost kriva hitrost in prenatrpanost. Obstaja dvajset pralnih praškov in vsak pralni prašek ima dvajset reklam. Vse reklame na koncu delajo agencije, ki so prenatrpane in morajo ideje rojevati serijsko. Za projekte imajo malo časa – premalo, da bi lahko naredili enako stvar, kot bi jo naredili, če bi se lahko usedli in bolj razmislili. Denar sicer ima vlogo, ampak kreativci v osnovi ne delajo zato, da bi obogateli, ampak zato, da bi delali dobre projekte.
Pripravili ste več ovitkov za cedeje slovenskih glasbenikov (Siddharta, Billy's Private Parking, Jadranka Juras, Zaklonišče prepeva). Nekoč so bili ovitki pomembno izrazno sredstvo glasbenikov. Kako se to spreminja?
Danes je vse postalo digitalno in ovitek nima več takšnega učinka. Ko sem začel poslušati metal, nisem poznal veliko bendov, zato sem kupoval cedeje, ki so imeli zanimive naslovnice. Na ta način sem domov prinesel Sepulturo, Blind Guardian in še marsikaj dobrega. Danes je ovitek samo za zraven. Glasbo najprej poslušaš, in če jo že kupiš v fizični obliki, ovitek itak nekam založiš. Nima več enake teže. Bolj gre za osebno zadovoljstvo glasbenika, ki se mu zdi dobro, če poleg glasbe da od sebe še nekaj vizualno privlačnega.
Občasno delate gledališke in festivalske plakate. Zadnji tak je plakat za letošnji Grossmanov Festival fantastičnega filma in vina. Ga obiskujete?
Ja, bil sem dvakrat ali trikrat. Z organizatorji smo vsakič našli nekaj skupnega, tudi razstavljal sem tam. Vzdušje, ljudje, ambient, dogajanje, organizacija, vse je res super. Festival, ki je tako rekoč iz čiste dobre volje postal nekaj velikega. Tam se dobro počutiš.
Osemdeset odstotkov ljudi verjetno ne bi razumelo dobrega počutja med zombiji, vampirji, pošastmi in zverinskimi stvori. Kaj je razlog za to dobro počutje?
Ne vem, rad imam estetiko grdega. Lepe in kičaste stvari me ne pritegnejo, ker se mi zdijo dolgočasne, pa ni važno, koliko elementov je nametanih skupaj. Ne prepričajo me kot nekaj, kar začutiš na nekem globljem emocionalnem … ne vem … ko začutiš trpljenje. Zdi se mi, da ljudje to začutimo močneje, kot pa neko radost. Ali pa jaz, vsaj … Tudi ko delam svoje stvari, me bolj osvobaja, če rišem trpljenje, kot pa če rišem zadovoljstvo. Mogoče moram iz sebe nekaj očistiti.
Brez dvoma je pri Ecovem knjižnem »dvojcu« Zgodovina lepote in Zgodovina grdega druga knjiga tista, ki daje celoti pečat presežnosti …
Grdo se mi zdi veliko večje. Če je nekaj lepo, je sicer super, ampak to odložiš na polico in konec. Grdo pa raste in raste brez konca. In prav to je tisto, kar me najbolj fascinira: nekaj ogromnega in nekaj večjega od nas samih. Zato, ja, tam se počutim super!
Prejeli ste vrsto mednarodnih nagrad za svoje likovno delo. Ste na ALU že diplomirali?
Nisem še diplomiral, čeprav imam diplomo narejeno. To je bil projekt Saga, ki sem ga leta 2010 pripravil za skupino Siddharta – celostna oprema njihovega albuma, singlov in ostalih vizualij. Izbral sem si ga, ga razdelal, razvil skupaj z mentorjem, ampak so mi do danes ostali trije teoretični izpiti, h katerim se ne uspem spraviti. Med študijem sem izredno napredoval in od njega odnesel res veliko, ampak v industriji, v kateri delam, štampiljka za zdaj ni potrebna.
Pogledi, let. 5, št. 11, 11. junij 2014