Ko bom velik, bom concierge
Zanj bi lahko celo rekli, da predstavlja enega najsijajnejših, najbolj iskrivih, duhovitih in bistroumnih odrazov/izrazov te dvojnosti oziroma vsaj nekaterih vidikov te. Vsakomur, ki pozna Andersonovo preteklo delo, na primer nekatera tudi pri nas nadvse priljubljena dela, kot so Veličastni Tenenbaumovi (The Royal Tenenbaums, 2001), Življenje pod vodo (The Life Aquatic with Steve Zissou, 2004) ter čudovito Kraljestvo vzhajajoče lune (Moonrise Kingdom, 2012), bo takoj razvidno, da je Anderson v Grand Budapest hotelu naredil še korak naprej v razvoju svojega, vsaj na prvi pogled manierističnega sloga. Zgodba o zadnjih letih zlatega obdobja elitnega srednjeevropskega hotela, ki ga Anderson umesti v fiktivno deželo Zubrowko, ter njegovih prebivalcih, predvsem o legendarnem receptorju oziroma conciergeu, gospodu Gustavu, in njegovem varovancu, postreščku Zeru Moustafi, je namreč slogovno izbrušena, že prav navdušujoče dovršena. Andersonova perfekcionistična stilizacija je vseprisotna in se odraža na strogo vizualni ravni, v scenografiji – Guardianov kritik P. Bradshaw je na primer zapisal, da se v podobi Andersonovega hotela prepletajo elementi Ceausescujeve predsedniške palače in hotela Overlook iz Kubrickovega filma Sijanje (The Shining, 1980) –, kostumografiji in maski, v igri že skoraj elitne igralske zasedbe (Anderson je eden redkih sodobnih režiserjev, ki lahko na kupu zbere tako ugledna imena hollywoodskega in evropskega igralskega ceha), ki je nadzorovano ekscesna, nenazadnje pa tudi na ravni dialogov, ki so že prav nesramno domiselni in duhoviti, a nikoli plehki in frivolni. Morda bo slišati puhlo in težko verjetno, a nesporno je, da je Anderson izumetničenost sveta, ki nam ga predstavi, pripelje do stopnje, ko ta nenadoma zadobi karakter nečesa nesporno pristnega.
Seveda bi bilo nesmiselno trditi, da je režiser ustvaril pristno rekonstrukcijo tistega prelomnega obdobja v zgodovini Evrope, tridesetih let 20. stoletja, saj to tudi ni bil njegov namen. Pa čeprav se je izdatno oprl na dela avstrijskega pisatelja Stefana Zweiga (Anderson je priznal, da je iz njegovih del »ukradel« številne elemente in da je lika Avtorja in gospoda Gustava oblikoval prav z mislijo na Zweiga). In čeprav je njegova vizija tedanje Evrope in življenja v njej izrazito neameriška ter ob tem povsem nepričakovano razkriva tudi določeno senzibilnost za družbene probleme (z likom postreščka Zera provokativno opozori na problem brezpravnih priseljencev v bogatih državah Zahoda). Drznili bi se celo reči, da Andersonov namen v Grand Budapest hotelu sploh ni bil nostalgično obujanje nekega zgodovinskega obdobja in življenja v njem. Preko svojih likov, predvsem gospoda Gustava ter dogodkov, ki se razpletajo okrog njega, nam da avtor jasno vedeti, da prisostvujemo zadnjim izdihljajem neke dobe, z njo pa se poslavlja tudi določen duh, določena kultura, sistem vrednot (to počasno »poslavljanje« kmalu zatem brutalno zaključi nastop nacizma, ki brezkompromisno odstrani še zadnje ostanke prejšnje dobe, nenazadnje tudi z gospoda Gustava, enega njenih zadnjih branilcev). Zato se njegovo delo zdi prej rekonstrukcija stanja duha v teh prelomnih zgodovinskih trenutkih, ko se posameznik, v primežu negotovosti in strahu, s katerima spremlja brutalni pohod nacizma nad Evropo, z nostalgijo obrača k duhu dobe, ki se poslavlja. Skratka, Grand Budapest hotel je nostalgična evokacija nostalgije za duhom časa, ki se neizbežno izteka. A tisto, kar se zdi v njegovem delu najbolj dragocenega, se skriva drugje: to je namreč preprosto dejstvo, da je v njem vse (in vsakdo, vključno z njegovim vedenjem in vsemi njegovimi dejanji) tako nedvoumno utemeljeno, da kljub skrajni ekscesnosti, neobičajnosti in celo bizarnosti deluje nekako samoumevno in pristno. Tako neposredno in živo. Tega so zmožni le resnično redki – stvarniki (fiktivnih) svetov. In Anderson se je s svojim zadnjim delom, Grand Budapest hotel, nesporno uveljavil kot eden izmed teh.
Pogledi, let. 5, št. 6, 26. marec 2014