Telefon
Pa je obstajala, o ja, z manjšimi spremembami kar kakšnih petdeset let. Malo čez petnajst sem jih štel, ko smo jo dobili, in z njo je prišel črn telefon z belimi številkami, kakršen je še na podstrešju domače hiše in sem ravnokar stopil gor preizkusit, kako je zvenela številčnica, ko si vtaknil kazalec v luknjico z izbrano števko, ga potisnil navzdol, do kamor je šlo, in ga odmaknil, da se je odsukala nazaj. (Zanimivo: moj sin, ki ni imel dosti opraviti s klasičnim aparatom, saj ga je kmalu zamenjal tisti s tipkami, še danes, kadar najavi, da bo koga poklical s tistega svojega sodobnega aparatka, ponavadi reče, da bo »zavrtel telefon«.)
Najprej je bil telefon seveda nekaj na moč nenavadnega; na Orlovi ulici so ga okrog leta 1960 imeli le v eni hiši, kjer so na srečo živeli prijazni ljudje, h katerim se je dalo zateči, ko je napočila prava komunikacijska nuja; in tja, Ajdovec so se pisali, sem nekega zimskega večera telefoniral s postaje prve pomoči, čakajoč, da mi oskrbijo rano na sencah, ki jo je bila povzročila sošolčeva ledena kepa – jadrno so stopili obvestit moje domače. Pred tem, kot deček, sem morda enkrat ali dvakrat videl telefonski aparat, vselej v materini službi, a kaj ko nisem imel koga poklicati, pa si zato nisem predstavljal, kako deluje niti za kaj se pravzaprav uporablja …
Vsakršne klicarije so se potem dogajale s tega in podobnih aparatov, iz tega in drugih stanovanj in prostorov. Večina je bila običajnih, nevtralno sporočevalnih, a bile so tudi skrivne, pritajene, nekako izgoljufane (takšne dostikrat iz telefonskih govorilnic, delujočih za drobiž ali žeton). Bile so takšne, ki so naznanile smrt, ali, na srečo bolj pogosto, rojstvo v družinski ali prijateljski bližini. Bile so plašna poizvedovanja, ko si ob prvem glasu na oni strani prekinil povezavo, in bile so šaljive potegavščine, ko si prijatelju, pri katerem si bil na obisku, naskriv naročil telefonsko bujenje ob nemogoči uri. Bil je tako imenovani »dvojček«, ko ste si delili številko s sosedovimi in ostali z mrtvim telefonom, če je njihov pes, preden so šli na dopust, v predpotovalni vročici odbrcnil slušalko. Bili so časi tehnološko nerazvite domovine, ko sem v Parizu z zavistjo gledal kolege štipendiste, kako iz govorilnice za par frankov pokličejo domov, tudi na druge celine, kar Jugoslovanu ni bilo mogoče; in še sredi sedemdesetih let sem kot novinar na vroči dubrovniški pošti debele ure potrpeval, preden me je uradnica odrešila z »Ljúbljana, kabina dve« in sem lahko po telefonu oddal sporočilo. Bili so večeri v arležanskem collègeu, ko nas je pet rezidentov hkrati planilo proti pozvanjajočemu telefonu v veliki dnevni sobi in je vsak upal, da velja klic njemu. In v tujini prve kartice namesto drobiža, s katerih so naglo kopnele unités. Bili so potem časi telefonskih »tajnic«, čisto praktičnega magnetofončka, ki je posnel, kar je imel povedati klicoči; dostikrat sem jo vključil, kadar sem bil sam doma v Trnovem, da mi ni bilo treba prestrezati klicev, namenjenih sinovoma. A tudi kakšno neprijetno presenečenje je znala pripraviti, saj ni, kot bi znala prava tajnica, posredovala sporočil le tistemu, ki so mu bila namenjena …
Pestro in razgibano je bilo življenje službenih telefonov, »direktnih« ali »internih«. V radijski kulturni redakciji nas je šest, sedem zaposlenih imelo v dveh sobah le eno številko; ko me je za nekaj časa doletelo, da je tisti aparat stal na moji mizi, sem si dodobra razgibal desnico, dvigajoč slušalko, in napolnil ušesa z vsem mogočim, o čemer so se po telefonu razgovorili starejši kolegi, pa naj sem želel slišati ali ne. (Saj se nisem mogel kar naprej iz diskretnosti umikati na hodnik.) Pa tudi ko sta si številko delila službena »cimra«, po dva v sobi, je bil telefon dostikrat preizkusni kamen njunega tovarištva, obzirnosti in diplomacije, kar ni nič čudnega, saj je kakšen dan zvonil neprenehoma, zdaj prijazno zdaj priganjaško, zdaj samozavestno, drugič izmikavo… In prav takšna so bila najbrž naša klicanja z njega.
Koliko številk smo takrat znali na pamet, službenih in zasebnih? Dvajset, morda več? Samodejno, ne da bi se jih učili; ker smo jih pač tolikokrat zavrteli. V pomnjenju so začele ugašati, ko so prišli v uporabo pametni aparati, kjer jih je bilo mogoče vpisati v »spomin«. (Takrat je tudi začelo plahneti zanimanje za telefonske imenike, debele knjige, ki so vsako leto izšle v nepojmljivo visoki nakladi in smo jih v prvih časih z vznemirjeno radovednostjo listali.) Mnoge številke so se spreminjale, zaradi novih telefonskih central v mestu ali zaradi selitev prijateljev in sodelavcev; prastar imeniček, ki sem si ga ohranil iz službenih dni, marsikje beleži takšne migracije, pri dveh, treh imenih pa tudi kar težko predstavljivo stanovitnost. Ponekod si se po glasu poznal s prijaznim telefonistom, za kakšno ustanovo si vedel, da so tam telefonsko odljudni ljudje.
Celó statusni simbol je bil nekaj časa, ubogi izumirajoči stacionarni telefon: uspešni direktorji, pa tudi srednje pomembni funkcionarji so se za javnost zelo radi fotografirali s slušalko ob ušesu, z dobrosrčnim nasmehom ali zaskrbljeno namrgodeni. Morda so si predstavljali, da so videti bolj dinamični, komunikativni, ali pa kot da delijo povelja, saj je bilo znano, da se dá marsikatera reč »urediti po telefonu«. Pa tudi kar kakšna glava se je menda oprala po tej poti, česar nisem okusil, si pa nekako predstavljam…
»In če bi me kdo poklical …,« pravim. A zadnje čase se je to dogajalo vse bolj poredkoma, dokler niso ostali le sinova in žena, ki so kdaj napravili veselje moji starokopitni muhi. In tudi sam sem premogel zmeraj manj številk, na katere bi pozvonil; v spominu aparata so ostajali še materini – zdaj prav tako pokojni – znanci in prijateljice, moji vrstniki in prijatelji pa so se – razen enega, zapriseženega konservativca – preselili na modernejša omrežja.
Tako torej ne bo prehude škode, če sem prekinil dolgoletno telefonsko razmerje. Aparat bom pustil še kar tam, na stopnicah, naj bo pomnik nekdanjih dni in besed in naj dokončno obmiruje. A nekaj dni bom zagotovo še pogrešal vsakovrstne klice, zvečine iz ženskih ust, ki so me prisrčno pozdravili, vabili na kosila, ponujali masažo, priporočali zdravniški pregled, čestitali, da sem izbran in nagrajen, ali me spraševali po nakupovalnih navadah in političnih preferencah; samo njim, klicalkam podjetnim ali nebogljenim, bo zdaj odgovarjalo: »Ta številka ne obstaja …«
Pogledi, let. 5, št. 5, 12. marec 2014