Slovenski nacionalni interes, zunanja politika in EU
1.
14. julija 2012 je ekonomist Igor Masten izjavil: »Danes lahko dodam, da je ideja nacionalnega interesa bankrotirala še etično in moralno. Večina nosilcev ideje v gospodarstvu je namreč v kazenskih postopkih. Ideja je bankrotirala tudi intelektualno. Ustvarili naj bi nosilce gospodarskega razvoja, naše suverenosti. V četrtem letu krize razvoja ni, gospodarsko suverenost pa lahko zaradi nesposobnosti reševanja težav kmalu izgubimo. Vse, kar lahko slišimo od glasnikov nacionalnega interesa, je pripisovanje krivde za nastale razmere izmišljenemu zunanjemu sovražniku neoliberalizmu ...«
Leto dni pozneje, 28. julija 2013, je Jože Biščak napisal: »Danes je bolj ali manj jasno, da so bili menedžerski prevzemi spodbujeni s pravljicami o nacionalnem interesu, ki jih je razširjal prav Kučan, pri tem pa mu je pomagal ekonomist Jože Mencinger in še drugi tako imenovani staroekonomisti. Ideja, da lahko sami upravljamo in da zato tujcev sploh ne potrebujemo, ima zdaj v Sloveniji domovinsko pravico, državljane je pa drago stala. Strašenje, da bodo tujci samo uničili gospodarstvo, se je zarezalo v vse pore družbe, toda nekatera podjetja, ki so jih prevzeli ali jih vodijo tuji lastniki, dokazujejo ravno nasprotno. Lep primer je farmacevtska družba Lek, ki je zdaj v skupini Sandoz, na prelomu tisočletja pa je bilo porabljenega veliko črnila o tem, da ga bodo Švicarji uničili, da ne bo razvoja, da bodo odpuščali, zaposlene spremenili v mezdne delavce. Nič od tega se ni zgodilo.«
2.
Kaj sploh je nacionalni interes? Nacionalni interes je skrb za koristi nacionalne – bodisi narodne bodisi državne – skupnosti. Glede na to, da narodi in države ne živijo v praznem in brezčasnem prostoru, je glavna skrb nacionalne oz. državne skupnosti njen obstoj, torej preživetje na mednarodnem prizorišču in v zgodovini. Če nas ne zanimajo koristi posameznih skupin (slojev, strank ...), ampak celotne (nacionalne) skupnosti, bi morali od čim večje večine njenih članov – s pomočjo volitev, referendumov, anket – izvedeti, kaj je po njihovem prepričanju koristno za skupnost in kaj je treba storiti za njeno korist. Predvsem pa: kakšen bi moral biti njen mednarodni položaj. Tu vstopamo na področje mednarodnih odnosov in zunanje politike, ki je prva pooblaščena za zastopanje nacionalnega interesa na mednarodnem prizorišču. Narod in država, ki si nista na jasnem glede svojega nacionalnega interesa, ne moreta voditi primerne zunanje politike. Narod ali država, ki bodisi razpadeta bodisi se stopíta z drugimi narodi ali državami, izgubita pravico do lastne zunanje politike, ki je v končni posledici tudi ne potrebujeta. Takrat izgubi smisel tudi nacionalni interes.
V preteklosti so nam nacionalni interes določali drugi narodi in druge države, ki so bili bolj ali manj brezbrižni do Slovencev, pri čemer so – včasih celo s pomočjo slovenskih ekspertiz in izvršiteljev – izkoriščali interesne (predvsem pa socialne) razlike znotraj podrejenega narodnega sistema. Vendar nam pogledov na »narodov blagor« niso vedno pripisovali oz. predpisovali le tujci, ampak so nam jih v skladu s svojimi posebnimi predstavami – na primer v časih t. i. socializma – pripisovali oz. predpisovali tudi samozvani nacionalni, tj. partijski voditelji, ki so pač »vedeli, kaj je dobro za ljudstvo«. O »nacionalnem interesu« smo začeli resneje razpravljati po osamosvojitvi, predvsem zaradi njegovega zlorabljanja za pridobivanje premoženja in oblasti nekdanjih nacionalnih voditeljev, ki so bili sicer poraženi v hladni vojni, vendar so nekako preživeli osamosvojitev. Nacionalni interes v nobenem primeru ne more biti »teorija« ali politika neke stranke ali skupine, ki bi bila naperjena zoper druge stranke ali skupine v isti državi.
V demokratičnem svetu se politične skupine praviloma trudijo prepoznavati splošne interese in jim – vsaj do neke mere – prilagajati svoje (delne) interese. Zmago in uspeh jim zagotavlja skladnost z interesi večine oz. njihovo čim bolj zvesto predstavljanje. Medtem ko demokratični sistemi praviloma preprečujejo prikrivanje in vsiljevanje, tj. neresnično predstavljanje delnih (posebnih, partikularnih ...) interesov kot splošnih interesov, se politične stranke večkrat težko uprejo takšni skušnjavi oz. tveganju. Uveljavljanje posebnih/delnih interesov pod pretvezo, da gre za dejanske, vendar neprepoznane splošne interese, je značilno za revolucionarna gibanja.
Da bi ugotovili, kaj je dejanski nacionalni interes, se moramo – kot rečeno – posvetovati z volivci, nato je treba njihovo naročilo kar najbolje predstaviti oz. uveljaviti na mednarodnem prizorišču. Leta 1990 je takšno naročilo izoblikoval plebiscit, pozneje, predvsem po letu 2008, pa sta se naročanje in izvrševanje naročil zapletla. Nejasnost naročil in nespretna zunanja politika sta potisnili Slovenijo na rob mednarodne relevantnosti.
3.
Glavno prizorišče za uveljavljanje slovenskega nacionalnega interesa je poleg domačega parlamenta seveda politično prizorišče Evropske unije. EU ima sama veliko težav pri razumevanju svoje vloge oz. poslanstva po koncu hladne vojne; ima pa tudi težave s svojo podobo v očeh drugih držav ali povezav. Stvar niti malo ni preprosta, ker EU ni enotna organizacija, kot so ZDA, Kitajska ali Indija, ampak je krhka, ranljiva in najmanj razdvojena. Danes govorimo o nacionalnih interesih držav članic. Če bi bila EU enotna organizacija kot ZDA, bi lahko govorili o nacionalnem interesu EU, pri čemer bi morali nehati govoriti o nacionalnih interesih držav članic oz. bi lahko govorili le o njihovih posebnih, lokalnih, manjšinskih ... interesih.
Kot rečeno EU ni enotna in nima svojega nacionalnega interesa. Da bi bila stvar še bolj zapletena, so do neke mere neenotni tudi njeni sestavni deli, čeprav se zdi, da pri večini članic obstaja temeljno soglasje (nacionalni interes) glede zunanje oz. evropske politike ne glede na politične stranke. Če zanemarimo dejstvo, da je področje zunanje politike v EU v glavnem v rokah držav članic, se z njim – v okviru t. i. skupne zunanje in varnostne politike (SZVP), skupne varnostne in obrambne politike, zunanje trgovine in razvojnega sodelovanja – največ ukvarja Svet EU za zunanje zadeve (SZZ), ki ga sestavljajo nacionalni zunanji ministri, predseduje pa mu visoki predstavnik za SZVP. Ta oseba je obenem komisar za zunanje odnose oz. podpredsednik evropske komisije, funkcionar, ki ga mnogi imenujejo zunanji minister EU. Če upoštevamo, da ima precej besede pri določanju zunanje politike evropski svet (ki ga sestavljajo predsedniki vlad/držav), lahko rečemo, da se z njo na najvišji ravni ukvarja 84 oseb (po 28 članov ES, EK in SZZ). Seveda se z zunanjo politiko – do neke mere – ukvarja tudi evropski parlament (766 poslancev), v katerem prevladujeta ljudska (EPP – 274 poslancev) in socialistično-demokratska stranka (S&D – 195 poslancev). Odbor za zunanje zadeve EP ima 79 članov, kar je malo v primerjavi z osebjem Evropske službe za zunanje dejavnosti (European External Action Service), ki šteje 3400 oseb, ki delujejo v 139 predstavništvih/delegacijah EU. Ta množica evropskih funkcionarjev in diplomatov tekmuje z zunanjimi ministrstvi in z njimi povezanimi sistemi v državah članicah. Francosko ministrstvo za zunanje zadeve na primer zaposluje okrog 15.000, nemško okrog 7.000, britansko pa okrog 14.000 ljudi, ki se ukvarjajo z zunanjo politiko.
4.
Nejasno opredeljen nacionalni interes povzroča nejasno zunanjo politiko. V nebo vpijoč je primer Arbitražnega sporazuma o državni meji med Slovenijo in Hrvaško (podpisanega konec leta 2009), ki je izzval referendum, ta pa razdelitev volivcev na dva skoraj enaka dela. (Mimogrede: tudi ko se v Sloveniji ne bi vsi strinjali, da bi bil Ernest Petrič v primerjavi z Jernejem Sekolcem boljši predstavnik Slovenije v arbitražnem sodišču, ki se ukvarja s slovensko-hrvaško mejo, bi bilo nemara mogoče doseči nacionalno soglasje, da bi bil aktualni zunanji minister Karl Erjavec, če že mora biti član vlade, bolj primeren za ministra za delo, družino in socialne zadeve, za okoljskega, zdravstvenega, morda celo za obrambnega ministra.) To z vidika nacionalnega interesa nekoristno podjetje so spremljali izmikanje ameriškim investicijam, naklonjenost do avtoritarnih režimov (od Libije do Belorusije in Ukrajine), občudovanje Rusije, polemike o varčevalni politiki EU in Nemčije, predvsem pa usmeritev na Balkan, ki jo spremlja domotožje po socialistični Jugoslaviji, ki naj bi bila bolj posrečena država od Slovenije.
Zdi se, da se Slovenci razmeroma malo zanimamo za mednarodni položaj svoje države. To pomeni, da se razmeroma malo zanimamo za slovensko zunanjo politiko, še manj pa za zunanjo politiko EU. Na področju zunanjih zadev nismo preveč dejavni niti v Sloveniji niti v Bruslju, iz česar sledi, da na tem področju tudi nismo bogvekako vplivni. Nekaj težav imamo zaradi dolge zgodovine narodne podrejenosti in zaradi nedolge (23 let trajajoče) državne tradicije. Vendar je bistveni problem pešanje političnih elit. Gre za to, da – tudi ko bi se vsi strinjali glede nacionalnega interesa – nimamo primernih zastopnikov in mehanizmov, ki bi ga znali učinkovito predstavljati oz. uveljavljati, še posebej spričo okoliščine, da Slovenija zadnja leta »drsi v irelevantnost« kot država, kar je že spet povezano z drugorazrednostjo oz. omenjenim pomanjkanjem primernih predstavnikov, negativne selekcije itn.
5.
Kaj lahko Slovenija doseže v Bruslju? Fizične in tehnične omejitve so velikanske, poleg tega Slovenija na evropsko prvenstvo ne pošilja svoje prve postave. Takšno ravnanje je bilo nekoč značilno za predstavljanje slovenske politike v Beogradu. Vendar so bila, kot rečeno, ne glede na izvrševalce nejasna tudi naročila. Tu navedena naročila oziroma priporočila bi bilo treba preskusiti na primeren demokratičen način.
Da bi dosegla primeren učinek v EU, bi si morala Slovenija znotraj širšega igrišča, na katerem tekmuje 28 držav, določiti tudi ožje (zavezniško) igrišče, ki bi si ga morali določiti glede na tri najvažnejše dejavnike:
1. Predvsem ne bi smeli pozabiti, da je Slovenija gospodarsko tesno povezana z Nemčijo.
2. Nato ne bi smeli pozabiti, da je postala članica EU tudi Hrvaška.
3. Na koncu pa bi si morali vedno znova dopovedovati, da je Slovenija obenem sredozemska in srednjeevropska država, kar sicer deloma velja tudi za Italijo, ne velja pa povsem za Hrvaško; torej bi morali poskrbeti za prvorazredne odnose z Avstrijo, Češko, Hrvaško, Italijo, Madžarsko, Poljsko in Slovaško.
Poleg tega bi morali imeti pripravljena dva koncepta: koncept nacionalnega razvoja in koncept razvoja EU. Prvi koncept bi moral izhajati iz odgovorov na vprašanje Kaj lahko (k dostojnemu skupnemu evropskemu življenju) prispeva Slovenija?, drugi pa iz vprašanja Kaj lahko (k mednarodni stabilnosti) prispeva EU?
Tu ni prostora za temeljitejši razmislek o gospodarskih zmogljivostih Slovenije. Če bi vlada prepoznala dejanski nacionalni interes, bi se morala najprej otresti ideoloških predsodkov in povezav s tradicionalnimi političnimi klienti, znižala bi davke, osvobodila in sprostila bi gospodarske pobude na področjih, ki so povezana s farmacevtsko ali npr. lesno industrijo, z letali in plovili, s prehrano, turizmom, vinogradništvom, zdravilišči ... Nato bi si morala zastaviti še važnejša vprašanja: kakšno EU potrebuje Slovenija? S kom naj se poveže in kako naj ravna v primeru, da se bo EU razvijala v smeri »vse tesnejše zveze« (ever closer union)? V primeru, da bo EU postajala federacija – kot veselo in ne preveč premišljeno propagirajo nekateri slovenski levičarji –, bodo seveda bolj od formalnih pristojnosti veljale prvorazredne osebnosti in dobre ideje.
6.
Po vsem tem se seveda postavlja vprašanje zunanje politike EU in koliko oz. kako lahko nanjo vpliva Slovenija. EU nima enotne, ampak skupno zunanjo politiko, ki je odvisna od soglasja oz. od vpliva velike večine članic. Kot smo videli pri primeru nekdanje Jugoslavije, je bila EU uspešna le v primeru Slovenije, tj. na brionski konferenci julija 1991, medtem ko je poznejša haaška konferenca tako rekoč propadla. EU se je zelo trudila na Kosovu, vendar bi bil tamkajšnji položaj – da ne govorimo o tragedijah v BiH in o obračunu z Miloševićem – brez posegov ZDA in Nata nerešljiv.
Pomembno dejstvo, ki vpliva na mednarodni položaj EU, je v tem, da je bila EU z združevanjem Nemčije in Francije prva znanilka premagovanja dediščine druge svetovne vojne, nato pa je – s širitvijo in skupaj z Natom po letu 1989 oz. po 11. septembru 2001 – postala zmagovalka hladne vojne. V EU sta – kot je splošno znano – najvplivnejši članici Francija in Nemčija, od katerih je ena stalna članica Varnostnega sveta OZN, druga pa ne.
Deloma je usoda EU in njena zunanja politika povezana z usodo Organizacije združenih narodov (OZN) oz. z njeno morebitno reformo. Varnostni svet je sestavljen po volji zmagovalcev druge svetovne vojne, generalno skupščino pa obvladujejo zmagovalci povojnega protikolonialnega gibanja, ki se je decembra 1960 izrazilo v znani deklaraciji o koncu kolonializma (1514) in ki se pogosto povezuje z državami, ki so poraženke hladne vojne. Z drugimi besedami, OZN še ni dokončno pretrgala popkovine z drugo svetovno in protikolonialnimi vojnami. Njena reforma je odvisna od prilagajanja rezultatom konca hladne vojne, kar pomeni, da bi pomembne položaje v njej morale dobiti države kot Nemčija in Japonska, predvsem pa bi morala stalno mesto v Varnostnem svetu (namesto Francije in Velike Britanije) dobiti EU. Ideja, da bi generalni sekretar OZN lahko postal bivši slovenski predsednik Türk, pomeni spodkopavanje reforme oz. vračanje k hladni vojni.
Bistvene sestavine primerne zunanje politike EU (v okviru omejitev pričujočega pisanja) vidim v odločnem vztrajanju pri evropejstvu, torej pri evropski kulturi, ki je povezana z izročili humanizma, krščanstva in razsvetljenstva, predvsem pa s koncem hladne vojne. Evropska zunanja politika bi morala biti nujno povezana s severnim Atlantikom (NATO), s Sredozemljem in z Baltskim morjem; Slovenija pa bi se lahko odlikovala s previdnim angažiranjem pri razreševanju zapletenih odnosov EU s slovanskimi sosedi (Belorusija, Rusija, Ukrajina).
_
Dr. Dimitrij Rupel je bil pred osamosvojitvijo profesor na ljubljanski FDV, prvi in nato še večkratni zunanji minister Republike Slovenije, pa tudi župan Ljubljane in diplomat.
Pogledi, let. 5, št. 2, 22. januar 2014