Mapiranje družbene kontrole
Na podoben način razstava gledalca ob vstopu trešči z zelo močno prisotnostjo nekega časa in konteksta, s katerim je predstavljena produkcija tako globoko zvezana. In šele postopoma mu skozi nanizane dokumentarne fragmente (plakati, katalogi, časopisi itn.) omogoči njegovo vsaj zasilno rekonstrukcijo.
Naslednji kontekstualni (biografski) fragment, ki ga razstava naniza, je ključen: protagonist subkulturne scene, ki se »svobodno« izraža v »osvobojenem« undergroundu, doživi eksistencialni prelom. Med letoma 1981 in 1982 je iztrgan z otočka svobode, kjer se kot Dušan Mandić lahko zasilno ali vsaj na videz izvzame, konceptualno in fizično distancira od družbene kontrole, ki vsiljuje normativne okvire mišljenja in delovanja, »presežke« pa kriminalizira in kategorizira za delikventne. Prestavljen je v samo osrčje »totalitarnega stroja«, »prestopnik« po lastni volji je uniformiran; začne služiti obvezni enoletni vojaški rok v Jugoslovanski ljudski armadi. S spremembo konteksta se spremeni njegova percepcija samega sebe; ker se občuti kot zvedenega na kolešček v mehanizmu, »oglašanje« od tam podpisuje z »vojak D. M.«.
Predstavljeno Mandićevo zgodnjo samostojno produkcijo, nastalo v času služenja vojaškega roka (1981–1982), ki sega v čas pred ustanovitvijo umetniške skupine Irwin leta 1983, v kateri vse od takrat kot najstarejši član deluje, je treba razumeti v določenem smislu ločeno. V njej je namreč težko izbrskati kaj tiste umetniške samonanašalnosti na eni in izgubljanja individualnega glasu v kolektivu na drugi strani. Ključna referenčna točka produkcije v tem smislu ni (toliko) umetnost in njen odnos do ideologije (umetniški stroj v odnosu do državnega?). Gre za neko bolj intimno perspektivo: umetnik-izražajoči se subjekt v odnosu do kontrole družbenega sistema, četudi se njegova pozicija posredno vzpostavlja tudi v relaciji do etabliranega umetniškega izraza (v Mandićevem primeru predvsem slikarstva nove podobe).
Če umetnika, kot zapiše, zanima dialektika videnja, vidnega, podobe in tega, kar je na drugi strani, v njegovem primeru ne gre zgolj za odvračanje od tega, da bi se ta vprašanja tematiziralo znotraj ozkega območja umetniškega medija. Ne gre torej toliko za nekakšno »širjenje meja« slikarstva preko vstopanja v območje vizualne kulture in vključevanja medijev grafita, videa in performansa (predstavljeno delovanje v okviru kolektiva Meje kontrole št. 4 med letoma 1982 in 1983), ampak za širše vprašanje vidnega režima, ki je v tesni navezavi s povsem konkretno kulturo in družbo. Kultura in umetnost sta produkta konkretnega družbenega sistema, v okviru katerega imata po umetnikovem mnenju specifično funkcijo: zabrisovanje sistemov nadzora. Mandić lastno intervencijo razume kot upiranje dominantnemu vidnemu režimu, pri čemer sledi maksimi »delanja vidno«, razkrivanja tega, kar naj bi dominantna umetnost in kultura bolj ali manj uslužno zabrisovali.
Vzorčen primer te strategije sta nedvomno seriji Razglednice in Pisma. Iz polikanih razglednic, klišejskih izsekov iz idealnega vsakdana, na katerih se znajdejo motivi od lutkasto ljubkih otrok, zaljubljenih parov v filmskem objemu, izsekov iz srečnega družinskega življenja do pozirajočih golih mladenk, vzpostavlja scene iz horror filma. S temnenjem ozadij izolira obraze in telesa, čeznje maže rdečo barvo – kajpak »kri«, lepi križe vseh vrst in porekel. Ni važno, od kod se je simbol vzel – kot ideološko orodje funkcionira podobno kot družbena/kulturna norma; disciplinira svobodno izražanje in komunikacijo.
Poleg razkrivanja potlačenega za polikanimi normativnimi podobami se je subkulturna scena strateško zažirala ravno v tisti presežek, ki je bil prepoznan kot »hrup« (pank), »sprevrženo« (»nenormativne« seksualne prakse), »vandalizem po stenah« (grafiti). Razstava preko radikalno umeščene singularne perspektive prinaša brez dvoma enega bolj prepričljivih izsekov ustvarjalnosti, ki se danes vzpostavlja kot ena ključnih referenčnih točk sodobne umetnosti (če omenimo zgolj Pank muzej v Muzeju sodobne umetnosti Metelkova). Hkrati pa postreže z univerzalno lekcijo: vsiljevanje konzerviranih norm in državna represija nad telesi generirata nasilje. To pa se vedno tako ali drugače pozunanji in skanalizira tja, kamor se pač lahko; na stene, v »osvobojene« prostore ali pač na ulice.
Pogledi, let. 5, št. 2, 22. januar 2014