O okostenelem umetniškem organizmu
Prožni nomadi med avantgardo in mainstreamom?
Morda je bolj kot branje specifično umeščenih zapiskov zanimivo branje njihovih dialogov, ali še bolje: zasledovanje komunikacijskih šumov – vključno z našimi lastnimi. Branje je hkrati povezano z identifikacijo, in ker mi branje te konkretne dialoške izmenjave, osredinjene okoli naštetih figur, ni omogočilo objekta identifikacije, sem poskušala na podlagi lastne partikularne vpetosti vanj zarisati neko podobo četrtega akterja. Kot »predstavnica« prekarne kritiške delovne sile, ki pomaga pri krvotoku lokalnega umetniškega prizorišča, sem ga poimenovala prožni nomad. Posameznega akterja na tem mestu ne razumem izključno kot nekoga, ki igra določeno vlogo, ampak morebiti bolj kot oznako za specifično logiko delovanja, hkrati pa se mi samo prizorišče tega delovanja kaže bolj kot organizem. Pričujoči zapisek predstavlja poskus manifestacije pogleda omenjene figure, pri čemer je treba izpostaviti, da prožni nomad »po sami naravi« zaradi lastne mobilnosti vidi stvari zabrisano. Ker je v nekem smislu zgolj pogojno vpet v organizem, je sploh »sposoben« nizati zgolj fragmentarne izseke iz klavstrofobične bližine, in ker v največji meri napreduje tako, da se širi, ravno tako ni »zmožen« pogleda od zgoraj ali celo zviška.
Izsek iz vsakdana prožnega nomada
Oni dan sem na poti iz nekega generacijsko specifičnega kroga skupnega branja v neki drugi generacijsko specifični kontekst uredniškega sestanka govorila z enim od »generacijskih kolegov«, ki se – podobno kot sama – poskuša prebijati s pisanjem. Reče mi, da je prebral nek moj članek o razstavi v nekem časopisu, in seveda ga povprašam za mnenje. Odgovori, da se mu je zdel tak »varen«, mlačen, in da pišem zelo različno za različne časopise. Branila sem se (pred sabo, pred njim?), da je to v nekem smislu neizbežno, da gre za različne časopisne kontekste, različne publike in uredniške politike. Ker sem morda nekoliko preveč prebirala o relacionarnosti kategorij, s katerimi operiramo, glavnino krivde mimogrede zvalim ravno na uredniško politiko dotičnega časopisa.
V še vedno nekoliko protektivnem zanosu poskušam zadevo kontekstualizirati tako, da mu postrežem z zgodbo. Že nekaj časa se ob študijskih obveznostih poskušam zasilno preživljati s pisanjem kritik, na določeni točki pa se vedno globlji rezi v honorarje vendarle zarežejo tudi v moje »strukturne meje«. Kot prožni nomad pridem do enostavnega sklepa: treba bo delati več. Spišem za moj takratni pogled zvenečo kritiko, izberem novi, dodatni potencialni pisni prostor, ter kontaktiram uredništvo. S kritiko so »težave«. Urednik je ne zavrne, ampak zahteva prilagoditev. Sprva se nekoliko težko sporazumeva in ni mi povsem jasno, v čem je pravzaprav »problem«. Nekaj pa je med drugim vendarle govora o »prilagajanju bolj klasičnim kritiškim pristopom«. Kot prožni nomad, ki je vendarle sprejel odločitev, da se bo začasno naselil (še) na tem mestu, sicer natančno izrazim svojo kritiško pozicijo, članek pa vendarle prilagodim do »ustreznega«. Drugič seveda začnem pisanje od nekod čisto drugod, (samo)cenzuro pa poskušam mehčati drugje, kjer/kolikor je to pač mogoče.
Ko zgodbo svojemu »generacijskemu kolegu« pripeljem do konca, se ne zadovoljim in po nekajminutnem premoru na hitro zvarim nekakšno stališče, celo strategijo. Takole nadaljujem: radikalno odločno zavzemanje pozicije teh, ki nam je nekako predpostavljeno nalepljena pozicija avantgarde, očitno ni mogoče. Rečeno skozi prostorske metafore: če preveč nasilno vstopiš, te po vsej verjetnosti vrže ven. Lastno pozicijo je treba najprej zabrisati, zaviti v neke bolj klasične okvire. In te okvire je treba širiti počasi, skozi kontinuiteto pisanja, potrpežljivo prilagajati, pretendirati na (o)mehčanje naslovnika/-ov. Ali skozi konkretni primer nomadov: naskakovanje zidov kakšnega mesta, zavzemanje oblasti, je nadomeščeno s skorajda neopazno infiltracijo v večinsko populacijo ter širjenjem načina njihove biti.
Etika prakse?
Če nadaljujem razmislek o neki pogojno vključeni generaciji – pogojno vključevanje, ne pa izključevanje, je vendarle uveljavljeno orodje reprodukcije stratifikacije, v tem primeru delovne sile – iz nekega drugačnega kota, mi misel avtomatsko zatava k neki drugi generacijsko specifični kolegici. Ta deluje v povsem drugem polju in se (najbrž ravno zaradi tega) ne spoprijema s tako katastrofalnimi delovnimi pogoji in njihovimi posledicami. Seveda sem vesela zanjo. Po drugi strani pa ne morem mimo opazke, da je med nama pravzaprav zazijal prepad. Če bi operirala s »starimi« termini, bi lahko celo rekla, da kar naenkrat – enake generacije, podobnih potencialov in sposobnosti pripadava dvema različnima razredoma. In če bi si izhajajoč iz tega fokusa v zanosu misli za-mislila nek popreproščeni evolucijski potek stvari, bi me lahko popadla bojazen. Iz majhnega prepada med generacijskima kolegicama, ki sem ga očitno zaznala, se lahko razvije marsikaj. To ni bojazen pred različnostjo, prožni nomadi vsaj načeloma s tem nimamo velikih težav. Popadel bi me strah pred nečim drugim: da bi se v majhen prepad v kriznih produkcijskih okoliščinah, ki (pri)zadevajo vse – četudi neenakomerno – naselila gnila protektivna logika šibkih proti šibkejšim od sebe. Šibkih, ki se slepo oklepajo svojih (priborjenih, pridobljenih, podarjenih) privilegijev, da ne bi zdrsnili stopničko niže, in ki morda ne vidijo, da s šibkejšimi od sebe pravzaprav »bijejo skupen boj«, naseljujejo skupen prostor. Ali ni forsiranje (premisleka) bitk na točno določenih terenih strateško in ali nima nekaj opraviti z reprodukcijo ločnic in preko te stratifikacije atomiziranih posameznikov in polj delovanja?
Kaj je torej s prožnimi nomadi, ki ker smo se odločili, da poskušamo zasilno skrpati moč iz lastnih šibkosti ne želimo pristajati na dialektiko avantgarde in mainstreama? S(m)o prožni nomadi konformisti ali ima morebiti naš »boj« kaj opraviti tudi z upiranjem logiki vzpenjanja na račun tlačenja nekoga ali nečesa drugega? Še eno vprašanje se vsiljuje kar samo: ali prožnim nomadom ni moteča hegemonija mainstreama? Nanj je težko odgovoriti z izbiro med vnaprej določenima odgovoroma, ki ju izsiljuje specifična zastavitev vprašanja. Na svet raje apliciramo nam bližjo hibridnost, barve ali vsaj sive odtenke, poskus rekonstrukcije obstoječega pa se nam zdi smiseln, kolikor cilja proti (iz)najdevanju možnih potencialnosti.
Obeti prožnih nomadov
Prožni nomadi najverjetneje ne bomo ponudili novega avantgardističnega projekta. Ker smo zgolj pogojno vpeti v krogotoke organizma, si bomo kdajpakdaj celo dovolili zastaviti kakšno bazično in naivno vprašanje, na primer: kdo vnaprej določa načine delovanja, pozicije in »naravne« poteke stvari? Morebiti se bomo odpravili nekoliko dlje vstran in našli bolj udobno delovno-življenjsko okolje (delovno-življenjsko, ker že zdaj iz več razlogov težko ločujemo delo od življenja). Vsekakor bomo poskušali preživeti tudi tam, kjer smo trenutno locirani, in zraven taktike občasnega infiltriranja ali parazitiranja na mainstreamu počasi začeli vzpostavljati lastne prostore delovanja. Samo v zadnjih letih se je obstoječim medijskim prostorom, ki nadaljujejo svoje bitke (Radio Študent, Tribuna), pridružilo nekaj novih: od oktobra 2011 izhaja glasilo za arhitekturo, umetnost in bivanjsko kulturo Praznine, pojavila se je tudi revija za kulturne odvisnike ArtFiks ali revija za kritiko sodobne umetnosti Šum. Izid slednje je v veliki meri povezan s pridobitvijo sredstev za izid, prva številka iz lanskega leta pa je sicer produkt združevanja različnih preteklih bolj ali manj uspešnih projektov/bitk (leta 2009 zasnovana avtonomna študentska platforma Mladi v akciji, zdaj pa društvo BOKS).
Ker nam je nekoliko tuje povezovati solidarnost z ustaljenimi vzorci delovanja in »zvestobo«, obstaja verjetnost, da bomo zaobšli izpostavljeno protektivno logiko in postali solidarni z drugimi prekarci in kakorkoli drugače deprivilegiranimi, ki lahko da ne bodo imeli veliko z umetnostjo (nekaj tega je bilo mogoče zaslutiti med »mlado produkcijo« na lanskem Trienalu sodobne umetnosti). V tem procesu se zna zgoditi, da se nam bo umetnost zazdela čudno banalna reč (da je grobo zvezana z legitimacijo in da jo sploh pogosto legitimirajo sila banalni pogoji, smo že ugotovili). Živo artikulacijsko, kreativno in sploh ustvarjalno silo bomo začeli iskati in jo po vsej verjetnosti tudi našli nekje popolnoma drugje, radikalno daleč od okostenelih institucij in avtomatizirane produkcije artefaktov. Ravno tako tudi etično pozicijo, ki se upira običajni življenjski ekonomiji (karkoli že to je) in ki bi naj bila domena umetnosti. Morda bomo kaj tega našli v nastajajočih heterogenih, vzporedno organiziranih ekonomijah so-nomadskih kolegov?
Okostenelemu umetniškemu organizmu ne bo hudega, če se bo kak prožni nomad morda postopoma samodejno odstranil. Zlahka ga bo zamenjal drugi, morda z organizmom bolj kompatibilen, ki si sčasoma celo utegne pridobiti privilegij stalnega prebivališča. Nekaj je vendarle gotovo: specifični produkcijski pogoji so vedno v tesni povezavi s strategijami upora. Ali niso umetniške avantgarde vedno ciljale na spoje umetnosti in življenja in ali nekrizni produkcijski pogoji vedno »izsiljujejo« sodelovanja? Hkrati je gotovo tudi to, da mainstream po »naravnem« poteku stvari avantgarde navadno ne prepozna, saj vendar govorita v drugačnih kodih.
Prožnim nomadom skratka ostaja zasilna tolažba/iluzija, da nam »onemogočena« ali zavestno ne-izbrana logika zaganjanja v zidove morda ne izbrazda neizbežne poti, kjer se bomo naposled – utrujeni od boja ali celo dobljene bitke – sprijaznili s svojim mestom in pozicijo mainstreama, ker je tak pač naraven potek stvari.
Pogledi, št. 1, let. 5, 8.januar 2014