Umetnostna forenzika
Kako je Krošnjar spet prikrošnjaril na Kranjsko
Po prvi svetovni vojni, ko je Karl Strahl pripravil natančen katalog zbirke, se je na gradu večkrat mudil tudi umetnostni zgodovinar in tedanji deželni konservator dr. France Stele ter še pred razprodajo posnel nekaj fotografij notranjosti, ki so še danes dragoceno pričevanje o posameznih umetninah v zbirki kot tudi o prostorski ureditvi in s tem o zbirateljskih intencah Edvarda Strahla.
Predzgodba
Med Steletovimi fotografijami je zanimiva predvsem tista, na kateri vidimo enega od hodnikov starološkega dvorca. Na steni v ozadju visi za kranjske razmere že kar monumentalni celopostavni portret Leopolda Lamberga, delo Valentina Metzingerja, vodilnega kranjskega slikarja druge tretjine 18. stoletja. Na desni pa lahko z malo truda prepoznamo še kakšno pomembno delo iz slovenskih javnih zbirk. Prva slika desno od Lamberga je portret družine nekdanjega lastnika starološke graščine Janeza Adama Erberga, ki ga hranijo v škofjeloškem muzeju in je eden redkih ohranjenih, če ne edini skupinski družinski portret zgodnjega novega veka v naših zbirkah. Tretja je Kmečka družina, intrigantna žanrska podoba, ki je del zbirke Narodne galerije in je bila dolgo pripisana Almanachu, enigmatičnemu slikarju, ki je na Kranjskem delal v sedemdesetih letih 17. stoletja. Še posebej sta ga hvalila dva velika Kranjca tistega časa, najprej Janez Vajkard Valvasor in nato še Janez Gregor Dolničar, obenem pa so bila njegova dela izjemno priljubljena pri lokalnih zbiralcih, ki so se – kot lahko razberemo iz zapuščinskih inventarjev – radi pohvalili z njegovimi slikami v lastnih zbirkah. Danes se bolj nagibamo k temu, da je bila Kmečka družina naslikana kakšno desetletje pozneje kot druga, bolj zanesljiva Almanachova dela, torej obe podobi Kvartopircev in Deček s puranom, ki so danes vsi prav tako v Narodni galeriji. Kot je ugotovil dr. Uroš Lubej, najboljši poznavalec arhivskega gradiva poznega 17. stoletja in severnjaških slikarjev na Kranjskem, bi lahko nastala celo okrog leta 1705, ko je družina Erberg kupila graščino Stara Loka.
Zaplet
Pred dobrimi desetimi leti, ko sem začenjal svoje pedagoško delo na ljubljanskem oddelku za umetnostno zgodovino, je med zbiranjem gradiva za proseminarsko nalogo o Kmečki družini eden od mojih prvih študentov, Boštjan Mihelj, opazil nekaj, kar je pred njim ušlo še tako pozornim očem: Kmečka družina, eno najbolj znanih del Narodne galerije, ki je tedaj že nekajkrat gostovala tudi v tujini, je imela v Stari Loki – vsaj po mnenju Karla Strahla – pendant, sliko Krošnjarja, ki jo kot prvo z desne ravno tako lahko razberemo na Steletovi fotografiji. Mihelj je takoj pobrskal tudi po arhivskem gradivu in ugotovil, da je bil Krošnjar skupaj s Kmečko družino prodan Narodnemu muzeju, obe sliki pa sta bili po dogovoru o prenosu nekaterih del med nacionalnimi ustanovami iz muzeja leta 1946 preneseni v Narodno galerijo. A medtem ko je Kmečka družina tja res prišla, se je za Krošnjarjem na tej nekaj stometrski poti izgubila vsaka sled, za pol stoletja pa tudi spomin nanjo. Pravzaprav ne vemo, ali je slika izginila med potjo, pred vhodom v galerijo ali takoj po prihodu v poslopje Narodnega doma, v galerijskih knjigah namreč njen prihod nikoli ni bil zabeležen. Podobno kot mnoge druge dragocene slike neposredno po drugi vojni si jo je očitno nekdo prisvojil, pogrešil pa je v tistih, očitno vse prej kot urejenih časih ni nihče. Leta 2003 sem Boštjana Mihlja spodbudil, da je svoje odkritje objavil v Zborniku za umetnostno zgodovino, saj je bil to edini način, da se na (nekdanji) obstoj slike javno opozori, s tem pa postavi osnovni pogoj za njeno morebitno ponovno odkritje. Ko smo dve leti pozneje s kolegi pripravili tudi razstavo o Almanachu in ostalih slikarjih druge polovice 17. stoletja na Kranjskem, smo na sliko ponovno opozorili, a žal se nihče od lokalnih zbiralcev in poznavalcev zasebnih zbirk ni oglasil.
Leto pozneje, v začetku decembra 2006, pa je prišlo veselo obvestilo: dr. Uroš Lubej, eden redkih kolegov, ki zares redno pregleduje gradivo, ki se pojavi na najpomembnejših umetnostnih dražbah po vsem svetu, je Krošnjarja odkril na avkciji londonske hiše Christie's. Žal dan prepozno – slika je bila prodana, in to menda za nekaj tisoč evrov, torej za vsoto, ki morda celo obubožanim intervencijskim fondom naših muzejskih ustanov ne bi bila prevelik zalogaj. Dr. Lubej je o svoji izjemni najdbi takoj obvestil Narodno galerijo, kjer so nemudoma navezali stike z dražbeno hišo. Žal zaradi pomanjkljive povojne dokumentacije slike menda ni bilo mogoče zahtevati nazaj oziroma je obravnavati kot ukradeno blago. Resnici na ljubo so imeli na voljo le Steletovo fotografijo, ta pa je bila posneta pod kotom in tako ni omogočala povsem zanesljive – vsaj v pravnem smislu – identifikacije slike.
Razplet
Z veliko mero vztrajnosti, najbrž pa tudi sreče, je po nekaj letih galeriji vendarle uspelo Krošnjarja pridobiti nazaj po bolj ali manj simbolični ceni. Na zahodnem trgu Almanach – o avtorstvu moramo še kaj reči – pač nima takšne cene, kot jo ima za našo kulturno dediščino, za katero so takšne slike pravzaprav neprecenljive vrednosti. Pred nekaj tedni, prvi četrtek v novembru, sta sliko v Narodni galeriji javnosti predstavila direktorica dr. Barbara Jaki in prvotni »krivec« za najdbo, kolega Boštjan Mihelj. Zdaj, ko je bil končno mogoč natančen ogled slike, se je potrdilo tisto, kar smo vsi, ki smo Krošnjarja pred tem poznali le po fotografiji dražbene hiše, vsaj upali. Ker je podoba krošnjarja na sliki namreč zasnovana podobno kot podoba mladeniča na Almanachovem Dečku s puranom, smo že prej lahko logično povezovali starološko sliko s tem slikarjem. A glede na to, da je Karl Strahl napisal, da sta sliki Krošnjarja in Kmečke družine v njegovi zbirki pendanta, smo obenem ves čas ugibali, ali bo podroben ogled slike na koncu vendarle razkril, da je njen avtor zaenkrat še anonimni »Mojster Kmečke družine«, ne pa Almanach. A Krošnjar, ki si ga zdaj lahko ogledate v eni od sob Narodne galerije neposredno ob Kvartopircih II in ob Dečku s puranom, se nam zanesljivo kaže kot delo istega avtorja, torej še vedno enigmatičnega Almanacha. Z njegovimi deli se ujema tudi vsebinsko, saj skromnega »gorenjskega krošnjarja« (tako je označen tudi v inventarju Erbergove zbirke v Stari Loki leta 1754) predstavi kot monumentalnega protagonista na temnem platnu, ne pa v pripovednem, rahlo karikiranem in včasih celo satirično-posmehljivem tonu slikarjev zgodnjega 18. stoletja, še posebej tistih, ki so delovali v severni Italiji.
Sklep
Po letu 2005, ko smo na razstavi soočili številna dela, povezana z Almanachovim imenom, je to gotovo največje odkritje in izjemen prispevek k nadaljevanju študij o slikarstvu poznega 17. stoletja na Kranjskem. Obenem je še en dokaz, da pri pregledovanju zapisov in fotografij, ki smo jih imeli vedno pred sabo, natančno oko lahko vedno znova odkrije še kaj prezrtega. Seveda se moramo zavedati, da smo imeli izjemno srečo, da je omenjeni dražbeni katalog pregledoval prav dr. Uroš Lubej, ki je Mihljevo odkritje zelo dobro poznal. In potem ponovno, da je slika po nekaj letih vendarle prišla nazaj v Slovenijo. Kot vedo povedati tako dr. Lubej kot kolegi iz muzejskih ustanov, se namreč v katalogih dražbenih hiš in pri antikvarjih po svetu pogosto znajdejo dela, ki izvirajo iz nekdanjih zasebnih zbirk na Slovenskem in so bila v tujino prodana ali neposredno po razprodajah zbirk med obema vojnama ali – pogosto bolj na skrivaj – enkrat po drugi vojni. Ta dela v tujini niti ne dosegajo izjemnih cen, a žal so pogosto predraga, da bi jih lahko kupili z intervencijskimi sredstvi, ki so na voljo pri posameznih institucijah ali ministrstvu za kulturo. Časi pa spet niso taki, da bi kar čez noč lahko pridobili zasebne sponzorje in pravočasno zagotovili odkup del za naše zbirke. Za temi deli se tako nemudoma spet izgubi sled, saj novi kupci praviloma ostajajo anonimni. Ministrstvo bi zato moralo pripraviti zakonske osnove za oblikovanje intervencijskih fondov za nakupe umetnin, ki bi bili dovolj veliki, da v prihodnje teh težav ne bi bilo.
Nova dilema
Na koncu pa velja opozoriti še na drobno malenkost, ki kot pri vsaki drugi veliki zgodbi odpira celo vrsto vprašanj, na katera bo treba odgovoriti. Že prej sem omenil, da identifikacija s pomočjo Steletove fotografije le ni tako zanesljiva, da bi jo morali sprejeti kar brez zadržkov. Slika Krošnjarja, ki je danes v Narodni galeriji, se sicer po merah zelo dobro ujema s tistimi, ki so jih zapisali v Narodnem muzeju. A dandanes lahko s pomočjo spletnih iskalcev in baz podatkov o slikah, ki se pojavljajo na dražbah, hitro ugotovimo, da je v zadnjih dveh desetletjih po umetnostnih trgih krožila vsaj še ena verzija starološkega Krošnjarja, resda spodaj in desno nekoliko obrezana in – sodeč po slabi objavljeni fotografiji – nekoliko manj spretno naslikana. Lahko bi šlo za delavniško repliko Almanachovega ljubljanskega Krošnjarja ali posnetek tega dela izpod čopiča kakšnega drugega slikarja na Kranjskem. Primerjava s Steletovo fotografijo je pri tej drugi verziji lahko celo nekoliko prepričljivejša, malo težje pa je pojasniti mere, a slika je bila občutno obrezana. Zato ta hip ni več jasno, ali v Narodni galeriji gledamo starološkega ali nekega drugega Krošnjarja, ki je krasil sobane ene od kranjskih plemiških rezidenc. V krogu Almanachovih naročnikov se nenazadnje omenja vsaj še ena slika z enakim motivom: v ljubljanski palači baronov Polhograjskih je neka slika Krošnjarja visela leta 1731, pozneje, v 19. stoletju, pa je bila del zbirke polhograjskega gradu. A ne glede na to, da ne vemo, katera od obeh znanih različic je starološka, katera polhograjska, ali pa sta obe celo iz kakšne druge zbirke, imamo po zaslugi obeh omenjenih raziskovalcev in Narodne galerije zdaj v Ljubljani še eno sliko Almanacha, s pomočjo katere bomo v naslednjih letih gotovo lahko dodatno osvetlili tega Valvasorjevega sodobnika.
Pogledi, let. 4, št. 22, 27. november 2013