Don Juan se vrne iz vojne. In?
Von Horváthova drama se dogaja po prvi svetovni vojni; svet je porušen, vrednote so spremešane, v odsotnosti moških pa ženske ena za drugo cepajo ob pojavi don Juana, ki se ranjen, prav nič zmagoslavno, vrača iz vojne. Avtor ga v predgovoru označi takole: »Ne uteleša samo moške seksualnosti, čeprav je kajpak njen najsilnejši predstavnik, temveč je njegova posebnost neka izjemna, globoko intimna in nepoljubno izražena metafizična vez te seksualnosti, ki ima takšno moč, da ji ženske ne morejo uiti.« A v igri don Juan vsaj sprva ni lik, kot ga poznamo iz mita, pač pa bolj njegovo nasprotje: ob srečanju s smrtjo med vojno se je namreč pokesal vseh svojih nekdanjih grehov, tako da se zdaj vrača k svoji zaročenki, ki jo je nekoč brezvestno zapustil. Igra je sestavljena iz triindvajsetih postaj na tej don Juanovi poti, kjer se srečuje tudi z raznimi ženskami iz svoje preteklosti; njegov novi jaz pa ob takojšnji fascinaciji vseh žensk, ki mu pridejo na pot, nekako neopazno izgine in tako začne pred našimi očmi povzročati nove travme in za sabo puščati nove žrtve. Dokler na koncu ne prispe na cilj, kjer ga čaka le grob zaročenke – in ob tem spoznanju se odloči, da bo za vedno ostal pri njej.
V tej nenavadni, a glede svoje končne intencije vendarle nejasni parafrazi donjuanovstva je sicer potaknjenih nekaj duhovitih, pa tudi ostrih in družbenokritičnih observacij, ki se v glavnem generirajo iz rahlih moralnih okvirjev v postapokaliptičnem času; žalostne in povedne so tudi usode žensk, ki doživijo srečanje z don Juanom, pa vendar se zdi, da to ni dovolj. Kot da bi tudi samemu avtorju umanjkal fokus: precej radikalna, a neizpeljana (tudi v predstavi povsem nereflektirana) je na primer obtožba, ki doleti don Juana tik pred koncem, ko je iz udobnega gnezda, kjer erotično obvladuje vse tri ženske v hiši, tako rekoč prisiljen pred policijo zbežati v zadnji objem k mrtvi zaročenki.
Pa vendar bi nudil avtorjev posebni stil, daleč od realizma, nekaj možnosti za vznemirljivejšo interpretacijo. Uprizoritev pod režijskim vodstvom Dušana Jovanovića pa sicer poskrbi za pregledno nizanje prizorov, a se ne ukvarja s tem, da bi jih obravnavala kot povsem samostojne enote, čeprav se to tekom predstave, ob odsotnosti kake močnejše ideje, polagoma izkaže kot najzanimivejša možnost. Najbolj učinkoviti, dodatno osmišljeni pa tudi vizualno ambiciozneje rešeni in atmosfersko povedni so namreč tisti prizori, ki na potek zgodbe pogledajo z distance; tak je na primer prizor drsanja ali tisti, ko mrtvo utrujeni don Juanov obraz v živem posnetku spremljamo v velikem planu. Zdi se, da je režiser nihal med tem, da bi don Juanovo zgodbo zaokrožil v celoto, in tem, da bi jo bolj radikalno razdrobil na kosce, pri čemer se ni trudil iskati vzporednic med takratnim postapokaliptičnim in sedanjim predapokaliptičnim vzdušjem – ravno zato pa je splošni vtis in končni rezultat precej medel.
Igralke so ob tem dobile nekatere več in boljše, druge manj in slabše priložnosti. Najbolj sta jih izkoristili Mirjam Korbar Žlajpah (z verjetno tudi najbolj celovito izrisanim likom vdove) in Mojca Funkl (kot najbolj ranjena don Juanova žrtev), kot serija žensk pa so v več vlogah nastopale še Iva Kranjc, Petra Rojnik Veber, Judita Zidar, Tjaša Železnik, Stannia Boninsegna, Anja Drnovšek, k. g., Barbara Ribnikar, AGRFT, Tina Gunzek, k. g. Uroš Smolej je pregledno vodil sicer nedorečeni von Horváthov naslovni lik: od začetne utrujenosti in želje po vrnitvi v varen pristan do refleksnega prebujanja njegove stare zapeljivosti in potem nazaj do naveličanosti in končne želje po izničenju. A še tako zagreti igralski vložki ne morejo dati smisla predstavi, ki se mu je očitno izognila že v izhodišču.
Pogledi, št. 21, 26. oktober 2011