John Lennox, matematik in filozof znanosti
Ali znanost vodi k Bogu?
Slovenijo je v organizaciji društva ZVEŠ obiskal v sklopu evropske turneje, na kateri strnjeno predstavlja teze svojih zadnjih knjig; eno od njih, God’s Undertaker: Has Science Buried God?, bomo v kratkem dobili tudi v slovenskem prevodu.
Gre za izjemno prijaznega, rahlo debelušnega gospoda, ki postane malce manj prijazen le, če ob njem ni skodelice pravega angleškega čaja s kapljico mleka. Njegovi študentje ga zafrkavajo, da je Božiček, in da zato ne razumejo, zakaj zagovarja svojo krščansko konkurenco. Lennoxova prva postaja ob njegovem drugem obisku Slovenije (naše kraje je prvič obiskal leta 1966, ko se je kot mlad študent z avtomobilom podal na izlet iz Cambridgea proti Mrtvemu morju) je bila ljubljanska Fakulteta za družbene vede, kjer je z uglednimi slovenskimi sogovorniki – Markom Uršičem in Andrejem Uletom s Filozofske fakultete, Igorjem Emrijem s Fakultete za strojništvo ter izumiteljem Andrejem Detelo z Instituta Jožef Stefan – razpravljal o vprašanju: »Ali sodobna znanost vodi k Bogu?«, zvečer pa je v nabito polni Linhartovi dvorani Cankarjevega doma predaval na temo »Higgsov bozon – Bog vrzeli«.
Njegovo tokratno predavanje je zraslo iz poglobljene refleksije dogajanja okrog ženevske konference Veliki pok in stičišča znanja, ki jo je sofinanciral tamkajšnji institut CERN. Glavni namen te konference je bilo iskanje skupnega jezika med sodobno znanostjo in drugimi velikimi sistemi vednosti glede pojmovanja geneze, nastanka sveta; tudi v luči odkritja Higgsovega bozona, ki mu je globalna javnost nadela skrivnostno ime, »božji delec«.
Ko so o ženevskem dogodku poročali svetovni časopisi, so se za privlačne naslove člankov pogosto obračali k zadnji uspešnici slavnega fizika Stephena Hawkinga Veliki načrt (Grand Design, 2010), in čeprav je Hawking v svojem najznamenitejšem delu Kratka zgodovina časa (A Brief History of Time, 1988) pustil vprašanje Boga dražeče odprto, je v Velikem načrtu brutalno jasen: vesolje je nastalo spontano, iz nič, odločilno silo v njem določa zakon gravitacije, Boga ne potrebujemo.
Lennox, ki je Hawkingovi misli posvetil knjigo (Stephen Hawking and God, 2011), je prepričan, da vzporednice, ki so jih novinarji potegnili med popularnimi interpretacijami odkritja Higgsovega bozona in Hawkingovim nazorom, niso naključne: v Hawkingovem pristopu k teološkim vprašanjem namreč zaznava tipične simptome scientističnega nerazumevanja religioznega pojmovanja Boga, značilnega tudi za evforijo, ki jo je zanetil »božji delec«.
Svetovnonazorsko paradigmo, ki poraja tovrstno nerazumevanje, bi lahko – prosto po Lennoxu – povzeli takole: v današnjem svetu se bije usoden boj med znanostjo in religijo, med racionalnostjo, drzno radovednostjo in svobodnim duhom napredka na eni strani, ter vraževernostjo, slepo zaupljivostjo in zaviralno dogmatičnostjo na drugi. Zgodovinske religije, po vsem svetu zasnovane okrog takšnega ali drugačnega fiktivnega pojma Boga, ki je rabil kot začasno pojasnilo nerazumljenih pojavov biologije in fizike ter na katerem so religiozne institucije zgradile strukture svoje oblasti nad naivnimi verniki, so v moderni dobi končno dobile ustreznega nasprotnika: znanost, ki se je porodila iz naporov pogumnih upornikov proti verskim dogmam in je v našem stoletju končno zrela za sklepno poglavje tega boja, v katerem bo z zdravorazumsko razlago vseh velikih vprašanj, na katere so religije poskušale obešati svojo mistično navlako, v brezno zgodovine dokončno odplaknila poslednjo zablodo, ki kljub očitni superiornosti znanstvenih razlag pri življenju še vedno ohranja njene religiozne nasprotnike: vero v Boga.
Ta paradigma, ki jo v najostrejših različicah zastopajo predstavniki t. i. novega ateizma z Richardom Dawkinsom na čelu, pa po prepričanju Johna Lennoxa pade tako na družboslovnem kot tudi na naravoslovnem izpitu.
Krščanstvo in rojstvo moderne znanosti
Lennox svoje nastope rad začne z razlago in ovrednotenjem dejstva, da je moderna znanost v 16. in 17. stoletju vzniknila iz evropske krščanske kulture, ne kot negacija, temveč kot afirmacija njenega osrednjega prepričanja. Galileo Galilei, Johannes Kepler, Nikolaj Kopernik, Tycho Brahe, Francis Bacon, René Descartes, Isaac Newton, Gottfried Leibniz – vsem naštetim je (poleg tega, da so izoblikovali načela znanstvene dobe in omogočili njene velike rezultate) skupno tudi to, da so bili verujoči kristjani. »Ah, v tistem času so bili itak vsi kristjani …« se glasi pogosto slišan odgovor na ta podatek. Lennox tej opazki delno pritrjuje, a dodaja: »… in točno zato se je razvila moderna znanost.« Po Lennoxovem mnenju si dosežkov znanstvenih pionirjev ni mogoče zamisliti brez njihovega verjetja, da naravo določajo nespremenljivi zakoni; to verjetje – kot je zapisal znameniti C. S. Lewis, čigar pozna predavanja je Lennox kot študent poslušal na Cambridgeu – pa popolnoma izgubi svoj primarni kontekst brez nekega drugega: njihove vere v »Zakonodajalca«.
Stephen Hawking lahko reče: če poznamo zakon gravitacije, ne potrebujemo Boga. A to ni bilo mnenje tistega, ki je zaslužen za to, da o gravitaciji sploh lahko govorimo. Ko je namreč Isaac Newton odkril njene zakonitosti, ni rekel: »Zdaj vem, kako deluje vesolje. Ne potrebujem več Boga.« Čudenje kompleksnosti odkritega fenomena je zanj le povečalo občudovanje Tistega, ki je fenomen ustvaril. Po znanstvenikovih genialnih odkritjih je nastalo njegovo največje delo in po Lennoxovi oceni celo najznamenitejša znanstvena razprava vseh časov, Philosophiae naturalis principia mathematica, o kateri je Newton zapisal: »Ko sem pisal svojo razpravo o našem Sistemu, sem imel oči uperjene v takšna Načela, ki bi lahko ljudem približala vero v Božanstvo, in nič me ne more bolj razveseliti od ugotovitve, da je razprava za ta namen koristna.« Albert Einstein, ki je imel Newtona za največjega genija v zgodovini fizike, je na drugo mesto svoje lestvice postavil Jamesa Clerka Maxwella, pionirja elektromagnetne teorije, še enega velikana fizike, ki ni skrival globoke prepletenosti svojega znanstvenega in religioznega življenja; na vrata svojega laboratorija je dal napisati starozavezne besede psalmista: »Velika so Gospodova dela, preiskujejo jih vsi, ki imajo nad njimi veselje.«
Dobro, recimo, da ima Lennox prav in je bilo krščansko prepričanje znanstvenih pionirjev res ključno za njihove uspehe ter da se ob rezultatih, ki jih je znanost izkazala, njihova vera v Boga ni omajala, temveč pogosto le še okrepila. To še ne pomeni, da v burnem pospešku znanstvenega razvoja nismo prišli do ugotovitev, ob katerih se lahko osebna religiozna prepričanja predhodnikov današnjemu znanstveniku zdijo le še smešna folklora minulih časov. Lennoxu bi tako lahko ugovarjali, da so akterji zgodovine znanosti, ki jih navdušeno omenja, svojo vero v Boga ohranjali le zaradi globokih vrzeli svojega razumevanja sveta – vrzeli, ki smo jih od takrat v marsičem že zapolnili z novimi znanstvenimi odkritji. In tako kot je prva zdravorazumska pojasnitev vremenskih pojavov razblinila mit o bogovih, ki z neba mečejo strele, tako se bo z vse natančnejšim fizikalnim modelom vesolja razblinil mit o vsemogočnem Stvarniku. Drži?
Fuga za dobro uglašeni svet
Eno izmed najbolj fascinantnih poglavij sodobne fizike je problem t. i. natančne uglašenosti oz. naravnanosti vesolja (ang. fine-tuned Universe). Slovenski javnosti jo je leta 2010 poleg drugih velikih tem sodobne kozmologije v seriji predavanj Človek in kozmos, iskanje smisla v Cankarjevem domu in v knjigi Štirje letni časi – Jesen: Daljna bližina neba celovito predstavil filozof Marko Uršič.
Kaj je natančna naravnanost? Gre za ugotovitev, da so fizikalni pogoji, ki v vesolju omogočajo nastanek življenja, tako zahtevni, da bi ta nastanek ogrozila že vsaka najmanjša razlika v začetnih konstantah kozmičnega razvoja. Verjetnost tovrstnih »srečnih okoliščin« je po fizikalnih zakonih močno premajhna, da bi jo po uveljavljenih znanstvenih merilih brez večjih zadržkov sprejeli kot golo naključje. Kot pravi fizik Paul Davies, je zato med sodobnimi fiziki splošno sprejeto, da je vesolje »naravnano za življenje«.
Če glede sprejetja natančne naravnanosti v znanstveni javnosti vlada prepričljiv konsenz, pa je precej drugače z njenimi nadaljnjimi interpretacijami.
Uršič, ki ne deli niti Lennoxovega transcendenčnega teizma niti Dawkinsovega materialističnega ateizma, temveč se v tradiciji Spinoze in Einsteina nagiba k tretji poti, svojevrstni različici imanentne, panteistične teleologije, je prevladujoče možnosti za razlago natančne uglašenosti predstavil takole: 1. da še ne poznamo »končne teorije«, ki bi znanstveno razložila vsa navidezna naključja; 2. da je natančna naravnanost zgolj »učinek opazovalnega izbora« (to možnost izraža »antropično kozmološko načelo«); 3. da obstaja vesoljni »Božji načrt«, tj. teološko-metafizična razlaga v dveh glavnih različicah: teistični in panteistični (oz. transcendentni in imanentni).
Jasno je, na katero izmed teh treh možnosti stavi John Lennox. In v svoji stavi nikakor ni osamljen: problem natančne naravnanosti je diskusijo o možnosti inteligentnega Stvarnika ponovno vrnil med osrednje razprave filozofske kozmologije.
Teološka razlaga natančne naravnanosti je kljub svojemu povratku – oz. prav zaradi njega, kot je prepričan Lennox – kmalu dobila močne konkurenčne neteološke razlage, med katerimi je najpogosteje zastopana kombinacija že omenjenega »antropičnega načela« in teorije o t. i. multiverzumu. Gre za spekulacijo, po kateri poleg našega vesolja obstajajo še druga; če je teh vesolij izjemno veliko – v nekaterih različicah teorije celo neskončno – in ima vsako od njih zaradi svojih unikatnih »velikih pokov« rahlo drugače naravnane konstante, se je življenje morda razvilo le v peščici izmed njih; v tem smislu zgodba o nastanku našega vesolja dejansko ne bi več potrebovala metafizičnih razlag za izpolnjevanje verjetnostnih pogojev.
Vseeno pa se Lennox sprašuje: v kakšnem smislu je ideja o multiverzumu znanstveno ustreznejša, preprostejša, prepričljivejša ali bolj preverljiva od razlage, da je naše vesolje ustvaril Bog? Vehementno raziskovanje implikacij teorije multiverzuma, ki ga v veliki meri poganja prav odpor do najboljše alternativne pojasnitve problema, nam po Lennoxovem mnenju kaže na neracionalen, simptomatičen odpor dela znanstvene javnosti do možnosti, da je bil naš svet ustvarjen. Odpor, ki ga ni mogoče razložiti z znanstvenimi standardi.
Strah pred začetkom
Še bolj zgovorno od zgodbe o natančni naravnanosti je za Lennoxa njeno predpoglavje, vzpon teorije velikega poka, ki se je dokončno uveljavila v šestdesetih letih prejšnjega stoletja. Dokazi, ki so kazali v smer singularnega kozmičnega začetka, so namreč pred uveljavitvijo teorije pri ateističnih znanstvenikih naleteli na ostro neodobravanje – že sama fraza »veliki pok« je nastala v posmeh tezi, ki jo je označevala.
Značilen je bil odziv uredništva ene izmed najbolj popularnih interdisciplinarnih znanstvenih revij, Nature, ki je idejo začetka sprva razglasilo za »popolnoma nesprejemljivo«, češ da zmotno nakazuje »absolutni izvor našega sveta«, po vse očitnejši napaki pa so v reviji vidno oklevali s končno razglasitvijo triumfa te prelomne teorije, ki je spodkopala prevlado aristotelskega modela večnega vesolja; skrbelo naj bi jih, da bo ponovno podelila preveliko znanstveno kredibilnost religioznim mitom o stvarjenju.
Njihovi strahovi so bili upravičeni. Arno Allan Penzias, Nobelov nagrajenec za fiziko, ki je prispeval levji delež k uveljavitvi teorije, je čez nekaj let zloglasno ocenil, da so »najboljši podatki, ki jih imamo o velikem poku, prav takšni, kot bi jih pričakoval, če se ne bi zanašal na nič drugega kot na Mojzesove knjige, psalme in druga biblična dela«. Tudi natančna naravnanost po njegovem prepričanju ne more biti pojasnjena materialistično: »Astronomija nas vodi k edinstvenemu dogodku. Vesolju, ki je bilo ustvarjeno iz nič. Takšnemu vesolju, ki ga zaznamuje delikatno ravnovesje, nujno za nastanek življenja; ima nosilni, lahko bi rekli tudi nadnaravni načrt.«
Še en velikan sodobne astronomije, Allan Sandage, ki je določil prve splošno sprejete meritve Hubblove konstante in starosti vesolja ter odkril prvi kvázar, »navidezno zvezdni radijski vir«, je zavračal idejo, da je red vesolja nastal spontano. »Bog je skrivnost,« je dejal, »a je obenem odgovor na čudež obstoja: zakaj je nekaj namesto ničesar.«
Stephen Hawking je v enem izmed nedavnih intervjujev priznal, da med vsemi skrivnostmi znanosti najbolj hrepeni prav po odgovoru na to vprašanje. Bi se mu lahko ta zlati gral vednosti prej kot v spekulativnih sporih sodobne kozmologije zableščal v nekem bližjem, oprijemljivejšem, a zato nič manj skrivnostnem fenomenu?
Četudi novi ateizem svoj boj proti svetovnim religijam neustrašno bije v najgloblji točki našega vesolja in celo v vesoljih, ki jih sploh še ne poznamo, se njihov najsilovitejši spopad še vedno odvija na domačem terenu, med floro in favno modrega planeta.
Tu so sile moči obrnjene. Ateisti so postavljeni v defenzivno, konservativno pozicijo, kajti svoj glavni adut prepoznavajo v obrambi in širitvi darvinizma, utrjenega biološkega nauka, ki je preživel že več kot 150 let silovitih napadov. Tudi Richard Dawkins vidi v Darwinovi prelomni teoriji poleg njene nesporne biološke daljnosežnosti predvsem zmagovit pohod ateizma, enopotezno sesutje trdovratnega mita, da je življenje ustvaril Bog, kajti »eden od glavnih razlogov, zakaj so ljudje religiozni, je prav navidezna ustvarjenost živih bitij. In to iluzijo je Darwin popolnoma uničil.«
Lennox v osnovi ne ugovarja klasičnemu biološkemu evolucionizmu in njegovi prefinjeni razlagi razvoja živalskih vrst, kljub temu pa opozarja, da darvinizem naleti na nepremostljivo težavo – analogno tudi največji kozmološki dilemi novih ateistov –, ko se v svojih sodobnih izpeljavah poskuša okronati za celovitega razlagalca zemeljskega življenja: ne more namreč pojasniti, kako se je življenje sploh začelo. Začetek življenja ostaja za sodobno znanost popolna neznanka (z izjemo obskurnih teorij brez splošne veljave) in tudi moderna znanstvena literatura se lahko ob njegovem opisovanju le redko izogne besedi – »čudež«.
Darwinov dvom
Drugi temeljni dogodek v razvoju življenja, ob katerem je darvinizem nemočen, je vznik človeške zavesti. Tudi za ta fenomen nimamo splošno sprejete biološke razlage. Tiste, ki se vseeno zanašajo na darvinistično argumentacijo, hitro trčijo ob pereče filozofske zagate, opozarja Lennox.
To je tudi osrednje sporočilo kontroverznih novih raziskav enega izmed najbolj vplivnih analitičnih filozofov našega časa, Thomasa Nagla, sicer jasno zavezanega ateizmu. Njegova najnovejša knjiga Um in vesolje (Mind and Cosmos, 2012) je dvignila veliko prahu že s svojim podnaslovom, ki se glasi »Zakaj je je materialistično neodarvinistično pojmovanje narave skoraj gotovo napačno«, njene teze pa so povzročile razburkano razpravo tako v znanstvenih revijah kot v množičnih medijih. Nagel je prepričan, da materialistična različica evolucijske biologije ne more pojasniti nastanka človeškega uma in zavesti. Čeprav Nagel ne sprejema argumentov stvarjenja, je po njegovem mnenju najverjetnejša razlaga izpostavljenih fenomenov kljub vsemu teleološka.
Ena izmed nepremagljivih ovir evolucijskega pojmovanja zavesti je vprašanje koncepta resnice, ki se v njej porodi. To oviro je dramatično izrazil že sam Darwin, rekoč: »Vprašanje, ali so prepričanja človeškega uma, ki se je razvil iz uma nižjih živali, sploh kaj vredna in ali so sploh vredna zaupanja, v meni poraja strašen dvom.«
O čem je dvomil Darwin? Osrednjo sodobno ateistično obtožnico religije bi lahko strnili nekako takole: že mogoče, da je svet brez Boga nesrečen, krut in nepravičen – a to še ne pomeni, da ne gre za resnico. Treba je odraslo in neustrašno pogledati v oči resnici in njenim posledicam, tudi če to v zadnji instanci pomeni, da nam bo od otroške dobe sveta ostal le še splet bolečine in norosti.
Lennox je prepričan, da se v tej paradigmi skriva očiten paradoks. Resnica, na katero se sklicujejo novi ateisti, je namreč usodno pogojena z metafizičnimi predpostavkami, ki jih v imenu iste resnice rušijo. V Dawkinsovem videnju sveta, ki presliši Darwinove pomisleke, so naše osebnosti, misli in prepričanja oblikovane le z indiferentno biološko mehaniziranostjo, uravnavano z zakoni naravnega izbora in večstotisočletnim procesom adaptacije človeškega organizma skozi avtomatizirano zasledovanje najboljših možnosti za preživetje. Tovrsten horizont pa zastavlja resno vprašanje, zakaj bi takim prepričanjem sploh verjeli. Če je vsaka naša misel programirana v namen povečevanja možnosti preživetja, nas lahko v službi temu temeljnemu načelu delovanja seveda tudi zavaja. »Evolucijski naturalizem zato implicira,« meni Nagel, »da ne bi smeli resno jemati nobenega izmed svojih prepričanj, vključno z znanstveno podobo sveta, od katere je odvisen sam evolucijski naturalizem.«
Sodobni scientizem je torej za svoj dogmatski credo razglasil verjetje, da lahko človeštvo spozna »resnico« izključno prek znanosti, a kot njegove kritike povzema John N. Gray, vplivni politični filozof in dolgoletni profesor zgodovine evropske misli na London School of Economics, »če Darwinova teorija o naravni selekciji drži, to ni mogoče. Človeški um v tem primeru namreč služi le evolucijskemu uspehu – in nikakor ne resnici.«
Besedi na pot
Kako lahko razumemo Lennoxov obisk in njegove nenavadne teze? Ali gre za neokusno provokacijo krščanskega fanatika, za nesprejemljiv napad na vrednote sekularizma, napad, ki ga moramo ostro obsoditi zaradi obrambe zdravorazumskih temeljev znanstvene tradicije, ali pa preprosto le za rekreacijsko dozo »opija« starih, bolnih in nesrečnih, ki jo je še najbolje zgolj mirno in sklonjeno preslišati ter se tako vsaj izogniti njenemu pasivnemu vdihavanju?
Sprejem, ki ga je Lennox doživel v Ljubljani, namiguje, da niti prva niti druga interpretacija ne zadostujeta. Množica mladih, ki je prišla Lennoxa zbrano poslušat tako v eno izmed naših največjih univerzitetnih dvoran kot tudi v eno izmed osrednjih kulturnih prizorišč in je v žaru obeh dogodkov njegovo pričevanje večkrat prekinila s spontanim aplavzom ter ob zaključku oddala tri zvrhane koše pisnih vprašanj za predavatelja, razkriva veliko podhranjenost našega prostora za sproščen, odprt in oseben diskurz o religioznih vidikih ostro sekulariziranih področij naše kulture.
Lennox ni bojevit skrajnež, ki bi svojim nasprotnikom očital, da zaradi pomanjkanja inteligence ne prepoznajo »neovrgljivega« znanstvenega dokaza Boga; prepričan je, da zahteva po takšnem dokazu pravzaprav ne razume niti pomena religije niti dometa znanosti. Da bi lahko začeli reševati ta nesporazum, pravi, moramo pozorno prisluhniti še enemu nobelovcu, Petru Medawarju, ki je v svojem priljubljenem priročniku Nasveti mlademu znanstveniku (Advice to a Young Scientist, 1979) zapisal: »Ni hitrejše poti za znanstvenika, da spravi na slab glas sebe samega in svojo stroko, kot če oznanja, da znanost pozna ali pa da bo kmalu poznala odgovore na vsa vprašanja, ki so vredna odgovora, in da so vprašanja, na katera ni znanstvenega odgovora, na neki način ne-vprašanja ali psevdo-vprašanja, ki jih postavljajo tepčki in za katera le lahkoverneži trdijo, da je nanje dejansko mogoče odgovoriti.« Medawar nadaljuje: »Znanost je jasno zamejena s svojo nezmožnostjo, da odgovarja na osnovna vprašanja v zvezi s prvimi in poslednjimi stvarmi ... Kako se je vse začelo? Zakaj smo tukaj? Kakšen je smisel življenja?«
Odgovore na ta vprašanja bi zaman iskali v omejenem horizontu bioloških, fizikalnih ali logiških dokazov (proof), kajti takšne odgovore lahko porodijo le neke povsem drugačne, temeljnejše razvidnosti (evidence): razvidnosti zgodovine, izročila in duhovne izkušnje. In prav v slednjih je John Lennox, briljanten znanstvenik, pridobil svoje najgloblje prepričanje: vero v vsemogočnega Boga, Stvarnika, in njegovega Sina, Jezusa Kristusa, ki je bil rojen na naš svet, umrl za naše grehe in vstal od mrtvih v večno življenje; vero v Besedo, po kateri je bilo vse ustvarjeno in vse odrešeno.
Ta vera seveda ne predpostavlja, da so pojavi njenega zavračanja neutemeljeni v drugačnih okoliščinah intimnih razvidnosti; sebe razume kot podarjeno, nezasluženo in negotovo. Pa vendar si ne moremo zatiskati oči pred tem, da je tu, med nami: tudi na začetku naše znanosti, v njenem burnem razvoju in njeni heterogeni sodobnosti. Strastna, ranljiva in – iskrena.
Pogledi, let. 4, št. 21, 13. november 2013