Moje življenje z Marcelom Reich-Ranickim, kritikom
Nekrologov pa niso objavljali le nemški mediji – v bolj ali manj ponavljajočih se biografskih podatkih in hvalnicah so se o gospodu MRR razpisali tudi v New Yorkerju, New York Timesu, Guardianu, Independentu in še kje (če omenim samo angleški govorni prostor). Vest pa začuda ni ostala brez odziva niti pri Slovencih. Še več, smrt Reich-Ranickega je izzvala domala evforični plaz refleksij, prispevkov in debat v vseh slovenskih medijih (od televizijskih spotov do »ta velike« kritike v Literaturi, ki se prevodnemu delu le malokrat primeri), čeprav je bil nedvomno veliki nemški kritik za časa življenja najbrž znan le ožji slovenski javnosti in o kakšnem vplivu na slovenski prostor sploh ne moremo govoriti.
Zagotovo je tem posthumnim salvam, poleg stereotipne nagnjenosti Slovencev k prešernovskemu sindromu slavljenja smrti, pripomogel aktualni prevod kritikove avtobiografije Moje življenje, ki je kljub izjemni uspešnosti in odmevnosti ob izidu v Nemčiji z več kot desetletno zamudo najbrž bolj po naključju pri nas izšel prav letos. Torej: zakaj pravzaprav pisati o Reich-Ranickem in ne morda o Walterju Jensu, preminulem junija 2013, drugem, prav tako pomembnem nemškem literarnem zgodovinarju in kritiku? In kaj ima omenjeni »literarni papež« opraviti s Slovenci, natančneje, z mano?
Na prvi in zadnji pogled: delno do pretežno nič. Ko sem se sama začela analitično zanimati za literaturo, je gospod MRR že imel za sabo v milijonski nakladi natisnjeno avtobiografijo in zadnjo televizijsko oddajo polemičnega Literarnega kvarteta na ZDF. Bolj megleno kot dejansko se spominjam teh televizijskih pogovorov, ki so v devetdesetih zabavali mojo babico, meni pa sta se zdela predvsem dva nastopajoča gospoda (pozneje sem izvedela, da gre za eminentna kritika Marcela Reich-Ranickega in Hellmutha Karaseka) še najbolj podobna nergaškima starcema iz Muppet Showa. Tudi nominalno je MRR v slovenski prostor, ne pa tudi v slovensko zavest, prvič vstopil dokaj pozno, s prevedenimi prispevki o nemški književnosti v Dialogih v začetku osemdesetih let, ko je bila njegova časopisna era v Nemčiji pravzaprav že preteklost.
Čeprav je Marcel Reich-Ranicki izdal številne antologije nemške kanonske literature in je v širši nemški javnosti veljal za »kanonika« nemške pisane besede, v okviru študija germanistike nismo pretresali njegovih mnenj ali se učili nemške književnosti iz njegovih (pope)priročnikov. Avtorjeva dela namreč v kabinetno-akademskih germanističnih krogih jemljejo nekoliko z rezervo. S tem bi skoraj opravila, če ne bi pozneje naletela na njegov v reviji Literatura objavljen esej O literarni kritiki, ki ga je prevedla Urška P. Černe. Esej iz leta 1970, v slovenščini izdan šele leta 2003, zame še vedno ostaja eno temeljnih besedil o t. i. »časopisni« oziroma »novinarski« literarni kritiki, ki razkriva avtorjev kredo, hkrati pa izjemno nazorno tematizira polje literarne kritike onkraj akademskega diskurza. Najbrž pa ni naključje, da esej predstavlja nekakšen zagovor oziroma uvod v avtorjevo polemično knjigo Lauter Verrisse, ki vključuje ponatise njegovih najbolj odmevnih negativnih kritik.
V omenjenem eseju sta me presenetili predvsem dve stvari: nepričakovana aktualnost in aplikativnost kljub velikemu časovnemu zamiku in precejšnja (delno seveda zgodovinsko pogojena) podobnost razvoja in odnosa do nemške in slovenske literarne kritike in kritikov. Če temu ob bok postavim še pogovor Marcela Reich-Ranickega s švicarskim germanistom Petrom von Mattom, ki je v slovenskem prevodu Dvojno dno izšel leta 2007 (mimogrede, gre za katastrofalni knjižni izdelek, v katerem mrgoli napak vseh vrst, da bi človek odgovorne poslal na prisilno delo v drevesnico), in aktualno avtobiografijo Moje življenje v slovenskem prevodu Ane Jasmine Oseban, se avtor v izrekanju o svojem kritiškem delu skoraj citatno nanaša na odlomke iz eseja O literarni kritiki. Knjiga Moje življenje ima sicer v okviru avtorjevega opusa posebno mesto, saj gre najbrž za najbolj osebnoizpovedno pisanje Reich-Ranickega, ki v »romanesknem« prvem delu pretresljivo usodo Juda združuje s povojnim »anekdotičnim« kritiškim prodorom. Če se na tem mestu omejimo zgolj na njen »kritiški del« in ga primerjamo z vsemi v slovenščini izdanimi prevodi, še bolj pa z mozaično sestavljanko njegovih esejev, izjav in intervjujev, lahko z nekoliko predrznosti osnovne teze avtorjevega kritiškega opusa pavšalno povzamemo v naslednjih točkah:
1. Za podložniško državo je kritika v kateri koli obliki nekaj odvečnega in nadležnega. Na podlagi odnosa do kritike lahko testiramo demokratičnost okolja.
2. Kritik je zavezan svoji sedanjosti in njenemu literarnemu življenju, zato naj ne piše samo za poznavalce. Kritika je križanec med žurnalizmom in znanostjo.
3. Kritika je v svojem jedru individualna in zmeraj vsebuje tudi subjektivno komponento, zato je iskanje »objektivne vrednostne mere« paradoks per se.
4. Resno, verodostojno in argumentirano literarno kritiko zavirajo poskusi literatov in drugih literarnih podrepnikov, ki v uslugarskih superlativih pišejo o svojih kolegih.
5. Vsaka kritika, ki si zasluži to ime, je tudi polemika. Vedno se nanaša na konkreten predmet – in nikoli zgolj na ta predmet.
6. Kritiška stališča so do določene mere časovno pogojena.
7. Kritika mora biti jasna, razumljiva in prepričljiva, vselej s kančkom pedagoškega pridiha.
8. Kritiško pisanje mora zabavati, kratkočasiti in se boriti proti povprečnosti, prav tako kot dobra literatura.
9. Kritika neposredno ne vpliva na komercialni uspeh posameznih knjig – kritiki lahko spoznavne procese zgolj usmerjajo.
10. Ukvarjanje z literarno kritiko je od nekdaj nevarno: kdor seje veter, mora biti pripravljen na vihar.
Zagotovo je nekaj tez z današnjega vidika naivnih ali preživetih, razumljivo je tudi, da se stebri znanosti marsičemu še danes ne morejo pokloniti, pa vendarle je Reich-Ranicki v nemškem govornem prostoru šestdesetih in sedemdesetih let izzval revolucijo kritiškega diskurza in premostil tradicionalno vrzel med takratno konservativno, (psevdo)znanstveno kritiko, ki so jo gojili v slonokoščenih stolpih univerz, in odprto, slogovno liberalno, ironično in klepetavo medijsko kritiko po anglosaškem vzoru. Književnost je umestil v javni prostor in jo populariziral, nenazadnje tudi s svojo polarizirajočo, radikalno osebnostjo. Bil je literarni zabavljač, ki ni izbiral vljudnostnih evfemizmov, ampak je zarezal naravnost in neusmiljeno, velikokrat krivično in pod pasom.
Poleg popolnoma novega koncepta literarnega dela Frankfurter Allgemeine Zeitung mu je pozneje uspelo to, kar bi vsaka televizijska hiša označila za medijski samomor – za nemško nacionalko je oblikoval šestdesetminutno pogovorno oddajo o izbranih knjigah s štirimi sogovorniki, brez vsakršne vizualizacije ali bralnih vložkov. Oddaja Literarni kvartet, ki jo je povprečno spremljalo 900.000 gledalcev, je od 1988 do 2001 doživela 77 ponovitev. Pri nas pa se, domnevno zaradi upada gledalčeve koncentracije, televizijci bojijo brez prekinitve predvajati triminutni govor, kot da meritve koncentracije opravljajo na zlatih ribicah.
Kljub načelni podobnosti je odmev in vlogo gospoda MRR težko vzporejati in primerjati s slovenskimi kritiki, ki jim je tovrstni skok iz akademskih in/ali ideoloških okvirov vsled poteka zgodovine šepavo uspel šele v zadnjih nekaj desetletjih, in še to v zelo omejeni medijski pokrajini in za butično javnost. Tudi zavajajoča primerjava s slovensko »kritiško institucijo« Josipom Vidmarjem, se mora bržkone zadovoljiti s prazno floskulo »podobno, a kljub temu drugače«. MRR, človek s specifično, judovsko in v tem smislu zgodovinsko življenjsko usodo, se je v Zvezni republiki Nemčiji soočil z neprimerljivo večjo množico naslovnikov in bolj raznolikim medijskim prostorom. Kot institucionalizirani kritik se je lahko z redno, človeka vredno plačo po vojni (končno!) brez strahu pred deložacijo od jutra do večera »erotično predajal literaturi«, kar je za slovenskega kritika povsem nepredstavljivo.
V Nemcih je Reich-Ranicki kot preživeli varšavski Jud vzbujal (historično) nelagodje in jim bil hkrati ogledalo, kot nekoliko parafrazirano zapiše Volker Hage, Spieglov novinar in kritikov dolgoletni sodelavec: »Bil je zadnja priča nemških zločinov. Bil je nemški kritik kot nihče pred njim. In poslednji kritik Nemcev.« To je nenazadnje vloga, ki ga je tako zelo izolirala od celotne nemške kritiške srenje starejše generacije, v kateri se ni počutil domačega, hkrati pa ga generacijsko in svetovnonazorsko ločuje tudi od mlajših kritikov, kot so Ijoma Mangold, Ursula März, Christoph Schröder ali Ina Hartwig, ki ga motrijo »s prizanesljivostjo«, kot bi rekel Brecht.
Marcel Reich-Ranicki pa kljub pridržkom ostaja edini kritik, ki mu verjamem, ko zapiše, da ga je literatura ohranila pri življenju in da so knjige njegova resnična domovina, ne da bi pomislila, da bi ga bilo kdaj treba z »domovino« lopniti po glavi. Hkrati sta mi pri srcu predvsem dve antologijski in očitno nadnacionalni tezi: večina literature in njene kritike je slabe do povprečne; vse bolj prakticirana športna aktivnost, ki nikakor ni ekskluzivna domena literarnega okolja, pa je analni alpinizem.
Pogledi, let. 4, št. 21, 13. november 2013