Dr. Uroš Grilc, minister za kulturo
Povečati dostopnost kakovostne produkcije
Član Nacionalnega sveta za kulturo dr. Jože Vogrinc je ob Osnutku NPK 2014–2017 zapisal, da »NPK ne bi smel biti srednjeročni dokument, temveč trajna razvojna usmeritev«. Trditev v vašem Uvodu v NPK, da »ni tretje poti med prenovo celotnega modela kulturne politike in statusom quo«, vsebinsko pomeni nekaj precej podobnega. Med številnimi odzivi na NPK to po svoje povzemata tudi izjavi direktoric dveh velikih javnih zavodov, Barbare Hieng Samobor iz Mestnega gledališča ljubljanskega, ki se je zavzela, da bi »namesto strokovnih komisij več pristojnosti prejela odgovorna vodstva zavodov«, in Barbare Ravnik iz Narodnega muzeja Slovenije, ki je pozvala k temu, da se končno »definira javno službo« (na področju kulturne dediščine).
Kako se bo dalo izpeljati »odmik države od odločanja o vsebinah« iz Uvoda v Osnutek NPK, saj večina kulturnikov vendarle pričakuje ohranitev osrednje vloge države, ne glede na to, ali prihajajo iz javnega sektorja, nevladnih organizacij, samozaposlenih ali zasebnega sektorja?
Vloga države v kulturni krajini, kot je slovenska, je in bo bistvena, saj dvomilijonska jezikovna skupnost ne daje podlage, da bi se razvili kulturni trgi. Vprašanje je, kako pluralna in demokratična naj bo kulturna politika, se pravi, katera področja kulture bodo predmet javnega interesa in zato tudi skrbi nosilcev javnih oblasti. Osnutek NPK 2014–2017 to pove precej natančno in širi pojmovanje kulture, kot smo ga bili doslej vajeni.
Drugo vprašanje pa je večja, povedano točneje, prevladujoča vloga stroke in javnosti pri odločanju. Deloma jo že uvajamo v nujnih spremembah Zakona o uresničevanju javnega interesa v kulturi (ZUJIK), kjer se odločanje o financiranju kulturnih programov in projektov denimo v celoti poverja strokovnim komisijam kot zunanjim posvetovalnim telesom, ministru pa odvzema možnost odločanja po prostem preudarku. Spremembe pristojnosti in odgovornosti svetov javnih zavodov bodo drugi del tega procesa. Vtis o prevladujočem tonu v javni razpravi o Osnutku NPK 2014–2017 kaže v smeri pričakovanja sprememb kulturne politike. Ne da prejšnje tovrstne razprave niso govorile o spremembah, so pa to počele precej plaho, pa tudi sledeč logiki »nekaj je treba spremeniti, da bo vse ostalo enako«. Resnično menim, da je obstoječi model kulturne politike dokončno izčrpan, in to ne samo zaradi nespornega dejstva sedanjih in prihodnjih proračunskih omejitev, temveč spričo pričakovanih učinkov, ki naj bi jih kulturna politika dajala. To je tudi tisto, kar bi nas moralo zanimati, namreč kakšno kulturo za vloženi javni denar dobimo, koliko je dobimo in za koga.
Od tod nujnost redefinicije javnega interesa za kulturo in ambicije glede močnejše zavesti o pomenu kulture za razvoj posameznika in družbe ter progresivni vlogi kulture v drugih sektorjih, od gospodarstva, šolstva, sociale do okolja ipd. Ob vsem tem pa se vseskozi sledi trem temeljnim načelom kulturne politike: vrhunskost, raznovrstnost in dostopnost. Velik preobrat v Osnutku NPK 2014–2017 je vezan na dostopnost kulture. Gre za moment, na katerega smo bili doslej na vseh področjih pri oblikovanju kulturne politike bistveno premalo pozorni. Dostopnost kajpada ni edini, je pa brez dvoma pomemben dejavnik uspešnosti kulture, sploh kadar govorimo o kulturi kot javni dobrini. Oblikovanje ciljnih občinstev in pridobivanje občinstva, to »kultiviranje občinstva« je bistvena naložba v prihodnost in tega se najboljši kulturni producenti še kako zavedajo. Tu spet ne govorim zgolj o »povečevanju obiska«, temveč o dolgoročnem spreminjanju zavesti o pomenu kulture za razvoj posameznika.
Dostopnost torej ni le socialno-ekonomska, temveč tudi vsebinska kategorija?
Brez dvoma. Dostopnost uporabnikom kulture je en vidik, ki se cepi tako na fizično dostopnost kulture (razvito kulturno infrastrukturo) in cene kulturnih dobrin (tako kot vse drugo tudi kultura ne more biti brezplačna) kot na strategije razvoja kulturnega občinstva. Vidim velike možnosti in rezerve slovenske kulture, saj bi si ob tako bogati in raznoliki kulturni produkciji zaslužila precej večji odziv pri občinstvih.
Drugi vidik dostopnosti pa je dostopnost do ustvarjalnosti oziroma možnost vstopanja na kulturni trg. Osnutek NPK 2014–2017 se v tem oziru osredotoča na ukrepe, s katerimi bi zlasti mladim ustvarjalcem omogočili, da imajo možnost predstaviti svojo ustvarjalnost, a starostni vidik tu morebiti niti ni ključen, saj ustvarjalnost ni nujno vezana na leta. Slovenska kultura ječi pod bremenom generacijskih konfliktov, opravka imamo že z izključenostjo celih generacij ustvarjalcev. Manj znano je, da to ni le problem javnega sektorja, temveč tudi nevladnega sektorja. Letošnje leto lepo število pomembnih nevladnih organizacij praznuje dvajsetletnico delovanja. Ti jubileji pa vodijo do vprašanja o tem, koliko večjih nevladnih organizacij je nastalo v vmesnem obdobju do danes, koliko prostora je bilo dano za nastanek novih producentov in morda pojav novih produkcijskih načinov, pa tudi, koliko prostora so si bili sposobni izboriti.
Če pogledamo podrobno, vidimo, da je bil ta prostor sorazmerno zaprt. To so zaskrbljujoča dejstva. Kajti če kulturo v prvi vrsti razumemo kot absoluten prostor ustvarjalnosti, ki ni vezan zgolj na uveljavljene estetike ali umetniške prakse in ne na posamezne generacije ali skupnosti ustvarjalcev, potem hitro pridemo do sklepa, da predstavljajo generacijska raznolikost ustvarjalcev posameznikov in pojavljanje novih produkcijskih oblik srž ustvarjalnega naboja kulture, so njena anima. Brez maksimalno sproščenega naboja ustvarjalnosti in brez sposobnosti nenehnega prepoznavanja vrhunskosti kultura ni več kultura, temveč togo samoreferenčno polje. Kultura je ustvarjalnost in kot takšna je lahko zgolj vseskozi odprt prostor: odprt za nove estetike in prakse, odprt za nove ustvarjalce in za novo občinstvo.
Pred dobrim letom ste na okrogli mizi Pogledov dejali, da je obstoječi kulturnopolitični model pretirano usmerjen v servisiranje interesov producentov (kar je skupni izraz za same ustvarjalce in druge, ki pri tem sodelujejo). Tudi odzivi na Osnutek NPK so v največji meri prišli od producentov.
Mislim, da Osnutek NPK 2014–2017 obrača ravno ta monopol nad kulturno politiko. Praktično na vseh področjih je ključni cilj povečanje dostopnosti kakovostne produkcije. Poudarjam, kakovostne produkcije. Kakovost je namreč še vedno v ospredju javnega interesa, a bistveno močneje smo izpostavili povečano dostopnost.
To se sicer morda sliši enostavno ali celo samo po sebi umevno. Ampak če pogledamo denimo filmsko področje, smo ob povečani dostopnosti zapisali tudi številko, koliko bolj gledan naj bi bil slovenski film. Zastavljamo si cilj, da bi od povprečno 7.282 gledalcev na sofinancirani slovenski film v kinematografskem predvajanju lansko leto bila leta 2017 povprečna gledanost slovenskega filma 15 tisoč. Takšno povečanje se ne more zgoditi le z bolj gledljivimi filmi, za katere formule tako ali tako ne poznajo niti v Hollywoodu, temveč predpostavlja optimalno delovanje celotne kinematografske verige. Potrebna je kakovostna produkcija, potrebni so kakovostni programi filmske vzgoje, nujni sta dobra promocija in distribucija, dobro mora biti razvita kinematografska mreža itn. Vse to daje jasno vedeti, da so dolgoročno trdni učinki kulturne politike nemogoči, če izhajamo zgolj iz zagotavljanja pogojev za delovanje producentov.
Podobne mehanizme oziroma celovite sisteme podpor predlagamo v Osnutku NPK 2014–2017 tudi na drugih področjih, in res je, vidik gledalca, poslušalca, obiskovalca ima tu pomembno vlogo. Trdno sem prepričan, da takšen celosten pristop na dolgi rok edini zagotavlja stabilni razvoj kateregakoli področja kulture.
Med odzivi je že zaznati nasprotovanje takšnemu širjenju modela: filmarji so problematizirali povečanje gledanosti, Društvo gledaliških režiserjev opozarja na »negativne posledice trga, ki ga poganja estradna kultura«. Se vam zdi, da v Sloveniji »estrada« res ogroža vrhunsko kulturo?
To je v službi razmišljanja, češ, delajmo dobre filme in predstave, gledalci bodo že prišli. Sodobne kulturne politike ne razmišljajo tako. Povečanje dostopnosti kakovostne kulturne produkcije je kompleksen cilj, celo najzahtevnejši od vseh možnih, in mora postati maksima ne le kulturne politike, temveč tudi kulturnih producentov, kolikor to še ni. Poglejmo primer kulturne monarhije, kakršna je Francija: vsako poročilo o financiranju kulturnega področja, denimo poročilo Centre national du Livre ali Centre national du cinéma et de l'image animée, se začne s podatki in analizami o doseženi dostopnosti. O prodanih in izposojenih knjigah, gledanosti filmov, z analizami ciljnega občinstva, analizami dostopnosti po regijah itn. Šele potem sledijo analize financiranja novih filmov, knjig, bralne in filmske vzgoje, festivalov, knjigarn in kinematografskih mrež ... Sicer bi pa zelo rad vedel, kaj je pri nas estrada denimo na gledališkem področju.
In tudi v založništvu je subvencioniranih le 6 odstotkov izdanih knjig. Lani je teh 6 odstotkov pomenilo kar 352 knjig. Nekakšen trg torej vendarle obstaja tudi v slovenščini.
Trg seveda obstaja, a deluje moteno in bo vselej do določene mere popačen. Dvig DDV je položaj še nekoliko poslabšal. Predlog Zakona o knjigi, ki smo ga dali v javno razpravo in ki je ekonomski inštrument, pa ureja enega izmed pomembnih segmentov delovanja knjižnega trga, enotno ceno knjige, a tudi to ni čarobna paličica za rešitev vseh težav. Poleg državne podpore produkciji in vsem členom verige knjige (avtorjem, bralni kulturi, knjigarnam in knjižnicam) ima na položaj slovenskega založništva pomemben vpliv delovanje knjižnične mreže, ki je po vseh parametrih najuspešnejša kulturna mreža v državi. Država in lokalne skupnosti financirajo nakup knjižnega gradiva splošnim knjižnicam, osrednje knjižnice v svoje knjižne zbirke vključujejo večino subvencioniranih knjig in revij, druge knjižnice pa precej manjši delež. Knjižnice za odkupe namenijo okoli 7 milijonov evrov letno. Temu dejstvu so založniki prilagodili velik delež svoje produkcije, kar potegne za sabo tudi prenekatero čudaško posledico, saj se je del založniške produkcije ustrojil povsem po meri »produkcije za knjižnice«. V slovenskih knjigarnah (deluje jih malo več kot 100) se proda le tretjina vseh prodanih knjig. Tudi v tem primeru je tako treba na delovanje panoge gledati širše kot zgolj skozi oči producentov.
Ne gre le za to, koliko knjig izide in koliko teh izidov je podprtih z javnimi sredstvi. Gre za to, ali so podporni ukrepi države takšni, da spodbujajo delovanje trga in odpravljajo njegove anomalije. Brez državnih podpor na področju knjige prav gotovo ne bi imeli tako raznolike in kakovostne knjižne produkcije na področju leposlovja in humanistike. A obenem ti ukrepi ne prispevajo bistveno k večji prodaji knjig kot pomembnemu elementu stanja razvitosti bralne kulture in ne nazadnje temelju delovanja slehernega založniškega trga. Podobno je pri filmu in gledališču, kjer se komaj katera produkcija zgodi brez javnih sredstev. Svoboda umetniškega ustvarjanja bi morala biti tudi v tem, da trg deluje do te mere, ko vsaj katera izmed pobud lahko nastane tudi zunaj sistema javnega financiranja, morda kot izraz nasprotovanja, upora ali kakorkoli že. Tega je vse premalo. Paradoks je torej, da mora država zagotoviti takšne pogoje za kulturni razvoj, da se vsaj del pobud lahko zgodi brez njene vloge.
Odrskih premier je bilo lani 257, povprečno število ponovitev pa je bilo zelo nizko, 3 ponovitve povprečno na predstavo v produkciji nevladnih organizacij (NVO), 17 na predstavo v produkciji javnih zavodov. Še enkrat, glede na raven gledališke produkcije trdno verjamem, da zmoremo bistveno več. To nizko število ponovitev in visoko število premier sta deloma posledica finančnih omejitev produkcije, v okviru katere delujejo zlasti nevladne organizacije. Ker je ta v veliki večini vezana na javni denar in ker slednjega v prihodnje ne bo toliko, kolikor ga je bilo, bo do določenih sprememb moralo priti. Seveda to ne pomeni, da se hočemo v umetnosti odpovedati preizkušanju novega in eksperimentiranju. Nikakor si ne želimo omejevati sodobne umetnosti, za katero je jasno, da ne more imeti velikega števila gledalcev. Govorimo le o tem, da bi večjo pozornost veljalo nameniti tistim segmentom umetnosti, ki nagovarjajo širši krog občinstva ali določeno ciljno občinstvo in s tem generirajo povečano zavest o pomenu kulture.
Cilj te kulturne politike je prav to, da se kultura močneje zasidra v vse sfere družbe. Zato Osnutek NPK 20142017 ni program dela ministrstva za kulturo, ampak vladni program, močno posegamo v gospodarski vidik, pa tudi turistični, šolski in okoljski. Na teh področjih se bo dejansko merila uspešnost našega dela. Ampak ne v smislu, da kultura zgolj išče nove vire financiranja. To logiko smo namreč obrnili. Na področju kreativnih industrij smo zelo jasno pokazali, da obstajajo določeni novi modeli, ki so se v zadnjem obdobju razvili spontano, smiselno pa jih je podpreti in razvijati, kajti tudi v gospodarskem smislu imajo lahko neposredne učinke. Poleg tega so pogosto tudi blizu duhu časa in izhajajo iz potreb ustvarjalnosti.
To po drugi strani ne pomeni, da država išče poti, kako bi na koga drugega preložila svoje obveznosti. Kultura bo v Sloveniji vedno v pretežni meri odvisna od javnih sredstev, to je dejstvo. Tako si zagotavljamo določeno kakovostno in raznovrstno produkcijo. Ampak danes to ni več dovolj, ne le zaradi stanja države, predvsem zaradi esence kulture same.
Komisija za pripravo novega ZUJIK se je v svojih komentarjih Osnutka NPK naravnost vprašala, »ali potrebujemo dve operi in dva baleta«? Tako radikalno mnenje s tako politično izpostavljenega mesta še ni prišlo.
V tem predlogu ne zaznavam ne inovativnosti ne duhovitosti, ta predlog naplavi na obalo vsake toliko let.
Hočete reči, da je na mizi vprašanje ukinitve ene opere?
Ne. V zvezi z opero mi je blizu Žižkov aforizem, da je »opera živa toliko, kolikor je mrtva«. Če to v šali obrnem, si torej želimo čim več mrtve opere, saj je to edini način, da bo program obeh oper vznemirljiv in na ravni Gesamtkunstwerke. Razmišljanja o tem, da imamo v Sloveniji kulture preveč ali da si je ne moremo privoščiti, so v službi ohranjanja trenutnih razmerij v kulturi in ne odgovarjajo na nobeno od ključnih dilem slovenske kulture. Slepilni manever, torej.
Čas je, da v kulturi nekatera dejstva povemo pošteno in naravnost: čeprav bo vsak javni zavod zase trdil, da je kadrovsko podhranjen, in prenekateri tudi utemeljeno, je povprečna zasedenost baletnega ansambla 90-odstotna, opernih solistov celo samo 65-odstotna, zasedenost igralcev pa je okrog 85-odstotna. Povedano drugače, to je realnost, ki ni po meri umetniškega razvoja in kakovosti; to je tudi dejstvo, ki ne pritrjuje temu, da v javnih zavodih dobivajo priložnost najboljši umetniški kadri. Tu bodo spremembe nujne in natanko na tej točki predvidevamo z novim krovnim zakonom uvedbo kompleksnih inštrumentov, ki bodo zagotovili večjo pretočnost kadrov ne le znotraj javnega sektorja, temveč tudi nevladnega, samozaposlenih in zasebnega sektorja v kulturi.
Splošna izgradnja novega modela kulturne politike se prav v tem delu sooča z najbolj zahtevno materijo notranje strukture delovanja javnih zavodov, kot so trinajst gledališč, dve operi, Cankarjev dom in še nekaj primerljivih ustanov. Treba bo najti drugačne zaposlitvene modele, v okviru katerih bodo najbolj izpostavljena delovna mesta vezana na najbolj kakovostne kadre in ki bodo posledično temeljila na pretočnosti. To seveda pomeni, da se bo v tem delu povečal delež zaposlitev za določen čas, več bo tudi projektnega zaposlovanja. Zelo jasno smo povedali, da se bo v prihodnjih letih število zaposlenih v javnih zavodih zmanjševalo za 1 odstotek na leto, skupno število zaposlenih v kulturi pa naj bi se do leta 2017 povečalo za 5 odstotkov, torej na račun samozaposlenih, nevladnih organizacij in zasebnega sektorja. Predlog sprememb gre v smer tega, da se v vsakem javnem zavodu določi število delovnih mest, kjer bo šlo za angažmaje za določen čas, vzporedno s tem pa bo zakonsko mogoče podzasedene in nezasedene kadre bodisi zaposliti na drugem delovnem mestu bodisi jih s pomočjo mehanizmov podpore zaposlitvam, ki jih bomo razvili, zaposliti v nevladnem sektorju ali kot samozaposlene. Ne torej kratko malo odpuščati, temveč dogovorno najti primerno zaposlitev. Temeljni vir za uresničevanje tega kompleksnega cilja, na katerega se intenzivno pripravljamo, bodo sredstva nove evropske finančne perspektive, ki se osredotočajo natanko na dvig zaposljivosti in človeške vire. Cilj je torej po eni strani dvigniti zaposljivost v kulturi in trg dela v kulturi odpreti mladim ustvarjalcem, po drugi strani pa vpeljati novo dimenzijo kvalitete v javnem sektorju, ki mora postati tisto okolje v kulturi, ki zna in zmore privabiti najboljše ustvarjalce.
Drugi vidik sprememb, ki jih napoveduje Osnutek NPK 2014–2017 in ki so jih nekateri zelo dobri predlogi iz javne razprave še poudarili, pa je potreba po programskem povezovanju inštitucij v javnem sektorju, kar velja tako za muzeje kot za področje glasbe in uprizoritvenih umetnosti. Spet je v ospredju cilj povečanja kvalitete in ne vidik varčevanja. Gre predvsem za vključevanje gostujočih predstav v abonmajsko ponudbo, za sistem mreženja tako na ravni produkcije kot distribucije. Gledališča lahko zaradi teh sprememb čakajo celo večje spremembe, kot če bi bila na mizi ukinitev katere od ustanov.
Direktor Cankarjevega doma Mitja Rotovnik je problematiziral poudarjanje »kakovosti javnega sektorja v kulturi, saj sedanje stanje predstavlja kot višek kakovosti – kar ne drži. Mnogi zavodi navkljub zglednim javnim sredstvom ne zadostujejo merilom kakovosti.« Kako gledate na to tezo?
Nisem zaznal, da bi kdo govoril o »višku kakovosti«. Ločevati je treba med »kakovostjo produkcije, ki nastane v javnem sektorju« in ki je v povprečju glede na različne parametre vendarle na kakovostni ravni (primerjamo jo lahko denimo s produkcijo v sosednjih državah) ter kakovostjo delovanja javnega sektorja kot ključnega produkcijskega stebra v slovenski kulturi. Če na slednje gledamo kot na stanje, potem ne smemo biti zadovoljni in moramo spremembe v javnem sektorju uvajati kot procesne. Se pravi kot spremembe, ki morajo postati konstanten način delovanja javnega sektorja. Šele potem lahko realno pričakujemo, da bo to učinkovalo tudi na dvig kakovosti produkcije in na boljšo dostopnost kulturnih dobrin. No, tudi Cankarjev dom in njegovo vlogo naše osrednje prireditvene inštitucije prejkone čaka tovrsten izziv. Če smo z javno razpravo o Osnutku NPK 2014–2017 dosegli kak bistven premik, potem je ta ravno v odkritosti, resnosti in vsebinskosti razpravljanja o stanju in razvojnih dilemah slovenske kulture.
V primerjavi s preteklimi leti in prejšnjimi ministri se je prostor za konzerviranje stanja silno skrčil. Proračun za kulturo od leta 2011 radikalno pada; dokler se gospodarsko in posledično proračunsko stanje ne izboljša, ni realno pričakovati, da bi kultura lahko računala na zadosten obseg javnih sredstev. Glede slednjih smo na spodnji meji vzdržnosti, prejkone celo že malo čez rob. Smo torej v točki, ko gremo ali v smeri novega modela ali pa usihanja kulture: krčenja programov, sredstev za javne zavode, za nevladni sektor in za vse druge. Kar bi posledično pomenilo, da so učinki javnih sredstev bistveno slabši. Prejšnja vlada je situacijo reševala z izključno logiko varčevanja (ne glede na to, koliko je to stalo). V sedanji vladi vemo, da bodo določeni rezi potrebni, a pri tem nam je osnova ohranjanje kvalitete, v primeru kulture predvsem vrednote kulture kot javne dobrine, najsi gre za programe javnega sektorja, nevladnih organizacij, samozaposlenih ali zasebnega sektorja. Če torej varčevati preprosto moramo in če želimo vsaj ohraniti kakovost, potem so spremembe apriorni pogoj. Od tod tudi časovna obveza za naglo spreminjanje temeljnih zakonov s področja kulture; čas je »vržen s tečajev«, kot bi rekel Shakespeare.
V ta kontekst sodi tudi sprememba zakonodaje glede vloge strokovne javnosti in civilne družbe pri oblikovanju kulturne politike in upravljanju z zavodi, ki jo v praksi že uresničujemo. V svetu Viba filma Ljubljana in v svetu Javne agencije za knjigo RS (JAK) ima strokovna javnost večino, minister pa nima možnosti imenovanja članov po prostem preudarku.
Vseeno pa država ostaja večinski financer. Se pravi, da bo nakazala denar in dvignila roke?
Nasprotno, večja pristojnost gre lahko zgolj v korak z večjo odgovornostjo in transparentnostjo delovanja vseh, ki prejemajo javna sredstva. Od direktorjev javnih zavodov denimo tudi odgovornost za oblikovanje srednjeročne strategije razvoja javnega zavoda. Na tej točki smo pred izzivom zrelosti naše države in družbe, demokracije in kulturne sfere. Verjamem, da smo na ta izziv pripravljeni.
Če ostanemo pri filmu: Osnutek NPK 2014–2017 na tem področju vpeljuje precej radikalne spremembe. Za začetek filmsko področje obravnava celovito, ne zgolj z vidika producentov, tudi z vidika filmske kulture, distributerjev, festivalov in kinematografije. Ključna novost je, da po zgledu številnih držav, v prvi vrsti Francije, pa tudi Slovaške in Hrvaške, predlaga sistem financiranja, ki vključuje tudi prispevke vseh tistih, ki od filmov in AV-produkcije kakorkoli živijo (televizij, kabelskih in satelitskih operaterjev, ponudnikov videa na zahtevo in kinematografov). Z njihovimi prispevki v podporo tistemu, kar definiramo kot javni interes na področju filma, se ta sektor krepi in dolgoročno stabilizira. V zameno za to vsi našteti sodelujejo pri oblikovanju javnih politik, zastopani bodo v svetu Slovenskega filmskega centra (SFC), ki bo sistemsko podpiral in spodbujal tako produkcijo novih filmov kot programe filmske kulture, festivale, distribucijo in razvoj kinematografske mreže. Tak pristop povzroči še nekaj: poveže vse člene kinematografske verige, oblikuje zavest, da je za stabilni razvoj področja pomembno, da dobro deluje vsak njegov člen. Če se stroka zmore sporazumeti o tem, da je to skupni cilj celotnega področja, se zdi logično, da je vsakomur v interesu nekaj prispevati za to, da se ta cilj uresničuje. Prav zato je moment notranje povezanosti stroke, predvsem na področju kulturnih industrij, tako izjemno pomemben. Tej celoviti logiki sledimo tudi na drugih področjih.
V srednjeročni prihodnosti naj bi avtonomne stroke povsem samostojno urejale lastno področje – ki ga bo še vedno v veliki meri (so)financirala država. Kako se bo pa urejalo razmerja sredstev med posameznimi področji? Glede na to, da sva že govorila o operi – prav javni zavodi s področja glasbe so sorazmerno zelo veliki prejemniki sredstev za kulturo.
Ta razmerja seveda ostajajo domena državne politike. Vodstva posameznih zavodov bodo morala natančno in za več let opredeliti strateške prioritete in jih tudi ovrednotiti. Nesprejetje teh strateških dokumentov po osnutku sprememb ZUJIK predvideva tudi razrešitev direktorja javnega zavoda ali javne agencije.
V praksi to pomeni, da bo recimo SFC zelo jasno predvidel, koliko sredstev oziroma deleža svojega proračuna bo namenil produkciji filmov in koliko denimo festivalom. Transparentnost bo tako zagotovilo uresničevanja celovitosti politik na vsakem področju.
Enako velja v založništvu. V knjižni verigi vsi akterji ugotavljajo, da se v glavnem strinjajo o tem, kaj je javni interes in kaj bi veljalo spodbujati. To lahko strnemo v enostaven stavek: če bodo ljudje več brali, bomo vsi na boljšem. Ponavadi dajem za zgled glede enostavnosti in jasnosti ciljev Fince: želeli so povečati število tistih, ki so prebrali vsaj eno knjigo, a so bili doslej popolni nebralci. To je najtežje, vse drugo, vključno z oblikovanjem zahtevnejših bralcev, je precej lažji del posla. Uspeva jim odlično.
Ali to pomeni, da naj bi se model strokovne avtonomije, kot ga do neke mere že izkazujeta JAK in SFC, prenesel tudi na druga področja? Je predlagana ustanovitev Slovenskega gledališkega inštituta torej korak v tej smeri?
Na dolgi rok morda, v konkretnem primeru ne. Slovenski gledališki inštitut bo nastal skozi preoblikovanje Slovenskega gledališkega muzeja, ki bo postopno prevzel nekatere druge funkcije ter nastopal predvsem kot koordinacijsko telo slovenske gledališke mreže. Podobno velja za glasbo, pri kateri bo treba doseči sočasen premik v smeri večje povezanosti štirih osnovnih akterjev glasbenega področja: kakovostne produkcije, dobro razvitega koncertnega posredovanja, promocije in distribucije.
Že leta se nič ne premakne na področju bolj otipljivih davčnih spodbud za zasebna vlaganja v kulturo, znanost ali šolstvo. O tem smo v Pogledih govorili tudi s predstavniki znanosti in visokega šolstva, nekdanji predsednik rektorske konference dr. Danilo Zavrtanik je dejal, da je imel med resornimi ministri načelno naklonjene sogovornike, ustavilo pa se je na ministrstvu za finance. Kako je zdaj s tem?
To je zelo zahtevno, a tudi pogosto zastavljeno in retorično všečno vprašanje. Za začetek si seveda ne predstavljam, da je kjerkoli na svetu kakšen minister, ki bi rekel, da se ne strinja z večjimi davčnimi olajšavami za svojo dejavnost. Se pa o teh rečeh pogosto govori na pamet, ne da bi poznali vsa relevantna dejstva, še manj pa učinke, ki jih prinašajo takšni ali drugačni ukrepi.
Še večji problem je, da vsi samo seštevajo. Marsikdo, ki se zavzema za davčne olajšave, se niti ne zaveda, da bi dobil zato manj proračunskih sredstev. Po svetu je tako, da imajo različni kulturnopolitični modeli poudarek ali na enem ali na drugem. Velika Britanija in Irska sta še edini državi z ničelno stopnjo DDV na knjigo, vendar pa založništva ne spodbujata s čisto nobenim drugim ukrepom. Na tako velikem trgu si seveda lahko privoščijo uporabo tržnih instrumentov. Se pa tam zato zastavlja vprašanje raznovrstnosti produkcije. Morda bi se morali vprašati, ali je do natisa pesniškega prvenca lažje priti pri nas ali v Angliji? V ZDA je to seveda še bolj drastično. Tam zlepa ne najdete mlajših pesnikov s toliko izdanimi knjigami, kot jih ima marsikateri pri nas.
Govorimo torej o dveh povsem različnih modelih kulturne politike, ki sta kompatibilna le v zelo majhni meri. Ker se trudimo govoriti odkrito in realno, saj bi nam karkoli drugega razen na izrazito kratki rok kvečjemu škodovalo, moram priznati, da se je v času gospodarske krize manjšanju javnih sredstev za kulturo nemogoče izogniti. Moja ključna prioriteta je izboljšanje položaja samozaposlenih. In prav zaradi tega resno mislimo, da v naslednjih nekaj letih navkljub zmanjševanju števila delovnih mest v javnem sektorju lahko do 5 odstotkov povečamo skupno število zaposlenih na področju kulture s sedanjih 23.500 (vključno s tisoč devetsto redno zaposlenimi na RTV Slovenija). To povečanje bo seveda zahtevalo določene intervencije za spodbudo dejavnosti posameznih kulturnih trgov. Več kulture pomeni boljši položaj vseh v kulturi in pomeni več zahtevnejše produkcije. Žal velja tudi obratno. Manj kulture pomeni tudi manj vsega drugega. Ravno zato je generalni cilj povečati število zaposlenih v kulturi, kar pomeni tudi povečanje delovanja kulturnega trga. In ker je redno zaposlenih v javnem sektorju v kulturi šest tisoč tristo, je izboljšanje položaja samozaposlenih tako zelo pomembno, saj nam le to omogoča želeno pretočnost med javnim in nevladnim sektorjem. Končni cilj je seveda več kulture in boljša kultura, ki ima več občinstva, ki kulturo dojema kot svojo pravico in pomembno za lastni razvoj.
Dostopnost uporabnikom kulture se cepi na fizično dostopnost kulture, na cene kulturnih dobrin (tako kot vse drugo tudi kultura ne more biti brezplačna) ter na strategije razvoja kulturnega občinstva. Vidim velike možnosti in rezerve slovenske kulture, saj bi si ob tako bogati in raznoliki kulturni produkciji zaslužila precej večji odziv pri občinstvih.
Ne gre le za to, koliko knjig izide in koliko teh izidov je podprtih z javnimi sredstvi. Gre za to, ali so podporni ukrepi države takšni, da spodbujajo delovanje trga in odpravljajo njegove anomalije.
Pogledi, let. 4, št. 15-16, 7. avgust 2013