Andraž Teršek, ustavnik in univerzitetni učitelj
Državljanstvo je odgovornost
Razmišljate tudi o sebi kot o kritičnem državljanu?
Zdi se mi, da sem svojo identiteto izoblikoval do te mere, da o njej razmišljam le še nezavedno in neosredotočeno. Ne vidim pa razloga za ugovor na sklep, da sem kritičen državljan. Ljudje, ki so mi najbližje, sicer vedo, da znam biti zelo neprizanesljiv tudi do samega sebe. Življenja v politično organizirani družbi, prežeti s prepovedmi in dovoljenji, ne znam in ne želim opazovati in ocenjevati drugače kot s konstruktivno kritiko. Bolj so stvari eksistenčno pomembne, večje število ljudi zadevajo neposredno in večja kot je moč, družbeni vpliv posameznikov ali skupin, večja je potreba po sicer premišljeni, utemeljeni in dobronamerni, a vseeno ostri kritiki. Pod temi pogoji razumem ostrino in neposrednost kritike kot odraz spoštovanja. Do sebe, do tematik in do drugih ljudi.
Trud za intelektualno pronicljivo in strokovno utemeljeno opredeljevanje do vprašanj, dogajanja in ravnanj, ki je kritično, dobroverno in dobronamerno, razumem kot moralno dolžnost. Mnogo ljudi razmišlja in deluje podobno, samo brez družbenega, političnega vpliva. Žal tudi brez neposrednega vpliva na notranji ustroj in delovanje izobraževalnih ustanov, če pomislimo na univerze in šolstvo. Tisto, na kar mislim, ko se pogovarjava o osebni kritični drži, bodisi v vlogi učitelja, intelektualca ali državljana, pa seveda nima ničesar opraviti z upiranjem vsem, vsemu in za vsako ceno, kar tako, počez. Tudi ne s pavšalnim negodovanjem, besedičnim ali leporečnim iritiranjem, popreproščenim pritoževanjem. Še manj z nagajivo neartikuliranim provociranjem, osebnim žaljenjem, estradniškim nastopaštvom ali samopromoviranjem.
Predstavnik akademskega poklica, ki ne razmišlja kritično pred javnostjo, ni intelektualec. Imeti sposobnost in možnost za status intelektualca pa je privilegij, ki ga opredeljuje odgovornost pred družbo, oziroma dolžnost javno uresničevati status intelektualca. Predstavljam si, da ta privilegij določa obče jedro akademskosti. Da je v njeni funkciji.
Kako pa je nekdo, ki bi mu težko pripisali status intelektualca, še vedno lahko kritičen državljan?
Kritičen državljan se mi zdi človek, ki najprej dvomi o svojem znanju in védenju. Ki se sokratovsko zaveda, da ve malo ali skoraj nič, hkrati pa utemeljeno in iskreno upa, da ve vsaj toliko kot drugi, ali celo več. In ki se ne zadovolji s tem, kar ve, ali misli, da ve, ampak želi vedeti več. Dobro je tudi, če se trudi spoznati samega sebe in se spoprijateljiti s seboj.
Kritičen državljan naj bi bil človek, ki se zaveda pomena izobraževanja in se izobražuje. Ves čas, četudi morda neformalno, brez vključitve v veljavni sistem izobraževalnih ustanov in programov. Človek, ki naj bi kritično živel status državljana, naj bi se zavedal svoje dolžnosti, ki je tudi zaveza do samega sebe, da do informacij in dogajanja vzpostavlja kritično distanco. Hkrati pa naj bi vedel oziroma razumel, da je pogoj za kritično distanco do informacij v knjigah, učbenikih, člankih, medijih ter v retoriki javno prepoznavnih ljudi vsaj dobra obveščenost, tudi védenje, če že ne kakovostno znanje. Pogoj za takšno obveščenost in védenje pa je pozorno branje in osredotočen, razmišljujoč študij intelektualno in strokovno prepričljivih virov znanja in informacij. Tudi sledenje javnim razpravam izobražencev in intelektualcev, ki so v tej svoji javni drži prepričljivi in pristni. A spet, s kritično distanco in voljo za preverjanje, analizo domnev, mnenj in prepričanj.
Kritičnemu državljanu ne sme biti vseeno za aktualna družbena vprašanja in probleme. Do političnega procesa ne sme biti ravnodušen, pa če se mu dnevna politika še tako upira in ga predstavniki dnevne politike še tako globoko žalijo kot osebo in kot državljana. Zavedati se mora, da politiki to počno namenoma, premišljeno, ker je to del politične strategije doseganja volilnega uspeha: več kot je politično apatičnih ljudi in več kot je med njimi razmišljujočih in izobraženih državljanov, manjša je konkurenca v politični tekmi in lažje dosežejo zmago najmanj dostojni predstavniki ljudstva. Kritični državljan naj bi vsaj občasno na določenem področju z aktivnim prizadevanjem za boljše, dostojnejše in pravičnejše življenje opravil določeno delo v funkciji občega dobra: v družini, v ožjem življenjskem okolju, v delovnem okolju, pa tudi v družbenem dogajanju na splošno. Vzpostavljati in razvijati bi moral empatijo do drugih ljudi. Imeti bi moral civilni pogum, da kot človek in državljan spregovori in deluje, ko je to potrebno. Poskrbeti bi moral, da se ubrani trajnih in različnih poskusov zlorabe njegove naivnosti, nepoučenosti, iracionalnosti, njegovih razvnetih čustev, razočaranj, očitno nerealnih obljub in podobnih politikantskih prijemov s strani dnevne politike. Zavedati bi se moral življenjskega interesa za povezovanje z ljudmi dela, znanja in etične drže.
Kritičen državljan ne bi smel sprejeti za samoumevno, da je ustavna pravica do zaščite človekovega dostojanstva samo črka na papirju, da njegov glas na volitvah nima teže. Tudi ne bi smel izhajati iz poenostavljenega stališča, da se ne da nič spremeniti, da je bolje biti čim manj vmešan v vse, kar se dogaja onkraj doma, da so človekove pravice le formalna abstrakcija, da je treba krivici nastaviti še drugo lice in iti dalje ter da je pravičnost samo utopičen pojem.
Kritičen državljan naj bi bil obveščen in vsaj občasno politično aktiven posameznik, ki status državljana razume kot odgovornost. In ki se zaveda, da ta odgovornost raste s pridobljenim znanjem, položajem v družbi, javno izpostavljenostjo in drugimi elementi, ki jih gre razumeti kot privilegij z obveznostmi.
Kaj je bil namen poletnega študijskega foruma na temo kritičnega državljanstva?
Na dvodnevnem forumu je sodelovalo dvajset študentk in študentov, ki so se s sedmimi povabljenimi gosti polemično in kritično pogovarjali o političnem procesu in volilnem sistemu, neposrednih izkušnjah z dnevno politiko, delovanju pravosodja in pravni državi, o političnem marketingu in političnih strategijah, javnih občilih in medijih, značilnostih in ekscesih sodobnega novinarstva, demokraciji in filmu, politiki in filmu, vlogi intelektualca v družbi in podobnih temah. Izvedbo takšnega programa in takšno javno delo razumem kot nekaj, kar je cilj samo po sebi. Menim, da takšne stvari moram početi, dokler poklicno opravljam privilegirano javno delo. Hkrati me je zanimalo, če bo vsaj deset mladih imelo interes za takšno obštudijsko in civilno dogajanje. Forum je bil organiziran tudi z namenom promocije novega študijskega predmeta na to temo, ki naj bi jeseni zaživel v okviru Pedagoške fakultete v Kopru.
S čim ste se na forumu konkretno ukvarjali?
Bili smo zelo konkretni. Razmišljali smo o razliki med kritičnim državljanom, intelektualcem in konstruktivnim politikom. Pojasnil sem, zakaj ne želim in ne smem biti del trenutnega sistema oblastnih institucij in zakaj me ne bo zaneslo v dnevno politiko. Ne le, zakaj tega nočem, ampak tudi, zakaj nimam sposobnosti, da bi prepričal toliko ljudi, da bi v volilni tekmi uspel in skupaj z drugimi res kaj spremenil.
Pojasnil sem, zakaj pravna država deluje slabo, odstrl nekaj primerov administrativnega nasilja nad državljani in očitne zlorabe prava v škodo malih državljanov, ponovil nekatera stališča o problemih pravosodja in vzrokih zanje … Tudi pojasnil v javnosti že večkrat ponovljene ocene, zakaj je odločitev o zapisu zlatega pravila v ustavo nazoren primer hude ustavnopravne ignorance vlade, parlamenta in njunih pravnih svetovalcev. Ali pa, zakaj težave pri delu tožilstva in sodišč, o katerih se je nedavno veliko javno govorilo v povezavi z zadevo Tovšak, nimajo nič neposredno opraviti z vsebino členov v zakonodaji. In zakaj je napoved premierke in njenih ministrov, da bodo v naslednjih mesecih ali celo letih oblikovali nove »strokovne komisije« in spet klepetavo sestankovali, ne le oguljena politikantska fraza in učbeniška strategija preusmerjanja pozornosti od pravih vzrokov za težave, ampak tudi javno in nedvoumno priznanje popolne nekompetentnosti za urejanje tistih zadev splošnega pomena, ki imajo karkoli opraviti s pravnim redom. Najverjetneje pravnikom in profesorjem prava, ki bodo pri tem sodelovali, ponovno ne bo neprijetno.
Govorili smo tudi o nosilcih najvišjih funkcij v pravosodju, ki si drznejo javno zanikati obstoj objektivne, tudi politične odgovornosti v pravosodju. Mislim predvsem na funkcijo generalnega tožilca in predsednika Vrhovnega sodišča RS. Očitno je, da tudi ljudje na teh funkcijah svoje položaje dojemajo kot prostor nedotakljivega osebnega miru, kamor naj bi se umaknili pred javnostjo in svojo odgovornostjo do nje. Kako nazadnjaško in institucionalno nevzdržno dojemanje javnega položaja je to! Nenazadnje pa je posredno, četudi morda nezavedno priznanje obstoja objektivne odgovornosti tudi poteza takšnega funkcionarja, ki se zave pretirane arogance pri svojem komuniciranju z novinarji in z javnostjo, da se odloči poiskati pomoč pri strokovnjakih za javno nastopanje.
Analizirali smo medijsko okolje, način delovanja javnih občil, ki ni v funkciji demokratizacije družbe, pač pa znatno bolj v funkciji legitimacije obstoječega stanja v družbi in nosilcev družbene moči. Argumentirali smo nekaj konkretnih ekscesov pri novinarskem delu. Seznanili smo se z aktualnim dogajanjem na ulicah in trgih v Turčiji. Učili smo se o temeljnih pravilih političnega marketinga in političnih strategijah, da bi lažje razumeli, zakaj na volitvah nekdo zmaga ali ne zmaga. Skozi oči uspešnega in strokovno suverenega odvetnika smo odstirali vidike tega poklica in delovanje pravosodja.
Je ideja o usmerjenosti univerzitetnega študija k vzgoji za kritično državljansko držo nova?
Od začetka svoje poklicne poti in prve zaposlitve na Univerzi v Ljubljani sem prepričan, da mora sleherni univerzitetni učitelj intenzivno in trajno skrbeti za spodbujanje kritičnega razmišljanja študentov. Da mora torej svoje delo opravljati tako, da bodo strokovno vodene, znanstveno utemeljene, polemične in kritične razprave sestavni del druženja s študentkami in študenti. Študijski proces ne sme vključevati samo podajanja učiteljevega znanja in védenja, ki neposredno zadeva administrativno začrtane študijske programe in posamezne študijske predmete. Znatno dopolnjen in vsestransko prežet mora biti s stalno, polemično in kritično izmenjavo argumentov, stališč in prepričanj med vsemi sodelujočimi. To zadeva na eni strani teme in vprašanja posameznega študijskega predmeta, na drugi strani pa tudi aktualna družbena vprašanja in probleme. Od prava, demokracije, političnega sistema, človekovih pravic in etike do vseh ostalih vsebin, pri katerih človek pristno odkriva, predstavlja in oblikuje svoj odnos do samega sebe, do drugih ljudi in do okolja v najširšem pomenu besede. Tudi z vidika psihologije, naravoslovja, marketinga, umetnosti, kulture ipd.
Seveda mora imeti tudi politika, razumljena kot način upravljanja družbenega življenja in kot proces sprejemanja odločitev, pri tem pomembno pozornost. Do tega dogajanja enostavno moramo imeti svoj odnos, stališča, zavzeti moramo kritično držo. Na ta način prevzamemo svoj del odgovornosti v vlogi državljana. Čim bolj aktivnega državljana, ki zna prepoznati laž, manipulacijo ali prevaro, ki sebi in privilegiranim skupinam ljudi postavlja prava vprašanja in ki s tem, da mu ni vseeno, kaj se dogaja, sodeluje pri skupnem nadzoru nad družbenim dogajanjem in odločanjem o skupnih zadevah. To razumem kot ogrodje tistega, kar imenujem vzgoja za kritično državljansko držo.
Kako to, da je prišlo do predloga za ta študijski predmet šele zdaj?
Vselej sem se trudil, da bi svoje javno delo opravljal na ta način. Četudi to vključuje premišljen prevzem ne le tveganja, ampak predvidenega dejstva, da bo odobravanje takšnega načina dela pri nadrejenih izjema in ne pravilo, da določenemu odstotku študentk in študentov to nikakor in nikdar ne bo všeč, da ti bo marsikdo, predvsem iz kroga poklicnih kolegov, trajno poskušal nagajati ali celo znatno škodovati, da ljudi na najvišjih in formalno najbolj odgovornih javnih položajih tvoja mnenja in intelektualno strokovna prepričevanja ne bodo zanimala …
Za to početje do prihoda na Univerzo na Primorskem in zaposlitve na Pedagoški fakulteti v Kopru nisem imel ne intelektualne ne akademske svobode, še manj razumevanja ali celo podpore nadrejenih. V Ljubljani sem bil za takšen odnos do poklica in dela ostro kaznovan. Zato sem neprostovoljno odšel na primorsko univerzo, kjer sem dobil nekakšen azil za svobodno učiteljsko in intelektualno javno delo. Svobodno delam, vsaj zaenkrat, tudi takrat, ko se kolegi ali nadrejeni z mojimi predlogi in stališči ne strinjajo. Polemično in odkrito nestrinjanje je vendarle del slehernega svobodnega samouresničevanja posameznika, ki opravlja javno delo. Tudi v predavalnici mora biti tako. Tudi mi na univerzah moramo odločno, intenzivno in trajno opravljati vlogo opolnomočenja za kritično državljansko držo vseh tistih, ki jih z našim poklicnim privilegijem lahko nagovarjamo. Univerze se morajo te naloge, te odgovornosti še kako zavedati in jo v praksi tudi odločno uresničevati. Še prav posebej pa morajo to početi vsi tisti univerzitetni delavci (seveda ne samo oni, pač pa oni še prav posebej), ki javno delujejo kot družboslovci in humanisti. To je naša dolžnost, ki jo moramo uresničevati v odnosu do študentk in študentov pa tudi do splošne javnosti.
Se pravi, da so študentje z izdelanimi kritičnimi mnenji sestavni del akademskega procesa?
Študentje imajo in morajo imeti svoje mnenje. Tako rekoč o vsem. A to mnenje mora biti utemeljeno z nečim zelo oprijemljivim. Temeljiti mora na pridobljenem učbeniškem, teoretičnem oziroma knjižnem znanju, na čim širši obveščenosti, na izoblikovanju, preigravanju in prerekanju argumentov, na obveščeni razgledanosti. Vsak človek, tudi nepoučen in neizobražen, ima lahko mnenje o temeljnih družbenih vprašanjih. A kdor je vključen v proces formalnega izobraževanja, mora imeti več kot le golo mnenje, v smislu, da si o nečem, za kar je že slišal ali o tem pogosto poslušal, pač nekaj misli.
Študentje in še posebej diplomanti morajo imeti o družbenih vprašanjih takšna mnenja, ki so rezultat kakovostnega miselnega in študijskega procesa. V vsebini in načinu podajanja teh mnenj se mora odražati dejstvo, da je za njimi neko obdobje kakovostnega miselnega in študijskega dela. Za kakovost takšnega študijskega procesa prevzemajo neposredno odgovornost univerze, fakultete in učitelji. Na pojasnjeni način moramo predstavniki poklica univerzitetnega učitelja mlade ljudi, ki bodo imeli formalno izobrazbo, vzgajati v kritične državljane. Torej v kompetentno, pronicljivo in kritično razmišljujoče posameznike s privilegijem in odgovornostjo formalne izobrazbe. To se mi zdi ne le enako, ampak celo bolj pomembno od predavateljskega teoretiziranja in podajanja učbeniških vsebin.
Prav tako se mi zdi pomembno zagotoviti, da bo odnos do vseh študijskih vsebin interdisciplinaren in da se bo gojila kultura ene same, enotne znanosti, brez stroge delitve na štiri dele: naravoslovje-tehnične znanosti-družboslovje-humanistika. Čas, v katerem živimo, se mi zdi takšen, da brez uresničevanja te funkcije univerze ne bodo mogle opravljati nalog v zvezi z intelektualnim in duhovnim napredkom družbe. Te naloge univerz pa so ne le nujnost, so absolutna družbena prioriteta, imajo eksistenčen, torej preživetveni pomen.
Brez kritičnih in konstruktivnih razprav o vseh družbenih vprašanjih, ki so v funkciji izobraževanja v širšem pomenu besede, bodo učitelji le goli učbeniški administratorji, univerzitetne ustanove samo proizvodnja formalnih potrdil o šolanju, diplomanti, ki so vse bolj nezaposleni in nezaposljivi, pa le apatični državljani ali nekompetentni volivci.
Zdi se, da gre nacionalna politika glede šolstva in izobraževanja sicer v ravno nasprotno smer?
Tako je, celo v popolnoma nasprotno smer. Izkazalo se je, da je bila tudi retorika celotne dnevne politike o družbi znanja, razvoju izobraževanja in zaščiti znanja kot vrednote le slepilni manever s figo v žepu. To, kar se danes dogaja v naši družbi z znanjem in politiko izobraževanja, bi lahko z mirno vestjo poimenovali kar zločin. Forma prevladuje nad vsebino. Nujno potrebni študijski programi se zmanjšujejo ali ukinjajo. Pojavljajo se študijski programi, ki so namenjeni predvsem služenju dodatnega denarja in samozaposlitvam njihovih ustanoviteljev, na drugi strani pa ponujajo nadvse skromno in neurejeno študijsko vsebino ali obljubljajo celo formalno izobrazbo, ki ne bo omogočala zaposlitve, ker določena diploma ne bo prinesla tudi državno reguliranega poklica. Študentje ob vpisu tega prepogosto ne vedo. Raziskovalno in publicistično delo je že zdavnaj postalo predvsem tekmovanje v pridobivanju formalnih točk, ne oziraje se na področje raziskovanja in njegovo vsebino. Univerze same nagovarjajo svoje pedagoške delavce in raziskovalce, naj si prizadevajo za »tržno vrednost« svojega dela!
Intelektualno delo kot tako, samo po sebi, skorajda nima več priznane vrednosti. Vsaj ne denarno izmerljive vrednosti. Zgodi se, da mi kateri od kolegov, ki so po poklicu naravoslovci ali tehnični znanstveniki, reče, da sem »strošek, ker le trošim denar, ne da bi ga hkrati neposredno ustvarjal«. Podobno se gleda na vsebine, ki jih tudi sam še vedno razumem kot nekaj, kar je samo sebi namen: od filozofije, sociologije in etike do kulturnih študij, antropologije, psihologije, umetnostnih ved … Zahtevati od strokovnjakov za takšna in podobna področja, da izkažejo ali zagotovijo »tržnost« svojega dela, ali pa od fakultet, da storijo enako, če želijo izvajati študijske programe s temi in sorodnimi temami, pomeni samorazvrednotenje in samoponiževanje družbe. Tako se z ubijalskim tržnim virusom ustvarja družbeno zombijevstvo. V določenem oziru pomeni celo zanikanje človečnosti. Ne zdi se samo, da ta politika skozi prizmo znanja in izobraževanja vodi to družbo v mrak. Ne zdi se samo, da si očitno in močno prizadeva za ustvarjenje družbe nevednosti, neznanja in nekompetentnosti, kar razume kot pogoj za ohranitev položajev vse bolj nevedne in nekompetentne oblasti. Ne zdi se samo, da sama stavi na apatične, nihilistične, odtujene in nekritične državljane. Zdi se celo, da preveč ljudi, ki delajo v sistemu izobraževanja, vključno z univerzami, to sploh ne moti.
Kaj bi pa vi storili, če bi bili minister za izobraževanje?
Ne bi bil minister. Tega si niti najmanj ne želim. Sem univerzitetni učitelj, intelektualec, zaljubljenec v amaterski šport in še kaj zraven. Zato javno delujem v okvirih, ki jih določa tisto, kar sem kot človek, kot predstavnik določenega poklica in kot nosilec nekega družbenega statusa. Če bi ta okvir presegel, denimo z vstopom v sfero dnevne politike ali v sistem javnih institucij, ne bi bil več to, kar sem. Predvsem ne bi bil več in ne bi mogel biti intelektualec. V državnem institucionalnem sistemu, kakršen je, od znotraj, kot del tega sistema, tudi ne bi mogel ničesar pomembnega spremeniti. S svojim sodelovanjem bi samo prispeval k navidezni legitimnosti sistema. Sodelujem in prispevam lahko samo od zunaj. Izjema je aktivno sodelovanje v okolju, kjer delam, zato na eni strani trajno ponujam svoje znanje in zamisli vodstvu univerze, na drugi in po potrebi pa mestni občini. Svoj skromni prispevek k družbenemu življenju dajem tako, da na eni strani komuniciram z javnostjo, kjer sem odvisen od odprtosti medijev, na drugi pa bi ga lahko tako, da ponujam svoje znanje in razmišljanja predstavnikom države. Za to drugo ni nikakršnega interesa.
Takšno kritično delovanje ima verjetno svojo časovno omejitev?
Absolutno jo ima. Kar počnem poklicno, bom počel dotlej, dokler bo vsaj določeno število mladih ljudi želelo slišati, kar imam povedati. Javno se bom opredeljeval do družbenih vprašanj, dokler bo določen del javnosti zanimalo, kakšna so moja stališča, in dokler bodo mediji pripravljeni to posredovati javnosti. Tudi če obojega nekoč ne bom več mogel početi, ne bo konec sveta, moja vest in moja načela mi bodo še vedno ostala.
Pogledi, let. 4, št. 13-14, 10. julij 2013