Za konec dober nov začetek
Med iztekajočimi se koncerti letošnje abonmajske ponudbe Orkestra Slovenske filharmonije, pri katerih bi (razen že okostenelega repertoarnega pa tudi interpretativnega konformizma) stežka ugotovili neko rdečo nit, je prijetno presenetil 8. koncert Oranžnega abonmaja z dirigentom Heinrichom Schiffom in mladima solistoma, violinistko Karen Gomyo in čelistom Christianom Poltéro: koncert je postavil ta ansambel na raven, ki bi si jo želeli imeti za pravilo in ne kot izjemo. K tako dobremu vtisu je morda pripomogel tudi vrstni red izvajanih skladb, ki se je domiselno izvil iz klišeja: uvodni uverturi Koriolan Ludwiga van Beethovna je sledila vse prej kot percepcijsko preprosta Simfonija št. 3 Witolda Lutosławskega, drugi del večera pa je pripadel velikemu Koncertu za violino, violončelo in orkester Johannesa Brahmsa.
Vsestranski umetnik Heinrich Schiff, violončelist in komorni glasbenik z mednarodnim slovesom, je tokrat pokazal, da ni le velik mojster godalnega loka, temveč tudi dirigentske palčke. K pogosto izvajani Beethovnovi uverturi je pristopil z redko slišano čisto, beethovnovsko robustno igro orkestra ter močno diferenciranimi dinamičnimi linijami, s katerimi je prepričljivo potegnil ločnico med osrednjo temo (ošabnega in robatega Koriolana) in rahločutnim motivom (žensko nežne modrosti). Z odlično igro orkestra (posebej godal, flavt in tolkal!) je skladbo strnil v sodobnemu poslušalcu dojemljivo interpretacijo dunajske klasike. Z nič manj razločnosti mu je uspelo predstaviti tudi slovito simfonijo Lutosławskega, pokončen in oster odziv skladatelja na burne dogodke osemdesetih let v njegovi rodni Poljski. To glasbeno refleksijo samosvoje arhitekture in pisave, decentne aleatorike in spontanih polifonij je Schiff zanesljivo gradil skozi zgoščeno teksturo nenehnih, mojstrsko nastavljenih presenečenj živopisne partiture, tako v ostrenju silovitih konic (odlična tolkala, pihala, godala) kot v piljenju kočljivih ritmičnih podrobnosti in tankočutnem upodabljanju zvočne pokrajine (zelo dobra godala, rogovi, klarineta, fagota, oboa) pa mu je orkester natančno in predano sledil.
Z dognano izvedbo Brahmsovega Dvojnega koncerta so Filharmoniki in odlični gostujoči glasbeniki sklenili gotovo enega izmed najboljših letošnjih koncertov te ustanove. Virtuozna in obenem docela artikulirana igra, odlični tempi, lahkotni sprehodi skozi paleto različnih razpoloženjskih stanj zahtevnih partov (od pretanjene meditativnosti do krepkega napenjanja dinamičnih lokov), sinergija ubranih dialogov čustveno impulzivne violinistke Gomyove in decentno prefinjenega Poltére ter interakcij z orkestrom – vse to solista postavlja resda ne ob bok, pa vendar za njuna leta zadosti blizu velikim interpretacijam Brahmsovega dvojnega koncerta.
V najboljšem primeru tehniziranje
Nekega povsem drugega Brahmsa, Koncert za klavir in orkester št. 1 pod taktirko britanskega dirigenta Jamesa Judda in ameriškega pianista Andrewa von Oeyena, smo podoživeli na zaključnem, 9. koncertu Modrega abonmaja teden dni pozneje. Podobno kot lani z Mozartovim Klavirskim koncertom št. 22 me solist s svojim tehno pristopom k interpretaciji ni prepričal, ne glede na sugestivne hvalospeve o njegovih uspehih, ki so navedeni v koncertnem listku. Kvečjemu je tokratna izvedba interpretativno neprimerno bolj zapletene skladbe še bolj osvetlila nekatere slabe strani in omejitve njegove igre, ki so se izkazovale s plitvo nastavljenim tonom, nezadostnim volumnom in monotono sliko zvoka. Z mehanično igro in ponarejeno dinamiko von Oeyenu ni uspelo ponuditi dosti več od navidezno korektnega branja parta, ostal pa je daleč od polne ekspresivnosti Brahmsove glasbe, možatega zvena fortissima, sproščene spevnosti dolgih melodijskih tokov in rahločutnih detajlov kantilen. Popolnemu nesporazumu z Brahmsom se ni izmuznil niti s finalnim rondojem: kar je pokazal, je bilo daleč od pristnega Brahmsa. Levji delež k splošno slabemu vtisu je prispevala tudi slaba, pogosto nebrzdano preglasna orkestrska spremljava, nedovzetna do solistovega parta, ki je v tem koncertu pogosto inkorporiran v bohotno zvočnost orkestra. Vzrokov za to ne gre iskati toliko pri orkestru kot pri dirigentu Juddu, ki mu ni uspelo integralno obvladati odnosa solista in orkestra. Ob pojavu »propadanja«, nekakšnih črnih luknjah ob številnih zamujenih orkestrskih vstopih po solističnih končnicah kljub predvidljivi igri pianista se postavlja vprašanje, koliko dirigent Judd zaznavno, pa tudi manualno, sploh obvlada obrt. No ja, vsaj ko gre za dialektiko solista in orkestra, saj je pri izvedbi simfonije Slikar Mathis Paula Hindemitha (1895–1963) iz tridesetih let 20. stoletja pokazal nekoliko več veščosti in z bolj zbrano in dinamično razvejano igro orkestra dosegel približno spodobno izvedbo prve obsežnejše skladateljeve orkestrske skladbe, čeprav brez potencialne kontemplativne plati dela tega skladatelja novega kova, duhovnega dediča Bacha in Brahmsa.
Od maškarade do usodnosti?
Zložiti v isti večer tri tako različne glasbene estetike, Maškarado Arama Hačaturjana, Koncert za klavir in orkester v G-duru Mauricea Ravela in 5. simfonijo Petra Iljiča Čajkovskega, kot se je to zgodilo s sklepnim koncertom Oranžnega abonmaja, je milo rečeno nenavadno; narediti iz tega spodoben dogodek pa ustvarjanje nove umetnine. Razplet te zanke pa je bil položen na taktirko nove umetniške voditeljice orkestra Slovenske filharmonije, kanadske dirigentke Keri-Lynn Wilson. Zapisujoč še sveže vtise, bi rekel, da ji je to s povezovanjem nekaterih pogojno stičnih točk do neke mere tudi uspelo.
V nasprotju z obsežnejšimi suitami, kot sta Gayaneh in Spartacus, je Hačaturjan Maškarado priredil iz scenske glasbe. V tej izdaji se delo umešča nekako med promenadno in razpoloženjsko glasbo s prikrito hibo izvajalske nevarnosti zdrsa v banalnost. Čvrst okvir izvedbe, ki ga je Wilsonova nadela orkestru, se je izkazal kot zadosti učinkovito varovalo, da je izvedbo obdržalo na ravni koncertantne olike, čeprav poslušano v celoti brez posebnih presežkov. Za to bi bilo nujno nekaterim stavkom (plesnima Valčku in Mazurki) vdihniti več lahkotnosti oz. več tehtnejše ekspresivnosti (liričnima Nokturnu in Romansi), ne nazadnje učinke sklepnega stavka (Galop) graditi na jasnejši ločitvi čiste motorike od hrušča.
Zanimivo interpretacijo Ravelovega koncerta je predstavil Jeremy Denk, ameriški pianist s suvereno tehniko in izjemnim temperamentom. Njegova izvedba je bila ritmično klena in nabita z zvokom, kot da bi prihajala izpod kladiva. Na sredi vročekrvnega objema hitrih stavkov (Allegramente in Presto) sta me zmotili razdrobljenost in površno povezovanje snovi drugega (Adagio assai), »preštepani« z brezbarvnim nizanjem tonov globoko pod ravnijo Ravelovih sublimnih meditacij. Nekaj žlahtnih, francosko obarvanih impresij je bilo začutiti med dialogi klavirja in spevne oboe ter koloritno rahločutno obdanega mreženja harfe in še kakšnega diskurza izvrstno vodenega orkestra.
Obsedenost z usodo je pomembno zaznamovala najbolj ustvarjalna leta Petra Iljiča Čajkovskega. Prisotna je skoraj povsod (tudi v njegovih operah), najbolj nazorno pa se je izrazila v skladateljevih zadnjih treh simfonijah, v peti pa še s posebnim dramatičnim nabojem. Čvrsto zasnovana in suvereno izpeljana izvedba pod vodstvom Wilsonove je, ne glede na mnoge prefinjene dinamične in agogične podrobnosti, bistveno več pomena namenila prav tej, dramatični plati dela, kdaj pa kdaj tudi za ceno pretiravanj pri tempih in zvočnosti. K strumno postavljeni zamisli izvedbe ji je uspelo pritegniti celoten ansambel, ki se je izkazal z izjemno prožnostjo in dovzetnostjo za vsak namig in gesto dirigentke. Ob celovito natančni igri in plastično izdelanih dinamičnih odnosih v partituri ruskega mojstra je nastala vrsta manjših, pa tudi večjih posameznih zanimivih stvaritev orkestra: lep solo prvega roga v drugem stavku, ki so ga v nadaljevanju žlahtno razvili violončeli, ter čudovit pianissimo na meji slišnosti, s katerim je prvi klarinetist sklenil isti stavek; presunljivo lepo zveneča godala v začetku četrtega stavka in svečan finale simfonije z izvrstnimi trobili.
Ob zaključku abonmajske sezone Orkestra Slovenske filharmonije sem torej začutil potencialno sinergijo med orkestrom in njegovo novo voditeljico Keri-Lynn Wilson. V tem smislu upam na nov zagon v osnovi zelo dobrega ansambla!
Pogledi, let. 4, št. 11, 12. junij 2013